D. Črnčec, Večer: Rusi prihajajo

Tisti, ki liže nož, se bo kmalu vrezal v jezik. Ogenj se začne z iskrami. Ukrajinska pregovora je mogoče združiti s krilatico, ki je doživela tudi filmsko upodobitev: Rusi prihajajo, Rusi prihajajo. Seveda Rusi prihajajo ni nekaj, na kar imajo prijeten spomin prebivalci “osvobojenih” držav s konca druge svetovne vojne. Tudi na Slovenskem smo bili veseli, da so konec vojne Rusi samo malo pomagali v Prekmurju, še bolj pa smo bili veseli, ko so odšli. Ruska osvobajanje so namreč spremljala ustrahovanja in ropanja civilnega prebivalstva, množična posilstva … Prav tako Rusi prihajajo ne zveni pozitivno v ušesih Madžarov, kjer so ruski tanki leta 1956 ob pomoči domačih pomagačev krvavo zatrli upor proti komunističnemu totalitarizmu. Enak krvav scenarij se je ponovil leta 1968 na Češkoslovaškem. Na Poljskem je domači general Jaruzelski ob razglasitvi izrednih razmer leta 1981 zatrl opozicijo, gibanje Solidarnost, z izgovorom, da v kolikor tega ne storijo Poljaki sami, bodo to naredili Rusi. Tudi zato je razumljivo, da Rusi prihajajo ne zveni nič kaj pozitivno v ušesih povprečnega prebivalca držav bivšega Varšavskega pakta (VP), ki so danes članice EU in Nata. Po padcu berlinskega zidu so se v vseh bivših državah VP iskreno razveselili odhoda Rusov, dobesedno in na simbolni ravni. Hkrati pa so večinoma želeli čimprejšnjo integracijo v zahodne strukture.

Z vidika geopolitike je konec hladne vojne, ki ga simbolizira padec berlinskega zidu leta 1989, dejansko pa uradni razpad Sovjetske zveze 25. decembra 1991, pomenil zmago Zahoda nad Vzhodom. Rusija kot daleč največja država razpadle Sovjetske zveze pa je ostala brez strateške globine, dveh geostrateških pasov. Prvi cordon sanitaire proti Zahodu so predstavljale bivše državice Varšavskega pakta, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Češkoslovaška, Poljska in Vzhodna Nemčija, drugi cordon sanitaire pa novonastale države, republike bivše Sovjetske zveze, ki so se znašle na mejah držav članic zveze Nato ali EU, od Azerbajdžana do baltskih držav, skupaj deset bivših sovjetskih republik z neposredno mejo, vključno z Rusijo. Prvi cordon sanitaire se je v celoti vsaj geografsko polno integriral v Zahod, drugi, z izjemo treh baltskih držav, Litve, Latvije in Estonije, pa ne. Želje in pričakovanja so tudi pri preostalih, z izjemo Belorusije, kakšne so realne možnosti, pa je drugo vprašanje. In med temi je tudi Ukrajina. Rusija meni drugače, integracijske tokove Ukrajine proti Zahodu razume kot grožnjo lastnim nacionalnim interesom. Ukrajina, 45-milijonska država, je za Rusijo pomembna iz mnogih razlogov, če izpostavim že opisani geostrateški vidik, plinovode, številčno, 8-milijonsko rusko prebivalstvo, ter krimski polotok, kjer se nahaja Avtonomna republika Krim, in posebno območje, mornariško oporišče ruske črnomorske flote Sevastopol. Krim je torej pomorsko okno v svet v toplem Črnem morju. Izguba Krima je z geostrateškega in vojaškega vidika za Rusijo nekaj, česar si verjetno sploh ne predstavljajo. Bivši del Rusije, krimska republika, je postala del Ukrajine leta 1954, Sevastopol pa leta 1978. Danes je tam več kot polovica Rusov, slaba četrtina Ukrajincev, samo dobrih 12 odstotkov pa je krimskih Tatarov, bližnjih “sorodnikov” pregnanih Tatarov, v Tatarstanu, današnji Rusiji.

Več lahko preberete v Večeru.