D. Merc, Pogledi: Kriza blagostanja

10
100

Prepričujejo nas, da ekonomska kriza uničuje našo prihodnost, naše otroke – a to so resnični prividi neke druge krize, krize vrednot in blagostanja.

Letošnje šolske počitnice so bile poseben čas: šole so morale tik pred njimi narediti nove finančne in kadrovske načrte ter spisati nove vizije lastnega razvoja. Povsem resno, tudi sveti zavodov so morali na zahtevo ministrstva za šolstvo to potrditi. Za uveljavljanje teh načrtov morajo ravnatelji zagotoviti stalno prisotnost na delovnem mestu, če bi se slučajno zgodilo, da bi na ministrstvu ugotovili, da vsi ti načrti niso dovolj dobri za uveljavitev enoodstotnega prihranka proračunskega denarja. To je res krut in resen spoprijem s krizo v javnem sektorju. V osnovnem šolstvu so krizo še letos spomladi širili s povečevanjem predmetnika za osnovne šole. To je organsko nadaljevanje procesov, ki se vlečejo od uvedbe devetletke, ko so krizo vgradili v sistem in jo na pedagoškem področju permanentno poglabljali. Mogoče zdaj res zmanjkuje denarja za šolo, nikakor pa ne za samo ministrstvo. Sramežljivi popravki, ko recimo ni več obvezen nivojski pouk, niso vidni, ker bi predvsem morali mnogi priznati strokovne zablode (če jim finančne oprostimo, ker so že šle po grlu in skozi črevesje). Vendar priznanja ne bomo doživeli. Radost birokratskega odnosa do sveta in poslušnost sta preveliki boniteti, da bi kdorkoli karkoli rekel ali storil.

Pojav Anite Ogulin, dobrodelnice dobrega in usmiljenega srca, pa humanega in solzavega Aninega sklada in sem pa tja kakšne dobrodelne akcije rotary kluba prepričujejo javnost, da ekonomska kriza uničuje našo prihodnost, naše otroke, ker so lačni, ker ni štipendij itn. To so resnični prividi neke druge krize, krize vrednot in blagostanja.

V resnici gre pri teh pojavih za dvoje: Anita Ogulin dopoveduje javnosti, da je na tisoče lačnih, ker smo zamenjali politični sistem, saj v socializmu lačnih ni bilo. Anin sklad in dobrodelne prireditve rotarijancev ali lionsov pa naj bi dokazovale, da smo v kapitalizmu, kjer si tudi bogati širokosrčno prizadevajo pomagati nemočnim in revnim. Obe optiki in oba diskurza o otroški in mladostniški resničnosti sta seveda zlagana: socialni sistem v resnici zelo dobro deluje. V osnovni šoli so otroci predebeli, niso lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi, o neenakih pogojih za vzgojo in izobraževanje vseh državljanov, o preobremenjenosti učiteljev, o nemogočih delovnih razmerah, o krizi zaradi zaposlovanja in vedno več dela …

Neučinkovitost vzgojno-izobraževalnega sistema

O vsem tem se seveda motijo in tudi namenoma ali nehote pretiravajo. Zato je težko videti in razumeti, da je vzgoja postala dekla politikov in razvajenih otrok ter staršev in da je izobraževalni in vzgojni sistem neučinkovit. Permisivna vzgoja in frustracija staršev, da mora biti vsak otrok popolnoma uspešen, sta prekriti z debelo plastjo otrokovih pravic in povsem nestrokovnih posegov oblasti v predmetnik in vzgojno delovanje osnovne šole. Ne samo starši, tudi šolska politika zaradi svoje nevednosti definira cilje osnovne šole tako, da starši upravičeno pričakujejo briljantno znanje dveh ali treh tujih jezikov, matematike, celo sposobnosti samostojnega raziskovalnega dela in popolno toleranco do motečega in nasilnega vedenja otrok zaradi njihovih vzgojnih zmot in tudi napak v primarni socializaciji. Pri tem jim politika z razkošnimi in napačnimi instrumenti pomoči otrokom dopoveduje tudi, da so otroci sposobni vsega – četudi imajo manjše umske zmožnosti –, če se le dela pravilno in dovolj dobro.

