D. Črnčec, Reporter: Izdana Poljska

Pisalo se je leto 1683, 12. september, ko je v poznih popoldanskih urah na čelu 3.000 poljskih konjenikov, huzarjev kralj Jan Sobieski vodil največji konjeniški napad v zgodovini. Skupaj 18.000 konjenikov je zadalo smrtni udarec silam Otomanskega imperija, ki so dva meseca oblegale Dunaj. Po zmagi je poljski kralj Jan Sobieski parafraziral sloviti rek Julija Cezarja, prišel, videl, zmagal. Osvoboditelj Dunaja pred islamsko invazijo Jan Sobieski je dejal, prišel, videl, in Bog je zmagal.

Zmaga na Dunaju pomeni začetek zatona Otomanskega imperija, Habsburgi so začeli širiti svoje meje na Madžarsko in globoko na Balkan. Poljska kraljevina, država pa je postala v dobrih dveh stoletjih plen požrešnih apetitov, Prusov, Avstrijcev in Rusov. Napoleon jim je vrnil delček suverenosti, popolno neodvisnost pa so dobili šele po prvi svetovni vojni. Zaradi skupnega napada nacistov in komunistov, Hitlerja in Stalina na demokratično Poljsko sta stopili v drugo svetovno vojno Velika Britanija in Francija. Kljub temu da so bili Poljaki veliki zavezniki Zahoda, ki so v drugi svetovni vojni zelo krvaveli na vseh bojiščih, so »veliki« njihovo državo potisnili v naročje starim sovražnikom Rusom, Sovjetski zvezi. Šele s padcem berlinskega zidu, po predhodnih protestih sindikata Solidarnost in moralni podpori papeža Janeza Pavla II. se je Poljska vrnila tja, kjer je vedno bila. V Evropo. Kulturno, versko, vrednostno je vedno bila del Evrope, del Zahoda. Danes je Poljska članica Evropske unije in zveze Nato.

Na vzhodni meji evropskega prostora je to največja država, gospodarsko močna, s skoraj 40 milijoni prebivalcev. Demokratična tranzicija na Poljskem je pomenila dokončen obračun z ostanki enega od totalitarizmov, komunizma. Danes je na Poljskem na oblasti konservativna stranka, ki je dobila na volitvah 2015 prepričljiv mandat ljudstva. Predsednik stranke je Jarosław Kaczyński, nekdanji poljski predsednik vlade in brat dvojček Lecha Kaczyńskega, predsednika, ki je leta 2010 umrl v sumljivi letalski nesreči pri ruskem Smolensku. Takoj po prevzemu oblasti so se začeli bruseljski birokrati iz Evropske unije ukvarjati z domnevnim pomanjkanjem demokratičnosti nove poljske oblasti. Vse skupaj je bilo v velikem interesu tudi novemu predsedniku EU, Poljaku Donaldu Tusku, katerega stranko je na volitvah premagal Kaczyński. Poljska je postala v zadnjem letu skupaj z Madžarsko in Slovaško motor upora proti nori in neverjetno samomorilski politiki EU do nezakonitih migracij. Neposredno so kritizirali odločitev Merklove, Junckerja in drugih uničevalcev naše dediščine.

Vse skupaj je doseglo vrhunec s sprejetjem Resolucije o razmerah na Poljskem, ki jo je sprejel 14. septembra Evropski parlament. Evropski parlament skrbi vladavina prava na Poljskem, kako glasuje ustavno sodišče itd. Grobo vmešavanje EU v zadeve članice se ne more končati dobro. Veliko presenečenje in ogorčenje je zbudilo dejstvo, da so vsi evropski poslanci iz Slovenije, Franc Bogovič, Tanja Fajon, Alojz Peterle, Romana Tomc, Ivo Vajgl, Milan Zver, Igor Šoltes in Patricija Šulin, podprli to sramotno resolucijo. Ne razumem, kako so lahko naši opozicijski poslanci podprli takšno sramoto, še bolj me preseneča, zakaj se niso toliko potrudili, da bi bila takšna resolucija sprejeta za Slovenijo. Njihov predsednik je bil v zaporu tik pred volitvami, tja poslan v očitno montiranem političnem procesu. Iz EU pa nobenega glasu o vladavini prava in demokraciji na Slovenskem.

Več lahko preberete na reporter.si.