Kristusova oblast sta uboštvo in mir Boga, pri katerem edino lahko najdemo rešilno moč

0
Blagoslov butaric – gobanc – in oljčnih vejic na cvetno nedeljo leta 2019 na Kokrici, blagoslavlja župnik Jože Klun. (Foto: Drago Papler)

Ta teden bomo kristjani po vsem svetu praznovali veliko skrivnost Kristusove ljubezni do nas. Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje. V tem tednu je Kristus uresničil resnico teh besed. Vzel je nase naše grehe in grehe vsega sveta. Tako je cvetna nedelja veličasten vstop v teden, v katerem so se uresničile skrivnosti našega odrešenja. In kaj pravzaprav se je zgodilo na cvetno nedeljo, da se vsako leto vedno znova spominjamo tega dogodka?

Jezusu so ljudje ob slovesnem vhodu v Jeruzalem radostno vzklikali, ker je prihajal kot kralj, ki oznanja mir

Vse skupaj se je začelo po koncu judovskega Gospodovega dne, sobote, ko se je Jezus skupaj s svojimi učenci začel pripravljati za prihod v sveto mesto Jeruzalem. Zanimivo je, da dotlej še nikoli ni potoval jahaje (razen kot dojenček, ko je z Marijo in Jožefom bežal v Egipt), današnja pot pa je bila izjema. Če bi jahal na konju, bi bržkone spominjal na vojno in nekdanje kralje, ki so se vračali s teh krvavih pohodov, predvsem pa na tedanje rimske vojake, ki so se na konjih podili po podjarmljenem Jeruzalemu in celotni provinci.
Zato si je izbral žival sicer trmastega značaja, a je bila kljub temu vedno simbol miru. Izbral si je mladega osla. S tem je vsakega Juda spomnil na prerokbo iz preroka Zaharija, ki pravi: »Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi. Krotak (blag) je in jezdi na osličku – žrebetu oslice, na mladiču vprežne živali« (Zah 9,9). Namesto sedla so učenci na oslov hrbet dali svoja oblačila. Jezus ga je zajahal in se začel spuščati z Oljske gore. V mesto je prihajal kakor kralj, ki oznanja mir. On je kralj preprostosti, kralj ubogih, kralj, ki zdrobi vojne loke. Jahal je neoborožen sredi množice romarjev, ki je na ves glas vzklikala molitvene vzklike Izraelovega romarskega bogoslužja iz Ps 118, ki pravi: »Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida! Hozana na višavah!« Ljudstvo je pod oslova kopita metalo oljčne mladike in razgrinjalo svoja oblačila, otroci so tekali za njim s palmovimi vejami v rokah in apostoli so se veselili in radovali.

Farizeji so protestirali proti vzklikom veselja Jezusu, mnogi mimoidoči niso vedeli, za kaj gre, Jezus pa je jahal do templja

A kljub vsemu med množico niso bili samo taki, ki so se radovali nad Jezusom. Bili so tudi farizeji. Ko so slišali vzklike, so se zgrozili in se spraševali, ali to pomeni, da je vstaja naroda mogoča in lahko izbruhne vsak trenutek. Vpili so za Jezusom, naj jim prepove vzklikanje, a jim je Jezus odvrnil, da če bodo ti umolknili, bodo kamni vpili. Toda kljub veselemu vzburjenju, ki je spremljalo Jezusa na mesijanskem pohodu, je bil njegov obraz žalosten. Tisti, ki so hodili ob njim, so videli solze v njegovih očeh, kajti objokoval je mesto Jeruzalem, mesto obljube in mesto slepcev, ki ni prepoznalo časa obiskanja.
Tudi drugi so se spraševali, ko so na začetku procesije videli jahajočega človeka: Kdo je to? Temu je sledil odgovor, da je to Jezus, prerok iz Nazareta v Galileji. Veliki duhovniki in farizeji so bili zbegani, saj niso pričakovali tako glasnega izkazovanja ljubezni. Vse je odšlo za njim in kazalo je, da so bili vsi napori velikih duhovnikov zaman. A za zdaj niso smeli sprožiti nobene akcije proti Njemu, kajti to bi pomenilo, da sami silijo ljudstvo k uporu. Tega pa nikakor niso želeli, kajti v mestu, prepolnem romarjev, bi vsak napačen korak lahko sprožil veliko eksplozijo. Jezus je na oslu prejahal okrašene ulice, se ustavil pred templjem in z učenci stopil vanj. Množica je od njega vsekakor pričakovala besede ali celo znamenja, on pa si je v tišini ogledal tempelj kakor kralj, ki želi preveriti svojo posest in svojo gardo. Ko se je zvečerilo, se je skupaj z učenci vrnil v Betanijo.