Rezistenca pedagoške stroke, ki je bila v socializmu podrejena političnemu sistemu, je bila na nove zahteve novih in novih političnih elit povsem anemična: kakor v socializmu, tako po osamosvojitvi in »prevratu« učiteljstvo sprejema vsakršno oblast, ker je selekcija, odločitev, da boš učitelj, motivirana z navideznimi in resničnimi privilegiji tega družbenega sloja. Zato učiteljski sindikat ne v socializmu ne zdaj ne igra nobene posebne vloge razen te, da hinavsko podpira vse možne obskurne inovacije v šolstvu, samo da še najprej vzdržuje edini ali pa vsakokratni politični opciji naklonjeno klimo. Zato v šolstvu nikoli ni bilo nikakršnih resnih političnih težav in strokovnih nasprotovanj nobeni reformi, nobeni hipni domislici ministrov, ki so jih vsi po vrsti zaradi lastnih izkušenj in lastnih otrok vrivali v sistem. Posledica tega je preživet, okorel in v osnovi rigiden sistem, ki ima neskončno dodatkov, okraskov – skratka, balasta. Prebil se je skozi vse reforme, razlezel se je v nepremakljivo gmoto vedno večjih pravic učiteljstva in učencev in postajal vedno bolj vzgojno in izobraževalno neuspešen. Učitelji so za zdaj (in tudi še naprej) lahko mirni, nič se ne bo zgodilo, pa četudi so s pasivnostjo in zaradi slabe samopodobe izdali mnoge cilje svojega poklica. Kar bi moralo biti deontološko bistvo njihovega dela, se je sprevrglo v varovanje njihovega statusa, se materializiralo v pravilnikih in zakonih in s tem zgubilo svoj osnovni temelj. Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje. Pod pokrovko dobrega in učinkovitega, edino možnega in nespremenljivega se je ohranilo predvsem tisto, kar povečuje balast. V zameno za varnost, priljubljenost in nedelo se vsem daje dobre ocene, visoke strokovne nazive, manj in skoraj neopazno pa se ukvarja z vzgojo. Učitelji ne ščitijo svoje strokovne integritete – ne pred učenci ne pred starši in ne pred javnostjo, kaj šele pred politiko. Z nami in z odnosom do nas počnite, kar hočete, mi že vemo, kje je skriti in vendar tudi vidni cilj naše zaposlitve. In kdo jih ne bi razumel?

Gre za to, da učenci ne dosegajo dobrih in pravih rezultatov, ki bi jih kot moderna družba morali, da sistem kvarno in škodljivo vpliva na zaposlitveno in delovno selekcijo med prebivalstvom. V imenu miru in pedagoškega dobrega je mreža osnovnih šol (in očitno tudi fakultet) enako učinkovita in družbeno povsem identična mreži občin: preveč jih je, predrobne so in ščitijo interese, ki z znanjem in vzgojo nimajo nič skupnega in v sinergiji z ostalimi sistemi povzročajo krizo, zato nas kot družbo kazen še čaka. Permisivna in selekcijsko napačna vzgoja in izobraževanje bosta prav kmalu pokazala pravi rezultat, temni obrisi so že vidni.

Pošast s človeškim obrazom

Petnajst let neslutenega razvoja devetletke je osnovnošolski sistem spremenilo v velikansko pošast s človekoljubnim in ljubečim izrazom do otrok in staršev ter zaposlenih in z neskončnim številom anomalij, ki niso samo drage in nepotrebne – so vzgojno in izobraževalno škodljive in po pravilu žrejo denar in svoje otroke. Ne samo, da so šole pitališča, kjer se še najbolj skrbi za prehrano, šole so tudi sistem, ki razvaja in sistematično pači otrokovo samopodobo, mu laže o njem samem in ga ne pripravlja na nič drugega kakor na družbeno in življenjsko invalidnost, ki jo že sprejema in jo bo brezkompromisno uveljavljal, dokler se bo dalo: na osnovnih šolah ustvarjamo male genije, saj imajo že desetletni otroci lahko status perspektivnega športnika, umetnika, vnaprej ugotavljamo njihovo nadarjenost za matematiko, literaturo, slikarstvo, njihove voditeljske sposobnosti … in imajo posebne privilegije, obenem pa imamo skoraj 10 odstotkov otrok, ki imajo posebne potrebe, razkošno dodatno pomoč za vsemogoče motnje in hibe, ki si jih niti predstavljati ne moremo. Zanje je angažirana že cela armada posebnih učiteljic. Ti otroci s posebnimi potrebami kakor po čudežu dosegajo odlične rezultate in so seveda privilegirani na poseben način – lahko se kljub težavam na učnem področju vpišejo na katerokoli šolo … Skratka, osnovna šola je šola za posebneže, kjer je velika izjema običajen, zdrav in zadovoljen otrok. To pa je tudi razumljivo: več kot 40 odstotkov jih je pretežkih. Poleg prehrambnih dodatkov (čokolad, sladkih napitkov, čipsa itn.) ki jih imajo za vsak slučaj v torbi in jih žvečijo med odmori, jim šola za časa njihovega bivanja ponuja zajtrk, malico, kosilo in malico.

