Odhod nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janše v zapor na Dobu je povzročil v slovenski javnosti protislovne reakcije. Njegovi strankarski pripadniki so strnili vrste in se vsi do zadnjega postavili na njegovo stran, češ da je obsojen po krivici na montiranem sodnem procesu; njegovi najzvestejši volivci so se odzvali kot fanatični verniki in oblikovali skupine privržencev, ki bodo stražile pred zaporom do končnega izpusta na prostost; njegovi nasprotniki in sovražniki pa so se postavili na stran sodišča, trdeč, da je roka pravice končno segla tudi v najvišje politične vrhove.
Dogajanje okrog Janše je torej kot vselej napeto in večplastno. Ponavljajo se stvari, ki so se dogajale ob slovenski osamosvojitvi in se nadaljevale v odločilnih trenutkih slovenske politike zadnjih dvajsetih let. Janša je bil večinoma v središču vseh poskusov, kako izbrisati nove ljudi postsocialistične Slovenije; bil je najbolj moteči človek nove politike, ki je hotela pretrgati z navezavami na jugoslovansko preteklost in premakniti Slovenijo z območja Balkana bliže Srednji in Zahodni Evropi. Bil je, skratka, poglavitna ovira za nadaljevalce kompartijske ideologije ter zagovornike gospodarskih in političnih vzorcev iz nekdanje države. Kot kaže položaj ta čas, se njegova prizadevanja v več kot dvajsetih letih niso udejanjila, nasprotno: njegova misel, ki zahteva dejavne spremembe, je postala za preveč Slovencev tako moteča, da so se ga vladajoče družbene sile odločile dokončno onemogočiti in ga izločiti iz političnega boja. Slovenci moramo biti, menijo te sile, še naprej zagovorniki preskušenih starih vrednot in tradicij, dejavni člani politike demokratičnega socializma, samoupravljavci in novodobni zadružniki.
Patria – zadnja težava Janeza Janše
Če preskočimo vse pomembne trenutke preteklosti, v katerih se je Janša znašel kot žrtveno jagnje slovenske politike, se je zadnji poskus onemogočenja začel z zadevo Patria. Zanimivo je, da je bil podpisnik pogodbe o nakupu finskih oklepnikov Karl Erjavec na sodišču oproščen vsakršne krivde – Janša, prvi minister v tem času, pa je postal glavni krivec, in to na podlagi indicev, tj. naključnih namigov in navidezno logičnih povezav, ki so nazadnje pripeljali do indične sodbe kot prepleta različnih nedokazanih dejavnikov, postavljenih v nedoločen čas in prostor. Olje na ogenj je proti koncu afere, prav zadnji hip, vendar še v pravem času, prilila protikorupcijska komisija, ki si je prilastila vlogo naglega sodišča (kot nekdanji VOS), čeprav za to nima nobene zakonske pristojnosti. Tako se je na videz upravičen organ pravne države spremenil v politično orodje, ki je pomagalo pravosodju pri napornem obsojanju obtoženega politika, seveda pod krinko pravičnega sojenja in skrajne pravne korektnosti. A sodba je od vsega začetka takoj postala predmet strokovnih in političnih polemik – da ne govorimo o javnem mnenju, o razvnemanju strasti za Janšo in proti njemu, ki ga vneto gojijo javna občila.
