D. Črnčec, Reporter: Bizantinska realpolitika

16

Realpolitika je definirana kot politika, ki temelji na praktičnih in materialnih dejavnikih in ne teoretičnih ali etičnih ciljih. Ime igre je torej pragmatizem. Realizem in pragmatizem, kot ga je v 19. stoletju uporabljal Otto von Bismarck pri združevanju Nemčije z železom in krvjo, ali Henry Kissinger v času predsednika Nixona stoletje kasneje, ko je otoplil ledene odnose s Kitajsko. Govorimo o uporabi sile, zvijačnosti, nemoralnosti, makiavelizmu v zunanji politiki. Hrvaška je ta realpolitični odnos do Slovenije izkazovala ves čas po letu 1991. Najprej smo se strinjali, da si bomo pomagali ob morebitnem napadu JLA, pa je Tuđman to gladko pozabil, ko je bila Slovenija napadena. Nato smo podpisali dogovor o nuklearki v Krškem, na škodo Slovenije kot del paketa dogovorov o meji, prvi je ostal, od sporazuma Drnovšek-Račan pa so odstopili v hrvaškem parlamentu. Za Slovenijo boleč arbitražni sporazum smo ratificirali, se zavezali, da ga bomo spoštovali, sedaj v fotofinišu pa spremljamo nov hrvaški manever iz zakladnice realpolitike bizantinskega tipa.

Več kot očitno je, da so tudi na Hrvaškem razpolagali z neuradnimi informacijami, da se haaška arbitraža v zvezi s Piranskim zalivom vrti v smeri, neugodni za Hrvaško. Kako preprečiti tak rezultat ali pa ustvariti možnosti za večni dvom o legalnosti in legitimnosti arbitražnega sodišča, postopka, ki je tam potekal, in posledično odločitve same? To vprašanje je verjetno zaposlovalo hrvaško politiko, diplomacijo in obveščevalno-varnostno srenjo, odkar so indici začeli kazati smer odločitve arbitraže. In glej ga zlomka, slovenski udeleženci ponudijo rešitev na pladnju. Pogovori med ključnimi akterji po nezaščiteni telefonski povezavi so sanje vsake sodobne obveščevalne službe. Večkrat smo lahko v javnosti videli in slišali, kako zelo enostavno je v informacijski dobi prestreči in shraniti pogovore po prenosnem ali stacionarnem telefonu. Mit, da je stacionarni telefon in komuniciranje po njem bolj varno kot po prenosnem, je že dolgo samo mit. Tudi pogovori po stacionarnih telefonih lahko gredo po zračnih povezavah.

Arbitraža med državama je politični projekt, zunanjepolitična aktivnost, diplomatska dejavnost ter spopad obveščevalnih in protiobveščevalnih služb. Obveščevalna služba mora pridobiti ključne podatke o tem, kaj počne nasprotna stran, protiobveščevalna pa zagotoviti, da nasprotna stran ne dobi naših ključnih podatkov in informacij. Žal se je pokazalo, da naša protiobveščevalna dejavnost ni bila uspešna. Po sedaj razpoložljivih informacijah ni krivda za to postavljene službe, temveč neodgovornih posameznikov izven nje. Posameznikov, ki jim je bilo zaupano, da sodelujejo, v enem od ključnih projektov nacionalnega in vitalnega interesa za Slovenijo, zagotavljanju izhoda na odprto morje. Čeprav so bili ustrezno protiobveščevalno opremljeni in usposobljeni, tega niso prakticirali. Človeški faktor in neustrezna varnostna kultura sta naredila svoje. Odgovornost je torej več kot jasna in je objektivna, o subjektivni pa bi veljalo še dobro premisliti, ker smo v tem trenutku izgubili samo eno bitko. Jasen mora ostati cilj, zmagati na koncu, dobiti, doseči ugodno rešitev v arbitraži. Nasprotna stran je kot izhod v sili očitno odločena sesuti legitimnost arbitraže in/ali izpeljati manever umika iz arbitraže oziroma bega iz še enega od podpisanih sporazumov in dogovorov. Bizantinska realpolitika par excellence.

Več lahko preberete na spletni strani Reporterja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Ne vem, zakaj se razburajamo na Hrvaško. Saj je Slovenija idealna za “obgrizavanje”:
    – Avstrijci po 1. vetovni vojni so nam odgriznili Koroško
    – Italijani po 1. in 2. svetovni vojni so nam odgriznili Trst z okolico, Benečijo in del Furlanije
    Zakaj bi bili torej Hrvati izjema (no, saj niso: po “znamenitem” dogoru med Bakaričem in Kidričem so nam takrat še deželno mejo prestavili z reke Mirne na reko Dragonjo).
    Pa kaj zato! Glavno, da je Ljubljana še zmeraj v centru!!!

  2. To je dodatni problem glede vohunskih služb, ki so očitno nesposobne delati za državo, ampak so še vedno partijska oznako, VOS, privesek mafije.

    Čenče je Hrvat in zaznava pokvarjenost Hrvaške. Ki je obsedena s fašizmom, nacionalsocializmom.

