D. Bajt, Demokracija: Molža žab ali prihodnost Slovenije

2
289

Če se zazremo v kakšen mikrodetajl naše sistemsko ustrojene družbe, se včasih zazdi, da vemo, kaj hočemo. Vsaj obnašamo se tako, kot da vemo, saj kot enoten slovenski narod neizmerno cenimo nekatere uspehe, ki jih dosegajo posamezni Slovenci. Pri športu npr. lahko neskončno slavimo, misleč, da je to področje, ki na dolgi rok in odločilno rešuje Slovenijo. Toda športni uspehi so kratkotrajna minljiva utvara; sistematično jih nadaljujemo le tam, kjer temeljijo na geografskih danostih, zgodovinski tradiciji in dolgotrajnem vrhunskem treningu (npr. v smučanju in zimskih športih). Šport je sodobni opij za ljudstvo, ki ne more biti daljnoročna strategija za uspešen razvoj države. Trdnejša je opora na znanost in umetnost, dva segmenta slovenske družbe, ki od nekdaj zmoreta konkurirati s svetom. Znanost sili tudi slovenske znanstvenike h globalnemu tekmovanju in konkurenčnosti brez meja, zato številna področja znanosti na Slovenskem (npr. matematika, fizika, kemija, medicina) dosegajo mednarodno uveljavljenost. K temu pripomorejo ne le posamezniki, temveč tudi kolektivi (znanstveni inštituti), ki imajo jasno začrtane znanstvene naloge: poznajo stanje na določenem ožjem odseku raziskovanja, zavedajo se svojih materialnih, kadrovskih in intelektualnih potencialov, imajo lastno nišo delovanja (svoj »strokovni vrtiček« ali »fevd«), postavljajo in preverjajo različne teze in hipoteze, spodbujajo in nagrajujejo individualne sposobnosti in nadstandardno delo. Ipd. Podobno je s slovensko umetnostjo, ki ponekod dosega precejšnjo, čeprav le sila redko vrhunsko odmevnost. Umetniška uspešnost je žal malone vselej domena individualnega genija, komajda kdaj pa rezultat načrtovanega prodora v svet; na kolektivni, nacionalni, državni ravni ostaja umetnost samo pisano okrasno perje različnih birokratov in menedžerjev, ki si lastijo uspehe, vse do obvladovanja samih umetniških duš. Vsekakor pa tako umetnost kot znanost obljubljata dolgotrajnejši učinek Slovencev na svetovno dogajanje kakor šport; obe sta, kot kažejo zgodovinska dejstva, že doslej največ prispevali k prepoznavnosti nacije in države in tudi v prihodnosti obetata ostati tisti področji delovanja človekovega duha, ki vtiskujeta majhno državo in majhen narod v svetovni spomin.

Brezupna ekonomska tekma

Gospodarski mikrosistem s številnimi podsistemi se uveljavlja podobno kot posamični znanstveni subjekti – v mikrodetajlih, prek redkih prodornih podjetij, ki so se s svojimi izdelki zasidrala v svetovnem vrhu (Gorenje, Krka, Seaway, Pipistrel, Akrapović ipd.). Celoten gospodarski sistem ne kaže značilnosti vrhunskih posameznikov; ne le da nima nobenih ambicij za večanje proizvodov z visoko dodano vrednostjo, tudi prodor v globalni svet z izvirno produkcijo ga ne zanima preveč. Slovensko gospodarstvo se ukvarja s preživitvenimi taktikami in strategijami v zaostrenem kriznem času; vdaja se uslužnostnim dejavnostim za domači in tuji trg s kupovanjem licenc in koncesij. Nekatere gospodarske panoge, ki so se nekdaj razvile na naravnih danostih in obilju surovin, so danes v razsulu. Gozdarstvo in lesnopredelovalna industrija sta vzorčen primer, kako je Slovenija zapravila možnost za gospodarski prodor v svet. Dejstvo, da je naša država tretja evropska država po gozdnatosti (bogastvu gozdov in množini lesne mase), nas je ob nedavnem žledolomu zato udarilo kot bumerang. Danes nimamo skoraj nobene tovarne pohištva več, pred desetletji so bile te naši paradni konji; komajda še zmoremo razžagovati les in prodajati lesne polizdelke; osnovno surovino (les) prodajamo sosednji Avstriji in potem od nje spet odkupujemo drage lesne izdelke. To kaže, da se nismo znali prilagoditi gospodarskemu razvoju v svetu, ker nismo imeli nobenih načrtov za ohranitev vsaj statusa quo, kaj šele za rast v izvoz naravnane produkcije na številnih področjih industrije, rudarstva, metalurgije, energetike in drugje.

