D. Črnčec: Krima ni več. In kaj sedaj?

3
Foto: Wikipedija
Foto: Wikipedija

Tradicionalna geopolitika ni mrtva. Za ruskega geopolitika, nacionalista in ideologa “nacionalnega boljševizma” zagovornika evrazijstva Aleksandra Dugina je državnost Ukrajine, tako negativna iz vidika ruske geopolitike, da je to z lahkoto povod za vojaško intervencijo. Miselni okvir in mistiko Krima je dodobra pojasnil Aleksander Solženicin s stavkom, da je bila podaritev Krima Ukrajini, “zabloda”. Rusija je v slabem mesecu sprožila verjetno dolgo vnaprej pripravljen načrt, kako zavarovati svoje geostrateške in nacionalne interese v Ukrajini. V dobrih treh tednih je izvedla agresijo na Krim, podprla izvedbo referenduma in izvedla aneksijo k Rusiji. Amputacija Krima, dobrih 4 odstotkov Ukrajine je bila izvedena s kirurško natančnostjo. Zamenjava ukrajinske zastave za rusko je bila na Krimu, ozemlju, ki je večje od Slovenije za dobrih 30 odstotkov, izvedena praktično brez žrtev. Vse skupaj je mogoče opredeliti kot veliko zmago predsednika Putina, prvo zares pomembno v času po koncu hladne vojne. Ruski medved se je prebudil in z enim bliskovitim udarcem odtrgal Krim od Ukrajine.

O razlogih je spregovoril ruski predsednik Putin v svojem čustvenem, pa hkrati tudi zelo racionalnem govoru pred združenim parlamentom 18. marca 2014. V govoru se je spomnil pravoslavja, kulturnih, civilizacijskih in človeških vrednot, ki združujejo ljudstva Rusije, Ukrajine in Belorusije. Izpostavil je, da se je bil Krim v srcih in mislih ljudi vedno neodtujljiv del Rusije, situacijo v Ukrajini pa opisal kot zelo nenaklonjeno Rusom, ki živijo tam. Ukrajina je po njegovem mnenju država brez legitimne oblasti, kjer so s pučem prišli na oblast radikali. Zato so se prebivalci Krima in Sevastopola za obrambo svojih pravic in življenj obrnili na Rusijo, da bi preprečili takšen tok dogodkov. To, kar se še vedno dogaja v Kijevu, Donesku, Harkovu in ostalih ukrajinskih mestih. V govoru je poudaril, da se zloglasna politika Zahoda “zadrževanja” Rusije izvaja še danes ter se zahvalil Kitajski za razumevanje in Indiji za objektivnost.

Z vključitvijo Krima kot 22 republike in mesta Sevastopol v Rusijo je jasno, da je Ukrajina Krim izgubila, Rusija pa anektirala. Mednarodno pravno je ravnanje Rusije nelegitimno in nelegalno, de facto pa je realnost na terenu drugačna. Zahod te nove realnosti ne priznava in je temu ustrezno tudi uvedel dve stopnji sankcij proti Rusiji, z grožnjo tretje stopnje v nadaljevanju. Rusija je na to odgovorila precej zadržano, predvsem usmerjeno proti vidnejšim ameriškim politikom in uradnikom. Zahod, Evropska unija in ZDA ter Vzhod, Rusija so se znašli na točki preloma. Točki preloma, ki bo narekovala bližnjo in daljno prihodnost ukrajinsko-ruskega prostora in posledično tudi širšega evropskega prostora.