    Nov uvid mi je, da so bili tudi Hrvati obveščeni preko svojih kanalov, da jim hudo teče voda v grlo, zato tak hud scenarij.

    Ujel sem, da so Drenikovi prisluškoval doma na telefon (čistost zvoka). Drenikova je žena mojega sošolca iz OŠ, ki je iz zelo komunistične družine Bavdek. To ji je gotovo pomagalo pri meteornem vzponu na vrh uradništva.

    Druga sošolka Prah pa je veleposlanica v Ukrajini, pa ne vem ali zaradi pokojnega Praha ali zaradi pokojnega Šeliga.

    Lahko bi še o enem sošolcu pisal, ki je nečak ex SD ministra (rektorja) in je takoj po diplomi zasedel vrhove Mercatorja, Merkurja in Triglava (zapusti jih kot druga podgana po hierarhiji).

    • Pavel,
      ali ste namenoma ali pomotoma zapisali Čenče namesto Črnčec? Ali imate dokaze za trditev, da je Hrvat oziroma zakaj to trdite?
      Če sklepate po imenu in priimku, vedite, da v Sloveniji prebiva vsaj 190 oseb s priimkom Črnčec, večina v Podravski regiji. Poleg tega pa ima veliko Slovencev imena in priimke, ki ne zvenijo slovensko, pa se sami prištevajo med Slovence.

      Sprašujem vas zato, ker ste že velikokrat izpovedali svoj prezir do podpornikov Janše in stranke SDS, vaše besede pa zvenijo kot neutemeljene insinuacije.

      O svojih sošolkah raje ne razlagajte kot kaka opravljivka, da ne bo katera od sošolk začela pripovedovati česa o vas 😉

      • Vanja, šele sedaj sem videl, da mi je črkovanlnik med pisanjem spremenil ime Črnčec. Nimam dokazov, v medijih sem zasledil, tudi ime Damir je hrvaško in ne slovensko. Nimam pa nič proti njem in proti njegovemu pisanju.

        Opažam, da so Hrvati v Sloveniji edini redki desni volivci.
        Določene člane SDS med svojimi znanci zelo spoštujem.

        Zadnji stavek je pa tipična komunistično fašistična grožnja zaradi katere ne maram mafije SDS. Dobro, da imam čisto vest glede svoje službe, saj je nikoli nisem dobil po vezan kot 90% Slovencev in 100% politikov. Še manj sem imel meteorni vzpon kot zgoraj navedeni sošolci. Se pa seveda bojim lažnivega socialističnega aparata, ki medijsko ali lokalno ubije nedolžne ljudi.

        • Pavel, zelo narobe ste razumeli moje besede, ki niso grožnja, temveč le opozorilo v smislu, da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade 🙂

        • Dobro, da imam čisto vest glede svoje službe, saj je nikoli nisem dobil po vezan kot 90% Slovencev in 100% politikov.
          ================
          Misliš, da te bo kdo vprašal, če ti je vest čista?

          • Vem, da me politično centralno plansko vodeni mediji ne bodo. Mi pa bodo pomagali, da končno emigriram.

    • Pavel,
      težko je govoriti o pokvarjenosti hrvaške, ob tem kar se je zgodilo. To je slovenska potuhnjenost in poniglavost, ki želi relativizirati to kar sta storila Sekolec in Drenikova.
      Slovenija je skušala preslepariti arbitražno sodišče. Ta sklep je neomajen. Nihče ne bo hotel poslušati naših jadikovanj o pokvarjenosti hrvatov. Še posebej ne v luči tega, da se ne Drenikovi ne Sekolcu ni nič zgodilo. Ne Erjavcu. S tem samo dokazujemo, da je vse resnično, če ne celo načrtovano. Samo dokazujemo da smo sleparji. Naša politika se hvali z enostnostjo. Enostnostjo v sramoti, v dreku. Mi enotno stojimo v dreku in nočemo ven! Če bi kdo hotel stopiti iz dreka, bi ga ubili. Vsaj medijsko.
      Kdo smo Slovenci?

      • Saj sem že prej pisal o tem kar ti govoriš, le da ja Črnčec dodal nov obrobne vidik, ki so ga slovenski mediji že veš čas generirali: prisluškovanje.

        Najbolj temeljna zgodba v Sloveniji je Fritzlove klet (drek), kjer si Fritzlove žrtve (stockholmski sindrom), socialisti, med seboj nadzirajo, da ja ne bi kdo pobegnil in razkril kleti v času, ko starega Fritza ni.

        • Mediji tega nič ne ignorirajo. Mediji samo o tem govorijo. Nič drugega, samo to. O naših pa samo o naivnosti, to je vse.

    • Hrvaško prisluškovanje pa vse bolj šteje za obrambno dejanje. Junaško in pravično. Zaradi nas in zaradi našega odziva. Hrvati veljajo za junake v spopadu. Medtem ko mi enotno stojimo v dreku in se s tem še ponašamo.

