“Cuzanje” Slovenk in Slovencev

Vreča brez dna ali kako je NLB na žalost večine Slovencev še vedno nerešljiva uganka, ki zahteva vedno nove in nove injekcije davkoplačevalskega denarja.

/ .. /

Samo od leta 2007 smo jo že trikrat dokapitalizirali v skupni višini 650 milijonov evrov. Vprašanje, ki je bilo v preteklih tednih, mesecih, ne prvič, že prevečkrat javno izrečeno, pa bi bilo zdaj veliko primerneje, če bi ga zastavili: do kdaj jo še bomo?

/ .. /

Ko opazujem dogajanje v naši največji večinski državni banki NLB, me zato vedno krepko stisne pri srcu. Velikanska množica birokratov, ki v glavnem skrbijo, da so zadovoljni … številne uprave banke, katere člani prihajajo in odhajajo, potem običajno pobašejo še dobre odpravnine, v vmesnem času pa “uspešno” servisirajo vsestransko uspešne slovenske menedžerje podjetij, ti so na lestvici konkurenčnosti na dnu – na 57. mestu od 59 ocenjevanih držav, po plačah pa seveda med najbolje plačanimi … Kristalno jasno, kakopak!

/ … /

KBC si je od vstopa v NLB leta 2002 neuspešno prizadeval postati večinski lastnik naše banke. Še zdaj mi ni čisto jasno, zakaj mu je slovenska politika to najprej obljubila, potem pa postavila nogo.

/ .. /

Verjamem, da nacionalni interes nekaj stane, ampak cena za NLB je zares presegla vse normalne meje. Če bi jo prodali in bi država poleg »kupnine« zadržala le še nadzorni delež v banki, bi se njen novi večinski lastnik moral sam “pozabavati” s krvavo potrebnim prestrukturiranjem banke, ki ga zahteva tudi Bruselj, konec koncev tudi z odprodajo njenih nasedlih naložb in sploh krčenjem stroškov tudi zaposlenih. Zakaj torej vztrajati pri večinsko slovenskem lastništvu NLB? In zakaj vztrajati pri tem, da je tudi NKBM v največji lasti prav slovenske države? Kaj imam od tega jaz, komitent ene ali druge banke? Ali so nekateri res še vedno prepričani, da smo preprosto tako bogati, da si to lahko privoščimo? Ali smo res? Zakaj potem zapitek na koncu vedno plačujemo le davkoplačevalci

Več: Siol