Recep Tayyip Erdoğan se je že davno odločil, da bo Turčijo spremenil v kalifat. Za vsako ceno. Če bo potrebno, tudi preko trupel. Ker bog tako hoče.
Erdoğan ne skriva, da hoče nadležni stekli lisici, ki ji mi drugi evfemistično rečemo demokracija, zaviti vrat. Sekularnost je za družbo prekletstvo. Ločitev vere in države smrdi. To ne paše k dragocenim orientalskim preprogam. Turki naj se vrnejo k muslimanskim koreninam. Homeiniju je to v Iranu že uspelo, zakaj ne bi še njemu v Turčiji?
Erdoğan dobro ve, da se sklicevanje na Mustafo Kemala Atatürka izplača. Oče moderne Turčije je izvrstna kamuflaža. Njegove slike še naprej visijo na zidovih, medtem ko se demokratični svet, ki ga je ustvaril, podira.
Za Erdoğana je demokracija kot avtobus. Ko izstopiš na pravi postaji, ga ne rabiš več. Ljudovlado na deponijo zgodovine!
Frankensteinski fanatizem
Turški tiran ruši vse, kar je Ataturk postavil. In to z veseljem, obenem pa togotno. Zahod je primitiven in izprijen! Naj mu naredijo Turčijo spet radikalno! Pravico do nošenja naglavnega pokrivala je omogočil že študentkam, javnim uslužbenkam, policistkam in civilnim vojaškim uslužbenkam. Naglavna ruta pa zdaj postaja del vojaške uniforme. Z obleko se mora samo barvno ujemati, pa bo vse lepo in prav.
Vojska, najmočnejši branik turške sekularnosti, počasi izgublja bitko z radikalizmom. Vladajoča politika je lanski neuspeli puč izkoristila za to, da si jo podredi. Sekularna erozija je dobila žegen državnega vrha. Uvedba obveznega nošenja naglavne rute se je pridružila drugim družbenim spremembam, ki bodo od mrtvih obudile že davno pokopani verski fanatizem.
Burka: sveta in prekleta
Svet se ideološko in versko vedno bolj polarizira. Po eni strani se Turčija oddaljuje od modernih vrednot, po drugi pa Evropa vedno bolj jasno kaže, da sekularnost je in da bo tudi ostala ena njenih temeljnih vrednot.
V nekaterih državah je nošenje burka že prepovedano, v Franciji celo nošenje burkinija. Zakoni na tem področju se zaostrujejo kot med izrednimi razmerami.
Med zadnjimi so jo prepovedali na Bavarskem. Pokrivanje obraza ne bo več dovoljeno na nekaterih javnih mestih, pa tudi v določenih situacijah. Rute se poslavljajo iz javnih uradov in vzgojno-izobraževalnih ustanov. Tudi za volitve naj ostanejo doma. S tistimi vred, ki jih nameravajo nositi. S prekrivanjem obraza je močno oteženo vključevanje v nemško družbo! Komuniciramo ne samo z besedami, ampak tudi z obrazom.
Liberté, égalité, fraternité — pa ne pod ruto …
Nošenju naglavnih pokrival iz verskih oziroma kulturnih razlogov pa se je z lastnim primerom zoperstavila Marine Le Pen.
Zgodilo se je v Bejrutu. Po srečanju s libanonskim političnim vrhom je nameravala obiskati tudi velikega muftija Abdela Latifa Deriana, vendar se je tik pred zdajci obrnila in šla, ko so ji pred vstopom v prostore voditelja libanonskih sunitov ponudili bel šal. Predsednica francoske Nacionalne fronte si ni hotela pokriti glave (las). Ostala je zvesta izročilu francoske revolucije. Mediji sicer poročajo, da je bil njen štab vnaprej obveščen, da bo to morala storiti.
Živi in pusti živeti
Razlike med civilizacijami so bile, so in bodo. Tega ni mogoče odpraviti na silo. Že tako ali tako velike tektonske razpoke med njimi se lahko samo še poglobijo — v zraku pa bo zadišalo po smodniku.
Turška radikalizacija je razočaranje nad Zahodom. Vedno več Evropejcev nasprotuje turškemu članstvu v EU. Med turškimi konservativci se krepi odpor do liberalizma. V Evropi se krepi antipatija do vsega orientalskega, še posebej muslimanskega. Tujega nočemo, svojega ne damo!
