D. Kos, Za-misli: Zaplezani

1

Od nenadnega odstopa sedaj že bivšega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije je minilo samo par mesecev, pa se je spremenilo že toliko stvari: KPK je po pravem cirkusu dobila novega predsednika, ostala brez njegovih starih in novih namestnikov, ostala brez potrebnega kvoruma, zabeležila popolnoma nepotrebna spodrsljaja z odločanjem o privilegirani nabavi letalskih kart in novi zaposlitvi enega od dosedanjih namestnikov na NLB ter utrpela pravi šok z mnenjem treh renomiranih ustavnih pravnikov o predlaganih spremembah matičnega predpisa, to je Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

Edino, kar se ni spremenilo, je to, da še vedno ne poznamo pravih razlogov za odstop prejšnjega vodstva KPK. Se je pa v zvezi z njihovim odhodom vendarle nekaj spremenilo: da je bil herojsko dejanje in ne metanje puške v koruzo, misli vedno manj ljudi, pravzaprav samo še tisti, ki si enostavno ne upajo priznati, da so se v svoji oceni tega dejanja precej zmotili. Ampak tudi njim se bo posvetilo, tako, kot se bo prav kmalu vsem nam glede pravih razlogov za odhod trojke, ki je v zadnjih letih nedvomno zaznamovala Slovenijo. Pravzaprav je že iz dosedanjega razvoja dogodkov mogoče malce sklepati o pravih razlogih za to, da se je vodstvo KPK na višku svoje moči in vpliva, ko razmere za boj proti korupciji v Sloveniji še nikoli niso bile tako ugodne, odločilo, da se ne gre več.

Poenostavljeno rečeno bi lahko rekli, da so se »zaplezali«: lotili so se problema slovenske korupcije kot problema, ki ga bodo rešili že kar na polovici svojega mandata, pri tem izposlovali – milo rečeno – ustavno dvomljive spremembe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v letu 2011, svoja pooblastila približali policijskim in se spremenili v parasodišče, ki kljub drugačnim izjavam in zapisom odloča o individualni odgovornosti poimensko znanih posameznikov, svoje nadaljnje delo pogojevali z neprimernimi zahtevami o »absolutno potrebnih« posledicah KPK-jevih odločitev, od katerih potem seveda niso mogli odstopiti, ob vsem tem pa še naivno pričakovali, da se njihovi klienti ne bodo uprli in udarili nazaj. Boj zoper korupcijo ni sprint, boj zoper korupcijo je tek na dolge proge! Tega preprostega dejstva niso hoteli razumeti. Kako tudi bi, saj nihče od njih pred tem ni imel resnih izkušenj v rovovskih bitkah, v katerih poteka boj zoper korupcijo?

Način dela, kot so si ga izbrali, jim je ob njihovih napakah puščal vedno manj manevrskega prostora, a bi s protikorupcijsko dejavnostjo vseeno lahko nadaljevali. Za to so celo pripravili predlog sprememb matičnega zakona in ga v nasprotju s tolikokrat opevano transparentnostjo pri pripravi predpisov pred »nepovabljenimi« skrivali kot kača noge. Kljub temu ga je predsednik države dal v predhodno presojo in oceno trem izkušenim ustavnim pravnikom. Ti so ugotovili, da predlog vsebuje kopico potencialno neustavnih rešitev in seveda predsedniku odsvetovali podporo takšnemu predlogu. Ob tem ne gre pozabiti še tega, da bo počasi vendarle tudi Ustavno sodišče moralo kaj reči o sedaj veljavnem Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, kjer ravno tako lahko pride do ugotovitve o kakšni neustavnosti, zlasti pri določbah o postopku proti konkretnim posameznikom…Lekcija iz tega poglavja je v bistvu zelo enostavna: boj proti korupciji je sicer pomemben, a vendarle ne toliko, da bi pri tem lahko kršili ustavna načela. Takšnega udarca trojica, ki se je poslovila, verjetno ni želela doživeti na svojih funkcijah, pa ne toliko zaradi grozeče škode na ugledu, ampak bolj zaradi tega, ker so se v treh letih navadili, da razen prizadetih posameznikov njihovim postopkom ne ugovarja nihče in se enostavno ne bi znašli v novih pogojih dela, ki bodo – izključno zaradi njih – za KPK zagotovo dosti manj ugodni kot dosedanji.

Vse naštete napake je prejšnjemu vodstvu KPK mogoče še nekako odpustiti, zadnje, odstopa, pa zagotovo ne. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: izbirna komisija predsednika države ni upala obvestiti, da spet nima ustreznega kandidata za predsednika KPK, predsednik pa se je zopet »neodločil« in kot novega predsednika KPK imenoval človeka brez potrebnih izkušenj na področju preprečevanja korupcije, brez znanja tujega jezika in brez avtoritete, ki je za to delovno mesto izredno pomembna. Ni šlo torej za zaroto, ampak za klasično slovensko zgodbo, v kateri nihče ni upal sprejeti odgovornosti za to, da bi še enkrat ponovili razpis za predsednika najpomembnejše protikorupcijske institucije v državi. Se pa to ravnokar dogaja z razpisom za namestnika – po tem, ko jima je že ob samem imenovanju tisti, ki ju je imenoval, zarinil nož v hrbet, sta že imenovana namestnika po nekaj dneh odstopila. Tisti, ki ju poznamo, pravimo, da je mogoče tako še dobro, saj je iz vrste razlogov – med katerimi je dejstvo, da sta bila oba kriminalista, še najmanj moteče – bolje, da ima KPK drugačne namestnike. Upajmo le, da bodo izbirna komisija in predsednik tokrat bolj srečne roke.

V zadnjih dneh prejšnjega vodstva KPK se je slovenska javnost soočila še s skrajno nenavadno izvedbo preiskave o poceni nakupih letalskih kart in s presenetljivo novo zaposlitvijo namestnika predsednika KPK. V prvem primeru KPK zagotovo ni naredila vsega, kar bi lahko, v drugem primeru pa se je KPK – sedaj že pod novim vodstvom – že lotila obravnave primera in že to samo po sebi kaže na paradoksalnost situacije ob zaposlitvi bivšega funkcionarja KPK pri svojem bivšem preiskovancu… Če pustimo ob strani vse drugo, je najmanj, kar KPK v sedanji situaciji še potrebuje, dvom v njeno nepristranskost in objektivnost.

Več lahko preberete na portalu Za-misli.


1 komentar

  1. Od KPK in tudi njeno izbiro in odstopom, bi pričakovali vzorno resnicoljubnost in nepristranost.

    Pa ravno tega nismo bili deležni.

    Kdo lahko verjame, da bo v bodoče drugače?

Comments are closed.