  3. Ponovno bi rad napisal na tem forumu, da ne verjamem v supernaivno čenčanje arbitra in uradnice po telefonu, kar vsi povdarjajo, kot da gre za aksiom. Oba sta stoprocentno “naša” komunista, sicer ne bi bila imenovana, torej zvita kot presta, od komirežima dobro poučena in vodena in prav gotovo ne naivna, saj je kombinacija komunizma, balkanizma in zvitega bizantinizma v Sloveniji vrhunsko uspešna. Seveda pa je tej slovrhunski kombinaciji državotvorno domoljubje odvratno, komijugonostalgija pa priljubljena. Analize tega dogajanja morajo to upoštevati, ne pa verjeti zgodbicam o naivnih pogovorih in spretnih prisluškovalcih. V ozadju je lahko marsikaj, predvsem pa to, da Hrvaška ni nikoli želela arbitraže, ker ji ne bi mogla prinesti absolutne zmage, ampak pravičen kompromis, ki bi bil za njo popolnoma nesprejemljiv, saj bi ji kljub 6000 km obale in morja lahko v Slovenijo odnesel nekaj metrov. Drugo dejstvo pa je popolna skorumpiranost slovenske komielite, ki bi prodala lastno mater, kaj šele svojo domovino. Analitiki naj skombinirajo ta dejstva pa se jim bo morda posvetilo, kaj se je zgodilo. Arbitraže je seveda konec, ker je Hrvaška ne bo priznala. Pravzaprav je to dobro tudi za Slovenijo. Razmejitev bodo uredile čez nekaj desetleti prihodnje generacije, razbremenjene komunizm in fašizma.

    • Nobena naivnost. Pri nas so vsi vladarji naivni, vse do škofov. Vsi so ubogi in ne znajo, zato nam ne gre in ne gre.
      Pa kaj še. Predvsem so vsi nevarni ko hudič. Najbrž celo škofje.
      Se jim pa zalomi. Tako kot celo škofom v Mariboru.
      Kajti hudiču se zalomi.
      Ampak, v fritzlovi kleti vemo kako nevaren je Fritzl. In potem govorimo, da je naiven in ubogi. Od samega strahu in ja, iz lastne hudobije tudi. Ker v lastni hudobiji gojimo in negujemo tega istega Fritzla.
      O Hrvatih si lahko mislimo kar si hočemo. Ampak oni so iz druge kleti. Najprej bo treba pobegniti iz naše, lastne.

  4. Hrvaška torej namerava odstopiti od arbitraže.
    Naša “enotnost” pa počasi poka. Nihče nima nobenega predloga za nadomestnega arbitra. Razumljivo. Jaklič je že zavrnil kandidaturo. Drugih predlogov se niti ne sliši. Cerar kar lupa, da Hrvati ne morejo izstopiti. Politiki pa takšni. Janša se čudi zakaj nihče ne pokliče v Zagreb.
    SDS in Janša zelo razumno ravna. Za razliko. Zadnje čase mi deluje bistveno ponižneje kot nekoč. Zelo pohvalno.

    Naši pravniki bebavo komentirajo. Neverjetno, da imamo tako glupe pravnike.

  5. Glede zunanje politike:

    Pomemben element zunanjega delovanja naroda/države sta KULTURA
    in kulturna politika.

    Del levice vedno bolj odkrito paktira z bizantinskim okoljem, medtem, ko je Slovenija zgodovinsko srednjeevropska država, ki je kot družba zgodovinsko delovala na srednjeevropski osi Trst-Ljubljana-Gradec-Dunaj. In celo komunistični predsednik vlade Stane Kavčič je takrat načrtno spodbujal gradnjo avtocest proti severni Italiji ter Avstriji in gospodarsko navezavo na Bavarsko.

    Kaj na tem področju dela slovenska katoliška Cerkev? Zakaj ne spodbuja duhovnega romanja v naše drugo narodno svetišče na Gosposvetskem polju? Če so Srbi tako obsedeni s osovim, zakaj mi ignoriramo našo Koroško?!? Ali mislite, da so Brezje dovolj? Pa ne bi bilo potrebno veliko: kakšno romanje, kakšen simpozij…..

    In zakaj kot silo teološkega uravnoteženja ne išče širših katoliških teoloških misli iz Zahoda? V času Jugoslavije je del klera simpatiziral z italijanskim gibanjem Communione in Liberazione (ki pa je nato postalo dokaj progresivno levo – kljub politični povezavi s Krščanskodemokratsko stranko), po osamosvojitvi pa smo nekritično povzeli progresivizem avstrijske (in delno nemške) katoliške cerkve. Zakaj nimamo teoloških povezav s francoskim katolištvom ali morda celo duhovno-teološko zelo plodovitim in globokim britanskim katolištvom? Chesterton, Belloc, Tolkien in podobni so za Slovence očitno španska vas.
    Cestnik se v svojih opažanjih zadnje čase navezuje na Španijo, kar je dobro, ampak to je premalo. Kakšno je pa vaše mnenje?

Comments are closed.