Naprej v politično preteklost

Vse to nas ne more spravljati v začudenje, če vemo, da država kot celovito strukturiran makrosistem, ki določa vse podrejene podsisteme, prav tako nima izdelane globalne strategije preživetja, razvoja in prodora v svet. Slovenija se ne vidi kot živa državna entiteta, ki se bojuje za soobstoj s podobnimi entitetami globalnega sveta. Skrb za razvojno uspešnost prepušča svojim posamičnim delom; naj se vsak znajde, kakor ve in zna. Pri tem nikogar ne spodbuja, ne finančno in ne idejno. Finančna spodbuda, ki naj bi prihajala iz bančnega sistema z ugodnimi posojili, je ta čas povsem na psu; zastala je zaradi malverzacij, ki jih je sistem doživel, večinoma po svoji krivdi, v tajkunskih časih. Idejne spodbude, ki naj bi se kazale v odprtosti za različno intelektualno in družbeno dogajanje po svetu, pa slovenska država danes hote celo zavira in onemogoča. Usmeritev sedanje vlade v razmerah zatohlega družbenega položaja je retrogradna; namesto da bi se priključevala progresivnim evropskim iniciativam, idejam demokratično urejene pravne Evrope, predvsem tistim, ki prihajajo iz visoko razvitih družbenih sistemov Nemčije in Skandinavije, slovenska politika podpira preživelo ideologijo polpreteklega socialističnega časa. Slovenska politika tega trenutka se nagiba k neperspektivni preteklosti in se zavzema za zgodovinsko odpisane ideološke eksperimente, ki še životarijo na Balkanu, v Rusiji in ponekod v Aziji ter Latinski Ameriki.

V tem trenutku se lahko upravičeno vprašamo: Ali ima Slovenija leta 2014 sploh kak nacionalni načrt, kaj hoče početi v prihodnji evropski in svetovni zgodovini? Ima kakšno vizijo države in njenih državljanov v globalni, mundialni družbi 21. stoletja? Ali pa vsaj zasilno strategijo za ohranitev svoje samostojnosti in suverenosti v času, ko se druge države ambiciozno prizadevajo za samosvojost, največje velesile pa so za vzpon na vrh sveta celo pripravljene »molsti žabe«?

Več lahko preberete v Demokraciji.


2 KOMENTARJI

  1. Odličen, aktualen prispevek!

    Problem je, da na prelahek način najde svoje mesto neustvarjalna ideja, s katero naš razvoj nazaduje medtem, ko ustvarjalna ideja, ki nam zagotavlja zanesljiv razvoj med civilizirane države, naleti na vrsto ovir.

    Kje so vzroki za te razvojne ovire?

    Notranji ali zunanji ali vsakega nekaj?

  2. Prav v lesno predelovalni industriji se pri nas dokazuje dejstvo, da je uspešnost gospodarjenja odvisna predvsem od znanja in tehnologije. Danes je povsem jasno, da po znanju in tehnologiji močno zaostajamo za Avstrijo prav na področju pridelave in predelave lesa. Je pa tudi povsem simptomatično, da se je sedanja oblast tega problema lotila na “svoj način.” Lotila se ga je z ugotovitvijo, da je naš “nacionalni interes,” da tujci prepoceni ne nakupijo našega lesa! Sveta Židanova preproščina!
    Namesto uvajanja stroke in novih tehnologij v vse faze pridelave in predelave, bo država “rešila naš les” tako, da bo z njim prekupčevala neka politično nastavljena ekipa ljudi, ki s stroko in novimi tehnologijami nimajo nič skupnega.
    Dejstvo, da vsako podjetje zahteva poleg znanja in tehnologije tudi svoj optimalni obseg, pa v ekonomsko političnih razpravah naših “strokovnjakov” itak nima nobene vloge.
    Sonaravno gospodarjenje z gozdovi je draga stvar. Pogozdovanje in golosek je ekonomsko nasprotje sonaravnemu gospodarjenju. Kje so naše niše, pa ne bo ugotovila neka politika, pač pa umni gospodarji, ki jih je vedno manj na pravih mestih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite