Čustva zožijo perspektivo

custvaŽe od antičnih časov naprej vemo, da čustva, posebej dolgotrajna, ki jih imenujemo razpoloženja, temeljno vplivajo na doživljanje sebe, drugih in sveta pri vsakem posamezniku posebej. Zato se za zelo močna čustva reče, da so afekt. Ko rečemo, da je nekdo nekaj storil v afektu, tedaj ga na nek način opravičujemo, kot da dejanja ni storil s svojo voljo, temveč pod vplivom močnega čustva, ki se mu ni mogel upreti. V latinščini affectus označuje notranje stanje, ki je izzvano z delovanjem zunanje sile.

Zahvaljujoč spoznanjem, ki izhajajo iz raziskovanj čustvenih reakcij, danes nič več ne gledamo na ljudi kot na žrtve svojih čustvenih stanj, ki naj bi jih bilo nemogoče kontrolirati. Danes vemo, da ljudje »proizvajajo« svoja čustva tako, da neki situaciji, ki jo opazijo, pripišejo nek pomen. Takoj nato pa temu pomenu dodajo določeno večjo ali manjšo pomembnost, važnost. Glede na to, da smo ljudje subjektivni, potem bo tudi pripisovanje pomena bolj ali manj realistično ali pa celo popolnoma iracionalno. Naučili smo se, da je jakost čustvenega odgovora v skladu s pomembnostjo, ki jo je oseba pripisala dani situaciji. Zato mislimo, da so ljudje odgovorni za svoja čustva, tako za njihov nastanek kot tudi za načine, kako čustva izražajo drugim ljudem.

Glede na to, da se čustva pojavljajo takrat, ko je osebi nekaj zelo pomembno, je tudi njihova notranja naloga, da aktivirajo druge dele duševnosti in jim dajo naloge. To je ,kot da bi se čustvo obrnilo k spominu, pozornosti, domišljiji, koncentraciji, inteligenci itd., zahtevajoč, da se vsi ukvarjajo s  pomembno nalogo, zaradi katere je emocija nastala.

Obstaja velika razlika, kako neprijetna in prijetna čustva vplivajo na ostale psihične funkcije.

Emocije so reakcije na pomembne spremembe in neprijetne emocije so reakcije na negativne spremembe. Prav neprijetnost nekega čustva je sporočilo osebi, da je porušeno ravnotežje med njeno osebnostjo in realnostjo. Naloga čustva je, da spravi v gibanje, sproži neko akcijo. Beseda emocija izhaja iz latinščine »e« in »movere«, kar pomeni spraviti v gibanje, pognati v akcijo z namenom, da se vrnemo v ravnotežje. Posledica tega je, da neprijetna čustva zožijo perspektivo osebi tako, da jo fokusirajo na tisto neprijetno spremembo, ki je vzrok pojava tega čustva. Zato se včasih govori, da čustva zožajo zavest. To ne pomeni, da oseba, ki močno čustvuje, ne razmišlja, ampak da zelo intenzivno razmišlja le o enem ozkem problemu, kar pomeni, da izgubi širšo sliko razmišljanja in ne upošteva celotnega konteksta, v katerem se je  negativna sprememba pojavila. Bolj ko je čustvo močno, bolj je osredotočenje močno izraženo.

Za razliko od neprijetnih čustev, ki zožujejo perspektivo in fokusirajo osebo na problem, pa prijetna čustva delujejo povsem nasprotno, saj perspektivo in zavest širijo. Ljudje, ki se dobro počutijo, ki čutijo pretežno prijetna čustva, so zadovoljni ljudje, zato bolje zaznavajo in vtisnejo s spomin svet okoli sebe, upoštevajoč vso tisto lepoto, ki se izmakne očesu nerazpoložene osebe.

Prevedel: Robert Šifrer