Namesto opismenjevanja in navadnega računanja imamo predmetnik, ki razvija znanstvenike, filologe, poliglote, mislece, teoretike in filozofe že v prvih treh letih šolanja; pa čeprav do konca osnovne šole ostanejo nepismeni, nesposobni razumeti sebe in okolje in mora zanje poskrbeti drugi.

Samo za ilustracijo: na Gorenjskem obstaja šola, ki ima podružnico in v njej 11 (enajst) prvošolčkov, med temi imata dva posebne potrebe. Zanju sta poleg učiteljice kot spremljevalca določena še dva odrasla pedagoga. Poleg mreže šol in podružnic, ki so najdražji in najbolj razkošen del sistema, saj imamo kompletne osnovne šole z manj kot 80 učenci – da so te v strokovnem in organizacijskem pogledu popolna zmota, seveda ne moti nikogar.

Posebno pozornost pri destrukciji in degradaciji osnovne šole si zaslužijo posamezni »sektorji« znotraj ministrstva za šolstvo. Ne samo, da so nepotrebni, so tudi škodljivi. Ali: ker so nepotrebni, so škodljivi. In to sami po sebi. Ne, ker bi pač morali obstajati, temveč zato, ker obstajajo. Ali drugače povedano, kakor se je širilo in izpopolnjevalo ministrstvo, tako se je godilo šoli. Zdaj je to sistem z množico odvodov, zatrepov, tolmunov, zaposlitveni konglomerat mnogih, ki delajo preveč, in mnogih, ki ne delajo nič. In zelo mnogih, ki nimajo pojma ne o šoli ne o šolstvu.

Izmišljotine za izobraževanje

Posebna institucija znotraj ministrstva je t. i. Šola za ravnatelje. To je poseben oddelek, paraoddelek, precej velika skupina ljudi s pravim direktorjem, izmišljotina, ki izobražuje ravnatelje in zanje izumlja vedno nove oblike dela in ustvarja vedno nove probleme, da utemeljuje svoj obstoj. Tam je zbran cvetober neumnosti oziroma izgovorov za samoobstoj: ravnateljski izpit, mentorstvo, razvoj ravnateljevanja, podpora ravnateljem, revija Vodenje v vzgoji in izobraževanju, usposabljanje za učenje učenja (!) itn. Pri vsej centralizaciji in posebnem postopku izbora (selekciji za ravnatelja) je ta »šola« posmeh zdravi pameti. Znotraj te posebne institucije je še tisto pod Ostalo, kar pomeni nekakšen evalvacijski center za pomoč. To je strokovna kulisa za še en proračunski sistemček znotraj sistema: Zavod RS za šolstvo, ki si je z zakoni pridobil takšno področje dela, ki ga nikoli ne bo zmanjkalo: ugotavljanje vrste in stopnje primanjkljajev potencialnih učencev s posebnimi potrebami. Ker je ta center za pamet tako močan, je teh otrok vedno več – zelo verjetno je, da še niso izdali niti enega zavrnilnega mnenja. (O ostalih izumih tega sektorja je škoda izgubljati besede, dovolj je ogledati si njihova vabila na strokovna srečanja.)

Naslednja, pravzaprav najbolj tajno organizirana institucija znotraj ministrstva je Državni izpitni center. Koliko je v resnici vreden in koliko stane? Če ste zakonsko obvezani uporabnik njegove pedagoške megle, vam lahko postane slabo ob slaboumnostih, ki si jih vsako leto privošči. Pri nacionalnem preverjanju znanja za osnovnošolce zmeče skozi okno ne samo kup denarja, ampak izrine iz šole še tisto malo zdrave pameti, ki bi jo lahko ohranil – organizira namreč izpite, ki so tajni, šifrirani, kodirani itn. Ima pa celo del za tuje jezike za odrasle, pa še kaj bi se našlo, seveda.

Posebna struktura znotraj ministrstva je tudi Inšpektorat za šolstvo in šport. To je prava organizacija, ki nima drugih pristojnosti kakor ugotavljanje pravnih in administrativnih napak učiteljev in ravnateljev, pardon, učiteljic in ravnateljic, kar je (po vsem razvoju ministrstva v megacentralizirano institucijo, kjer vse nadzirajo) seveda posebna strokovna disciplina v šolstvu. Če se bodo potrudili, bo prešla še na pedagoške fakultete … Ko oni udarijo po učitelju ali ravnatelju, se ti zazdi, da je prišla na šolo specialna enota ministrstva, ki bo naredila dokončni red, odstavila ali inavgurirala ravnatelja, učitelja pa kar obvezno degradirala. Njihovo specialno orožje je napolnjeno z anonimkami, ki si jih lahko napišejo tudi sami ali pa jih pridobijo kako drugače. Lahko jih nad kogarkoli anonimno pošlje celo sam minister.

