D. Črnčec, Reporter: Zločin brez zločincev, ne, hvala!

Košček odkrivanja zločinov in stranpoti diktature nam omogoča ohranjeno gradivo SDV, ki je ostalo v Arhivu RS. Raziskava tega gradiva in javna objava ugotovitev bi morala postati prednostna stvar vsake vlade ali politične stranke, ki iskreno verjame v demokracijo.

»Danes je glavna naloga in funkcija našega varnostnega sistema ščititi in zaščititi vrednote, izbojevane v NOB, v oboroženi revoluciji in vsem povojnem revolucionarnem razvoju, vrednote revolucije, na katerih sedaj počiva in se razvija naša družbena ureditev. Osnovne vrednote, ki jih naš varnostni sistem čuva in brani, so: … socialistična samoupravna demokracija kot posebna oblika diktature proletariata …« To je del uvoda v prispevku z naslovom Zaščita revolucije in njenih vrednot danes avtorja Marjana Orožna, bivšega sekretarja (ministra) za notranje zadeve in nadšefa SDV v zborniku ob 35. obletnici delovanja Varnostno-obveščevalne službe (VOS), predhodnice Ozne, Udbe in SDV.

Zakaj si to sploh zasluži pozornost v letu 2014, v času poraznih gospodarskih razmer v Sloveniji? Iz preprostega razloga, kajti šele poznavanje in razumevanje zgodovine nam omogoča skupno usmerjanje v prihodnost. Razumevanje zgodovine, ki je pri nas, milo rečeno, popačeno, saj ne temelji na resnici. Ob spominjanju na narodnoosvobodilni boj se namreč pozabi na temno plat, na revolucijo. Na Slovenskem je bil med drugo svetovno vojno NOB in bila je (oborožena) revolucija. Revolucija, ki je delovala po načelu, kdor ni z nami je proti nam. Revolucija se ni končala z NOB, temveč se je nadaljevala kot »povojni revolucionarni razvoj«. Revolucija je bil sistem in sistem je bila revolucija, SDV pa smrtonosno orodje te stalne revolucije. Tako je bilo do aprila 1990.

Tik pred koncem, 7. marca 1990, se je po besedah mag. Igorja Omerze začelo uničevanje dokazov o tem, kako je varnostni sistem več kot štiri desetletja ščitil in zaščitil vrednote oborožene revolucije. Na podlagi odkritij raziskovalcev, pričevanj in delnih rekonstrukcij utemeljeno domnevamo, da so načrtno uničevali dokaze o sistematičnem pobijanju političnih nasprotnikov in drugače mislečih, o množičnih pobojih po drugi svetovni vojni, o ponarejanju dokazov v t. i. Nagodetovem procesu in t. i. dachauskih procesih ter vseh drugih krvavih rabotah, ki so jih VOS, OZNA, UDBA in SDV počeli do konca. Revolucija, komunistična partija, komunisti so prvi in edini Slovenci, ki so množično dvignili meč nad druge Slovence. Komunisti so po koncu vojne storili politični genocid, politicid nad slovenskim narodom. Sistematično in naklepno so zunajsodno pomorili tisoče in tisoče Slovencev, drugače mislečih in takih, za katere so menili, da so grožnja povojnemu revolucionarnemu razvoju. »Razvoju«, ki je Slovenijo in Slovence pahnil iz srednjeevropskega razvitega prostora v balkanski kotel. Posledice pa so več kot očitne! Kje je danes Avstrija, kje Nemčija, še posebno nam bližnja Bavarska in kje smo mi. Tako kot v »svetlih« povojnih revolucionarnih časih Slovenci tam iščejo kruh.

Več lahko preberete v Reporterju.