D. Ocvirk, Družina: Ko psi čuvaji tulijo z volkovi

Zadnjega pol leta je pri nas prišlo do inflacije novinarske vladavine

Komaj si še predstavljamo čase, ko se je javno mnenje napajalo iz treh virov. Oblasti so imele sle, ki so ljudi zbobnali skupaj in jim prenesli vladarjevo voljo. Prižnica je bila drugi vir oblikovanja javnega mnenja, tretji pa so bile govorice, ki so prihajale iz ljudstva in v njem sejale ali strah ali upanje. Potem se je država modernizirala, uprava je zahtevala pismene ljudi, gospodarstvo, kmetijstvo in trgovina pa učene. Šola je postala obvezna za vse, z njo pa enotne vsebine, veščine in vednost. Medtem ko država s tem temeljito gnete javno mnenje, pa Cerkev vse do danes prisega na prižnico, od koder pa njen glas ne seže daleč, čeprav uporablja mikrofon. Prava revolucija pa se je zgodila na področju govoric. V ljudstvu so se pojavili posamezniki, ki so poizvedovali o vsem mogočem, komentirali dogodke in to s tiskom širili med ljudmi.

Politični mislec Edmund Burke je leta 1787 ta tiskani »glas« iz ljudstva in zanj poimenoval »četrti stan«. Še en »stan« torej poleg duhovščine, plemstva in ljudskih predstavnikov, ki ima besedo pri skupnih zadevah. A za razliko od drugih treh, ki se potegujejo zase, naj bi bil ta četrti stan nepristranski in bi zato informiral objektivno. Novinarji naj bi delovali v interesu javnosti in skupnega dobrega in zato kot »psi čuvaji« nadzorovali vlado, da bi res služila vsem. Čas je pokazal, da se je Burke motil glede večinske usmeritve četrtega stanu in na to je nekaj desetletij kasneje opozoril pisatelj Oscar Wilde: »Nekoč so imeli ljudje mučilno napravo, danes imajo tisk. To je gotovo nek napredek, a je še vedno zelo slabo, narobe in pogum jemajoče. Nekdo – je bil to Burke? – je novinarstvo poimenoval četrti stan. To je takrat res bil, toda zdaj je edini stan, ker je druge tri požrl. Svetna gospoda ne reče nič, duhovna nima kaj povedati in predstavniki ljudstva nimajo nič reči in to povedo. Zdaj nam vlada novinarstvo.«

Več: Družina