Pri Jezusu kraljevski naziv pomeni božanskost, je Bog, Gospod vsega, Kralj vesolja

Jezus svojo pot in svoje delovanje utemeljuje na temelju starozaveznih obljub, ki se uresničujejo v njem, saj se ravna in živi po Božji besedi, v pokorščini svojemu nebeškemu Očetu. In ob tem se nam zastavlja vprašanje: Kakšen kralj je vendarle Kristus? Kje je njegovo kraljestvo in kakšno rešitev nam prinaša? Od vseh nazivov, ki bi jih lahko podelili Jezusu, se zdi naziv kralja eden najbolj neprimernih. Diši po stvareh, ki jih je zavračal. Ko pomislimo na kralja, pomislimo na prestol, krono, palačo, veliko bogastvo, moč, ugled, spremstvo služabnikov in seveda vojsko.
Kaj vidimo, ko pogledamo Jezusa? Ni prestola, krone, palače niti vojske. Ne zanaša se na nasilje, ne uvaja vojaškega upora proti Rimu. V današnjem času se lahko večkrat vprašamo: kaj pa mi? Kako pa naš svet gleda na to? Kristus je tudi danes med nami preziran, preklinjan, osovražen, na drugi strani pa tudi ljubljen; a kljub vsemu Kristus vabi, vlada z ljubeznijo in daje svobodo in življenje. Nič čudnega, da mu izkazujemo zvestobo, lojalnost, ki je ne bi izkazali nobeni drugi osebi ali instituciji na zemlji. In vendar je naziv kralj primeren za Jezusa, saj pomeni nekaj resničnega v njem. Njegov naziv je uboštvo Boga, mir Boga, v katerem vidi edino rešilno moč. Njegov naziv pomeni božanskost. Bog je Gospod vsega, Kralj vesolja, tisti, ki mu vsi dolgujejo zvestobo, vladar in sodnik vseh.
Toda tudi na človeški ravni je ta naziv smiseln. Bil je največji vir dobrote, svetlobe in upanja v temnem svetu. Jezus je imel ogromno moralno in duhovno avtoriteto. Njegova navzočnost je lahko do neprepoznavnosti spremenila življenje tistih, ki so ga obkrožali. Njegov odnos do grešnikov je bil prijazen in prepričljiv.

Pomesti moramo pred svojim pragom, ne listja kar pustiti na cesti ali ga celo z vrta zmetati nanjo

Cvetna nedelja pa nas obenem spominja in opominja, da Jezus ni umrl, da bi nas rešil trpljenja. Umrl je, da bi nas naučil, kako trpeti. Zato je glavno oznanilo cvetne nedelje poročilo o njegovem trpljenju. In čeprav je pot trpljenja ozka in težka, ni enaka, odkar jo je prehodil Kristus. Osvetljuje jo svetla luč. Naj pomen njegovega pasijona osvetlim z zanimivim primerom. Jeseni, ko listje odpada z dreves, več ali manj leži raztreseno po tleh. Od vsakega od nas se pričakuje, da bo svoje listje pograbil in spravil na gnoj ali med odpadke.
Pa vendarle – če uporabimo listje kot simbol greha, poglejmo, kako tečejo stvari v realnem življenju. Nekaj ljudi se s tem sploh ne ukvarja. Čeprav vidijo, da listje odpada in prekriva trate, cvetlične gredice in ceste, vsak dan hodijo čezenj, kot da ga ne bi bilo. Takšni so ljudje, za katere greh ne obstaja. Kralj Herod je bil eden izmed njih. Spet drugi ljudje svoje listje pometejo na ulico: vseeno jim je, da to predstavlja nevarnost za voznike. Naj kdo drug pospravi nered. To so ljudje, ki za svoje grehe krivijo druge. Takšni so bili Pilat, vojaki in množica.
Večina ljudi poskrbi za svoje listje, vendar jim na kraj pameti ne pade, da bi tudi s sosedovega travnika odnesli listje. Le njihovo zemljišče je njihova odgovornost. To so ljudje, ki odgovornost za svoje grehe sprejemajo, in takšen je bil Peter. Nazadnje pa je še en izjemen človek, ki ne pobira listja le s svoje trate, ampak tudi iz ulice. To počenja tiho in brez pritoževanja. Malo nas spominja na Kristusa, kajti on je umrl za grehe vseh ljudi.

»S kakšnim ponosom sem kot otrok nesel gobanco v cerkev«

Cvetna nedelja in veliki teden tako ni teden, ko bi se skrivali za drugimi ljudmi, ampak moramo sprejeti odgovornost za svoje grehe. Če jih priznamo, se nam ni treba ničesar bati, saj jih je Kristus prišel odpravit.
In kaj meni pomeni cvetna nedelja? Ko pomislim na cvetno nedeljo, se vedno spominjam s kakšno ljubeznijo in skrbjo je moj stari ata, ki je bil tudi moj birmanski boter, izdeloval butare, pri nas doma smo jim rekli gobance, da smo jih otroci lahko nesli na blagoslov v cerkev. Gobanca je bila lepo okrašena, polna zelenja in resja, nanjo pa smo navezali pomarančo, jabolko ter na listke narisali svoja dobra dela in odpovedi, ki smo se jih držali v postnem času. S kakšnim ponosom sem kot otrok nesel gobanco v cerkev. Več ko je bilo listkov na njej, bolj sem bil vesel in ponosen. A danes, ko gledam nazaj in se spominjam teh dogodkov, ni pomembno, koliko listkov je na moji gobanci, pomembno je, da služijo Gospodu, blagoslovljenemu, ki prihaja.
In čeprav Kristus ne potrebuje niti ne želi vojakov in tankov, potrebuje bojevnike – ljudi, ki so se pripravljeni boriti za pravičnost, resnico in mir. Zato pojdimo k vsem ljudem: k ubogim v duhu, siromakom, osamljenim, brezdomcem, odvisnikom, beguncem …, kajti vsi ti in še mnogi drugi nas potrebujejo. V vsakem človeku, ki nam daje priložnost, da postanemo manjši, srečamo Jezusa Kristusa, blagoslovljenega, ki prihaja, in delujemo po njegovem zgledu. Naj naše življenje postane rodovitno za naše družine, naš narod, Cerkev in svet, v katerem živimo.