Kratkoročno smo na poti poglabljanja ekonomskih sankcij Zahoda proti Rusiji. Sankcije so poskus preprečevanja nadaljevanja ruske ekspanzije na vzhod Ukrajine, kjer se odvija prava specialna vojna. Specialna vojna podobno tisti nedavno na Krimu, ali pa (veliki)srbski na začetku devetdesetih na prostorih bivše skupne države. Propagandni vidik, lokalni pozivi k uporu proti centralnim oblastem, izvoz provokatorjev, mitingašev iz matične države (Srbije, Rusije) na ozemlja, ki so sporna, itd… V narodnostno mešanih milijonskih mestih na vzhodu Ukrajine, Harkovu, Donesku, Dnepropetrovsku lahko spremljamo tovrstne aktivnosti, od poskusov zasedbe pomembnih stavb v mestu, do obešanja ruskih zastav in pozivov k generalni stavki. Nobena tovrstna specialna vojna ne more biti uspešna, če nima za seboj močnega državnega, (para)obveščevalnega aparata. Zato lahko samo tisti, ki izvaja takšne aktivnosti, le-te tudi zaustavi. V primeru nadaljevanja poskusov v smeri krimskega scenarija tudi v vzhodni Ukrajini, pa ni izključena tudi možnost vojaške konfrontacije. Intenziviranje tega, kar bi lahko imenovali specialna vojna je mogoče spremljati tudi v Pridnesterju, proruskem delu Moldavije, ki meji z Ukrajino. Poročanje o incidentih naperjenih proti Rusom je lahko povod za vojaško intervencijo Rusije. Kar bi bilo v duhu govora predsednika Putina o tem, da sonarodnjaki v ruski okolici ne bodo prepuščeni sami sebi. Ruska vojaška intervencija v Pridnesterju bi de facto odrezala Ukrajino od morja in jo naredila za državo brez morja. Ali bi to pomenilo, da ne bo izbruhnila prava vroča vojna med Rusijo in Ukrajino pa je že drugo vprašanje. Kakor tudi, kako bo reagiral Zahod. Dosedanje sankcije proti Rusiji so verjetno apetite Putinu povečale in ne zmanjšale. Geostrateški spopad za jug in vzhod Ukrajine je v polnem teku. Svoje je prispeval tudi kontroverzni ruski politik Žirinovski, ki je nedavno ponudil Poljski, Romuniji in Madžarski delitev Ukrajine. Delitev na način, kjer bi ostanek Ukrajine ostal brez morja, Rusija pa bi združila Pridnesterje s teritorijem Rusije.

Dolgoročno se na novo mešajo geopolitične in geoekonomske karte na evrazijskem prostoru. Evropska unija je prisiljena v redefiniranje svoje energetske politike; smer zmanjšanje svoje odvisnosti od ruskega plina. Iz slovenskega vidika, projekt Južni tok je verjetno obsojen na umiranje na obroke. Polovica ruskih proračunskih prihodkov prihaja od trgovine z nafto in plinom, zato prave ekonomske sankcije v popolni zaustavitvi dobave ruskega plina v Evropo pomeni za Rusijo pravo katastrofo, v zmanjšanju BDP-ja za 2,2 odstotka. EU bi seveda tudi trpela, pa vendar dosti manj kot Rusija, z diverzifikacijo, razpršitvijo energetskih virov pa bi nadoknadila manko iz Rusije. Rusija je geostrateški zmagovalec v tem trenutku, z nadaljevanjem ekonomskih sankcij pa bosta geoekonomska poraženca tako Rusija kot EU. Če besedam ne bodo sledila prava dejanja, bosta v očeh konkurence obraz izgubili tako EU kot ZDA. Sklenem lahko, da bo v prihodnje ruska vojaška skrb za bližnjo soseščino stalna predvidljiva nepredvidljivost in z ugotovitvijo, da bomo v kategorijo geostrateških zmagovalcev umestili Kitajsko, Indijo in Iran, v skladu z rekom, kjer se prepirata dva tretji dobiček ima.

Pripis uredništva: Krajša verzija te kolumne je bila objavljena v časniku Večer.


3 KOMENTARJI

  1. Zelo aktualen članek, vreden razmisleka.

    Karte se bodo gotovo še mešale, z gotovostjo pa ne moremo nič reči, dokler …

    Menda se tudi (med drugim) tudi Benečani pripravljajo na referendum.

  2. Mislim da se zahod ne bo šel gospodarskih sankcij proti Rusiji. Da zdaj štejejo “dejanja” je samo provokacija.
    Bo pa zahod odslovil Rusijo iz elitnih klubov. Rusom veliko pomeni da so pomebna velesila. S tem močno kompenzirajo svojo tehnološko in gospodarsko zaostalost, ki je na meji afriških držav. Iz G8 so jih izključili, to se bo nadaljevalo. Nikjer več jih ne bo, kjer bi morali biti. Putin bo predsednik neke tretjerazredne države, ki nikogar ne briga.

  3. Meni so se po branju članka porajala predvsem vprašanja in bom zato vesel kakšnih odgovorov:

    1. Kakšno vlogo igra po vašem mnenju v dogajanju v Ukrajini evropska kmetijska politika? Je razdelitev na zahodni kmetijski in vzhodni industrijski del v spopadu pravzaprav win-win med EU in Rusijo (pod plaščem mogočne retorike in rožljanja z verigami), Ukrajina in njeno prebivalstvo pa je sodobna banana republika v spopadu ekonomskih interesov?
    2. Ali je bilo tisto, kar se je dogajalo na Majdanu tudi specialna vojna? Kje so po vašem mnenju bistvene razlike?
    3. Kako lahko Slovenija zavaruje svoje trenutno še obilne vodne vire, da ne bi postala podobna igrača v kakšnem naslednjem spopadu velikih gospodarskih interesov?

Comments are closed.