Scenarij je napisan. Razširjenemu ruskemu parlamentu, Dumi, ga je v svojem dolgem, kompleksnem nagovoru podal ruski predsednik Vladimir Putin. Putin je 18. marca 2014 ob vključitvi Krima v Rusijo po nelegalni in nelegitimni agresiji na Ukrajino zelo jasno tudi povedal, kaj si misli o izgubi ruskih ozemelj v današnji Ukrajini.
»Po revoluciji so boljševiki zaradi številnih razlogov, Bog naj bo razsodnik, velike dele zgodovinskega juga Rusije dodali Republiki Ukrajini. To je bilo narejeno brez upoštevanja etnične strukture prebivalstva in danes so ta območja jugovzhod Ukrajine.« V svojem govoru je Putin z vidika Ukrajine postavil tudi končno stanje, cilj, h kateremu stremi. »Kijev je mati ruskih mest,« je dejal. Vse, kar spremljamo od takrat naprej, se dogaja v tem duhu, v duhu strategije scenarija iz govora.
Zdravljenje frustracij
Sedaj je verjetno tudi najbolj naivnim jasno, da se je Rusija odločila, da bo prihodnost zaznamovala z zdravljenjem svojih frustracij, frustracij nekdanje velesile. Frustracij, ki izhajajo iz tega, da je bila Rusija po drugi svetovni vojni ena od dveh velesil, po padcu berlinskega zidu in razpadu Varšavskega pakta pa je postala velika poraženka. Čustvena kategorija, kar frustracije nedvomno so, se opira na zelo jasen in preračunljiv geopolitični in geostrateški premislek. Ukrajina je žrtev takšnega dojemanja realnosti ruskega predsednika, nekdanjega komunista, agenta KGB, ki pod avreolo pravoslavja postaja simbol ruskega nacionalizma. Metamorfoznost komunistov, ki postanejo socialisti in nato nacionalisti, smo lahko spremljali v devetdesetih prejšnjega stoletja v najbolj tragični obliki pri nekdanjem srbskem predsedniku Miloševiću.
Krim – strateška točka
Nacionalistični vidik ruskega ravnanja v primeru Krima ima globoko racionalno razlago skozi geostrateško perspektivo. Krim je zgodovinski simbol, je pomorsko okno v svet in kot takšen strateška lokacija za rusko črnomorsko floto. Manj racionalna razlaga se ponuja v primeru ruskih aktivnosti za destabilizacijo vzhoda Ukrajine. Z geopolitičnega in geostrateškega vidika to ozemlje ni toliko pomembno, kot je bil Krim, razen če se je Rusija odločila in bo geopolitično ukrajinsko dilemo sklenila v celoti. Sklenila tako, da bo zahodni del Ukrajine odrezala od morja, Rusijo pa povezala z Moldavijo oz. njenim proruskim uporniškim delom Pridnestrjem. Ruske aktivnosti bi lahko imenovali tudi strategija »žabjih skokov«, kot se je imenovala zavezniška strategija osvajanja otokov v Tihem oceanu med drugo svetovno vojno. Ruski »žabji skoki« pomenijo, da z vsakim takšnim skokom v Ukrajino le-ta ostane brez kosa svojega ozemlja. Z ruske perspektive se tako odpravljajo zgodovinske krivice, z vidika mednarodnega prava pa je popolnoma jasno, da je tovrstno nezakonito ravnanje poseg v ukrajinsko ozemeljsko celovitost, suverenost in neodvisnost. Strategija žabjih skokov je nekaj, kar postaja zelo nevaren precedens v ruski okolici in iskreno skrbi vse njene sosede. Ruski žabji skok se začne s specialno vojno in po potrebi zavaruje z realno vojaško silo, ki je navzoča na rusko-ukrajinski meji.
Proruska propaganda
Na spletnih omrežjih in v medijih lahko spremljamo aktivno prorusko specialno vojno. Precej uspešna specialna vojna vključuje vse od širjenja propagande, dezinformiranja, vohunjenja, organiziranja oboroženih paravojaških skupin do organiziranja spontanih protestov v večjih mestih. Neuspešna pa je bila z vidika sposobnosti organizirati množične proruske proteste v velikih mestih na vzhodu in jugu Ukrajine. V teh velikih, tudi milijonskih mestih, kot so Harkov, Dnjepropetrovsk, Odesa, Donetsk, Lugansk, se je zbralo le do nekaj tisoč protestnikov. Netenje upora s protesti desettisočih ali stotisočih ni uspelo v nasprotju s protesti v Kijevu, kjer se je lani proti nekdanjemu predsedniku Janukoviču zbralo več sto tisoč protestnikov. Proruska taktika netenja upora od spodaj navzgor se očitno ni obnesla. Zato se je prejšnji konec tedna taktika spremenila; proruske zamaskirane »samoorganizirane« paravojaške skupine so začele 6. aprila vdirati v policijska in upravna poslopja večjih mest. Od takrat je upravna stavba v Donetsku pod nadzorom »upornikov«. Z vdorom proruskih paravojaških skupin, ki so podobne onim s Krima pred dobrim mesecem in opremljene s sodobnim ruskim orožjem, na policijske postaje in upravna območja manjših šestih mest Donetske pokrajine 12. aprila je specialna vojna prešla v novo fazo. Dejansko so sedaj policijske in upravne stavbe vseh večjih mest Donetske pokrajine zunaj nadzora uradnih ukrajinskih oblasti. Pokrajina je za slabih 35 odstotkov večja od Slovenije, v njej pa živi 4,5 milijona prebivalcev. Regija je nadpovprečno naseljena in nadpovprečno bogata z naravnimi bogastvi. Po objavljenih anketah si velika večina, 66 odstotkov, prebivalstva želi, da ostanejo v Ukrajini. Prvi poskus ukrajinskih oblasti, da vzpostavijo nadzor Kijeva nad okupiranimi objekti, s t. i. protiteroristično operacijo se je izjalovil. Vendar bo moral varnostni aparat Ukrajine dokazati, da je sposoben obračunati s »spontanimi samoorganiziranimi« skupinami. Tudi na način iz Dnjepropetrovske regije, kjer so ustanovil obrambni štab, ki je 14. aprila vzpostavil mrežo 26 cestnih blokad, ki bodo onemogočale prihod »samoorganiziranih« skupin iz Rusije. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj tega niso storili že prej tudi v Donetski regiji.
Več lahko preberete v Demokraciji.