Luknja pri luknji v mreži indicev
Strokovna javnost, tj. krog izpostavljenih pravnikov, od odvetnikov do članov ustavnega sodišča, je indični obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria namenila precej kritičnih vrstic. Sodba je tako samo potrdila slabe izkušnje sojenj nižjih sodišč, ki pogosto izdajajo »luknjaste« sodbe, te pa malone vselej padejo na višjih instancah, saj kršijo tako procesno zakonodajo kot temeljne postulate pri ugotavljanju dejstev in standarde poštenega sojenja. A namesto da bi bile take sodbe razveljavljene, jih višja sodišča vračajo v vnovično sojenje na prvi stopnji, kar povzroča zastoje in maratonske obravnave, pogosto brez rezultata, ker zadeve vmes zastarajo. Upajmo, da taka usoda vendarle ne grozi Janševi obsodbi, saj so pravni kritiki doslej ugotovili tako velike kršitve zakonodaje, da nujno vodijo k razveljavitvi sodbe. Sodba npr. ne vsebuje opisa kaznivega dejanja, ni podprta z nobenim dokazom, ne upošteva vse dokumentacije oz. jo obravnava selektivno, v škodo obtoženca; sodba celo – kot piše nekdanji vrhovni in ustavni sodnik – utemeljuje kaznivo dejanje z vidikov, ki niso bili predmet sojenja, ki jih tožilec torej ni ne omenjal in ne zahteval njihove obravnave. Sodba je – po mnenju vidnih pravnih strokovnjakov – potemtakem skupek naluknjanih argumentov, indicev brez dokazov, naključnih povezav in nelogičnih podrobnosti, čeprav bi prav pri sojenju političnemu prvaku morala biti še toliko bolj pikolovsko natančna, da bi zdržala vse pravne preskuse.
Sojenje osamosvojiteljem
Zato se zdi še toliko bolj upravičeno mnenje, da je sodba prvostopenjskega sodišča, ki ga je potrdilo tudi drugostopenjsko, ne le nestrokovna, pristranska in nepravična, temveč v pretežni meri politična. Poleg Janše, nekdanjega prvega obrambnega ministra Slovenije, ki je uspešno vodil osamosvojitev in potem tudi vključitev Slovenije v Evropsko unijo, zvezo demokratičnih držav Evrope, je med obtoženci namreč tudi Tone Krkovič, vojaški vodja slovenske obrambe proti JLA, ustanovitelj zaščitne brigade Moris. Tudi Krkovič je bil vselej trn v peti različnih vojaških in političnih struktur v novi državi; tudi njega so se poskušali odkrižati z insceniranimi obtožbami in s prirejanjem dokumentov, vselej neuspešno. Če bi se taka ocena sojenja – da gre torej v določeni meri za proces proti osamosvojiteljem Slovenije – izkazala za resnično, bi bilo za politično instrumentalizirano prepoznano celotno pravosodje, ki se očitno še ni znebilo balasta jugoslovanskih sodišč in pečata revolucionarnega sodstva. Izkazalo bi se kot sodstvo v službi postkomunistične ideologije, ki v praksi ne le sodi, temveč tudi z roko v roki sodeluje s socialistično režimsko politiko in vzgaja v duhu komunističnih idej. Slovenija pa bi se v tem primeru pridružila zadnjim ostankom postkomunizma na pogorišču nekdanje Vzhodne Evrope.
Janša ni Berlusconi, Janša ni Sanader
V javnosti, ki pozdravlja obsodbo Janeza Janše, pa tudi v večini medijev, ki podpirajo mnenje te javnosti, so se ob Janševem odhodu v zapor pojavile tudi primerjave z nekaterimi obsojenimi evropskimi politiki, med drugim s Sanaderjem in z Berlusconijem. Janša je, trdijo, pač doživel usodo obeh korumpiranih politikov, kar dokazuje, da tudi v Sloveniji deluje pravna država. Primerjava te vrste je na trhlih temeljih – z obema politikoma druži Janšo samo to, da je tudi sam politik. Če je pri Janši šlo za domnevno korupcijo, ki doslej ni bila dokazana, je šlo pri Berlusconiju in Sanaderju za očiten kriminal: moralno spornima politikoma so trdno dokazali kazniva dejanja podkupovanja z večmilijonskimi evrskimi vsotami v osebno korist, ustrezno pa sta bila tudi obsojena na višje kazni, izolirana v svojih strankah in brez podpore v evropski politiki. Pri Janši je kazen za domnevna kazniva dejanja tako neusklajena z luknjičastimi indici, da se ne more zdeti drugačna kot eksemplarična, torej politično opozorilna in prisilno vzgojna – torej kot kazen, kakršne so izrekali v totalitarnih režimih, ki so obtičali na smetišču zgodovine (izraz je, mimogrede, prvi uporabil Lev Trocki, oče sovjetske Rdeče armade).
Več lahko preberete v Demokraciji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