Socialistična laž in njena metamorfoza

Zato je slovenska osnovna šola je podobna razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat predmetnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

Več lahko preberete v Pogledih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Fenomenalen članek. Do g. Merca sicer gojim neke dvome, vendar ne morem drugače kot reči, fenomenalno. To je beseda, ki jo sedaj potrebujemo kot puščava vode. Res je to kar pravi in vsa leta se to prekriva s propagando, politično korektnostjo in pozitivizmom. V resnici pa gre za popolnoma trhlo zgradbo našega komunističnega šolstva, ki deluje le skozi državno tiranijo farbanja vseh. Potemkinova vas, kjer bodo stene začele padati same od sebe.

  2. Vsaka šola bi morala imeti v najemu ali v lasti svoj vrt in sadovnjak. Zakaj?

    Zato, da bi mlad človek spoznal, kako pomemben je duhovni in materialni stik z naravo, ki mu omogoča preživetje in mu daje potrebno življenjsko ravnovesje in življenjsko pozitivno delovno ustvarjalnost in trmo, da lahko človek premaga življenjske težave.

  3. Zame je to klasična birokracija. Izmišlja si nove in nove naloge, samo zato da upraviči samo sebe in se redi. Ne razumem čisto dobro, kaj ima z vsem skupaj socializem (razen, da birokrati želijo povečati vpliv države, torej samim sebi). Je bila torej v tem smislu socialistična tudi Avstroogrska ali pa carska Rusija?

    Kdo je dal Bratuškovi kredite, da se lahko še naprej redi to rakavo tvorbo?

    • Ni klasična. Ta socialistična stalno dela pod pretvezo “dobrih del” in nekega pozitivizma. In to v šoli, kar kaže na brezskrupuloznost sistema. Tega ni počela Avstroogrska. Šola je bila vedno spoštovana. Socialistična birokracija pa vsem odkrito kaže svoj prezir, od vsega, tudi do otrok. In v svoji destruktivnosti so ji otroci šli prav v slast.

      Kot da je tisti, ki je dal kredite, kaj kriv?!

      • V Avstroogrski šola res ni bil problem, birokracije je bilo drugod dovolj. Birokracija je birokracija. Vedno išče pretveze. Socializem je pretveza. Crknjen konj v resnici. Od njega ni denarja. Denar je od kreditov. In tisti, ki je dal kredit, ima svojo računico. In ni dal nobenih pogojev proti birokraciji, z njegovim denarjem se pravzaprav redi. Če ne bi bilo kreditov, bi bili mi prisiljeni narediti red, tako smo pa kot bubreki v loju. Kdo je dal denar in kakšen je njegov namen me skrbi precej bolj od bebčkov, ki se od tega denarja redijo in zganjajo nekakšen socializem.

        Tisti ki je dal kredite pa ni kriv, tako kot ni bil kriv skušnjavec, ko je rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4)

  4. Ko sem svojemu vnuku, učencu devetega razreda tik pred žetvijo pokazal pšenico, ki je mimogrede rasla na njivi ob šolskem igrišču, mi je priznal, da ne ve kako se imenuje. Ni vedel kako izgleda na njivi krompir, ni razlikoval rži, pšenice in ječmena. Vprašal sem ga ali se tega v šoli ne učijo in odgovoril mi je, da ne. Vedel pa je vse o mobitelih in internetu. Tudi, ko je končal srednjo ekonomsko šolo, svojega življenjskega okolja ne bi poznal, če ga ne bi jaz učil. Danes študira agronomijo. Dušan Merc je navedel v prispevku mnogo resnic o našem osnovnem šolstvu, red bi bil, da nekdo še kaj napiše o srednjem in visokem šolstvu. Tam je šele štala. Tam vedo vsi vse o alkoholu, drogah in drugih porokih, le imena pšenice iz katere pečemo kruh, ki ga jedo ne poznajo.

  5. Pridružujem se zgornjim komentarjem, kako zaželjeno bi bilo, da šola otroke uči stika z naravo, z zemljo, z delom na zemlji, vrtu, polju, gozdu.

    Obsedenost z mobiji, tablicami, obupnimi igricami, socialnimi omrežji gre v bolestne razsežnosti. Pri čemer so otroci nekritične žrtve sveta (pol)odraslih, ki jim to nudi oz. jih ne zna privlečt k boljšim alternativam.

  6. Sicer pa o tem Merčevem članku vse najboljše. Poznajo se mu večdesetletne ravnateljske izkušnje. Predvsem pa to, da je eden najbolj kreativnih ( pomeni tudi samosvojih) umov v slovenskem šolstvu. A ga je že kdo kdaj povabil, da bi bil minister za šolstvo? Se sploh katera opcija upa?

    Naj sicer povem, kje se v svojih pogledih z Mercom razhajam:

    1. Merc ni naklonjen privatni šoli in s tem pluralnosti šolstva. Osebno nimam nič ne proti javnim, ne zasebnim šolam. Zasebnih je v SLO primerjalno silno malo.

    2. Do krščanstva kot kulturne kategorije ima blago rečeno ambivalenten odnos. Zelo restriktiven je do pravice javnega izražanja vernosti, negativen do obiskovanja verouka ali do spoštovanja temeljnih verskih tradicij v šoli ipd. Zame je recimo ribo na šolskem jedilniku pepelnične srede vsaj enako upravičeno zagovarjat kot krof na jedilniku pustnega torka.

    3. Trdi, da je učinkovita le vzgoja z zgledom, brez besed. Moje mnenje je, da otroku o vrednotah in zaželenem vedenju potrebno tudi govorit- torej da se vrednote ozavesti, seveda primerno starosti oz. zrelosti učenca.

    4. Merc ima slabo mnenje o malih podružničnih šolah in torej misli, naj se jih ukinja in otroke vozi v večje centre. Jaz nimam decidiranega racionalnega stališča o tem, čeprav nekako simpatiziram z ohranjanjem takšnih šol.

    5. Merc se pritožuje nad dodatnimi obremenitvami in kadrovskim “potratnim razkošjem” na račun večjega vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajno osnovno šolo. Iz izkušnje zahodnih dežel dvomim, da je tu na pravi strani. Večja inkluzivnost teh otrok v običajno osnovno šolo prevladuje na razvitem zahodu od ZDA in Kanade prek Evrope do Avstralije že desetletja. Vprašanje, zakaj je to v Sloveniji tak problem v stroki in praksi; tudi za Merca.

    Da ne bo dvoma, ponavljam- kljub tem razlikam Merčeva pedagoška razmišljanja izrazito cenim.

  7. Šola, šola. Kaj pa učitelj? Kdo vse je danes lahko učitelj? Takole menim: odlična šola temelji na odličnem učitelju in seveda ne na množici odličnjakov. Ko bodo pred katedrom lahko redno zaposleni najprej izkazano najboljši in odlični pedagogi, potem naj se učiteljem močno zviša plače, pusti pri miru njihove počitnice in se jih razbremeni administrativnih neumnosti. Odličen učitelj je neprecenljive vrednosti. Pika.
    Se pa bojim, da o tem v našem sistemu javnega šolstva lahko le sanjamo. Je v veliki meri skupna in precej složna potuha povprečnosti. Kaj pa več dostopnega zasebnega šolstva, ki že dolgo deluje v odgovornejši smeri? Večji delež konkurence lahko sicer zelo razkrije bedo javne šole – in to je sila neprijetno za marsikoga, tudi za ravnatelje(!), lahko pa občutna konkurenca javno šolstvo tudi prebudi – kar mogoče več ni tako slabo. Vem, da se marsikomu ob omembi zasebnega šolstva od jeze zvrti, vendar dopustiti konkurenco s strani javnega šolstva pomeni hkrati odpoved samoupravni vsenadzorni butalščini, ki se oklepa monopola nad vzgojo(?) in izobraževanjem ter mu zaradi monopolnega statusa ni treba iskati dokazano uspešnejših in boljših poti. In če kdo še razmišlja v maniri “kultura i prosveta naša je osveta” (in seveda edina, o, sveta pravica), naj se vpraša – “osveta” komu?! Naši prihodnosti?

    • kultura i prosveta naša je osveta
      ====================
      ajoj, mojbog, s čem imamo mi opravka?! Saj sploh ne morem verjeti, kje smo to živeli, ali kje to živimo. In nekaterih sploh ni sram. Recimo kot prvega profesorja Tadeja Bajda, predsednika SAZU! Njega pozivam, da nas potolaži, kje smo živeli, oz. kje živimo, in s kakšnim šolstvom za naše otroke.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite