Cunami zaradi kriljenja metulja

2
Foto: Wikipedija.
Foto: Wikipedija.

Če ne govorimo o gospodarstvu, je tu pravosodje. Ja, tudi ta tema je v Sloveniji vseskozi na tnalu. In ja, tudi v Sloveniji pravosodje javnost dojema kot orodje politike. Žal: včasih gre sicer res samo za tisto zaostreno retoriko med političnimi tekmeci, ki politizirajo vsako poro družbenega življenja. Včasih pa se je občutku kontaminacije pravosodja s politiko res težko izogniti.

Slovenska anarhija

Da poenostavimo: podporniki SDS in Janeza Janše vidijo v pretežnem delu sodstva (z izjemo ustavnega sodišča) podaljšano vejo oblasti Foruma 21. Po drugi strani pa so slovenski levičarji, potem ko je ustavno sodišče decembra lani spustilo Janšo na prostost (do dokončne razsodbe), začeli obtoževati najvišji sodni organ v Sloveniji, češ da je samo podružnica SDS. Prejšnji teden je odločitev, da se Tone Krkovič in Ivan Črnkovič zadržita v zaporu, še nekoliko bolj izostrila kritike. A kar gre v tem primeru podčrtati, je odmev, ki ga je imela ne samo ta odločitev Ustavnega sodišča, temveč tudi (in predvsem) odločitev Vrhovnega sodišča, da odpravi (!) poročilo protikorupcijske komisije (KPK) o premoženjskem stanju Janeza Janše. Zaradi tega poročila je v začetku leta 2013 padla Janševa vlada.

Vse to je močno razpihalo slovensko politično prizorišče. Postavilo je pod vprašaj politično dogajanje od objave poročila (januarja 2013) dalje, torej pod vprašaj je postavilo najbolj občutljivo obdobje slovenske tranzicije, ko je Ljubljana s pomočjo Evrope reševala bančni sektor in se skušala izogniti usodi Cipra. V tem obdobju je Slovenija zamenjala tri vlade: po padcu Janševe vlade je vajeti prevzela Alenka Bratušek, ki pa je zdržala le dobro leto, nato jo je nasledil Miro Cerar. Politično gledano, je v tem obdobju vladala precejšnja anarhija, ko so se vlade sestavljale in odstavljale, koalicije pa nastajale in propadale. In vse to je sprožilo tisto poročilo, ki ga je sedaj vrhovno sodišče odpravilo. Tipičen primer zgodbe o tem, kako kriljenje metulja povzroči cunami.

Različne obravnave na Ustavnem sodišču

Skratka, v Sloveniji gre za dve vzporedni silnici, ki tako usodno zaznamujeta pravosodje: Prva je izjemno močna ideologizacija, s katero javnost spremlja vsa družbena dogajanja, vključno z delom sodnikov. Sodnikom in tožilcem se avtomatično pripisujejo politične in strankarske simpatije ob vseh odmevnejših odločitvah in razsodbah, predvsem tistih, ki so povezane s politiko. In to se ne dogaja (žal) samo v primeru pravosodja in gospodarstva. To je značilno za čisto vsako panogo: javnost išče politične (in strankarske) konotacije v športu, glasbi, kulturi. Povsod, čisto povsod. A to je ena plat medalje.

Seveda, pogledati moramo še na drugo: delovanje pravosodja in nadzornih institucij je v Sloveniji dejansko res večkrat zelo vprašljivo. Nivo pa prevečkrat pod standardi. Obema odločitvama, o katerih je javnost toliko razpravljala prejšnji teden, primanjkuje doslednosti. Če se lotimo pri odločitvi Ustavnega sodišča, ki obravnava pritožbe vseh treh obsojenih v zadevi Patria: postopek še poteka, a za Janšo je bilo odrejeno, da lahko konec postopka počaka na prostosti, ker bi drugače zaradi tega slovenska demokracija lahko utrpela hud demokratični primanjkljaj zaradi Janševe vloge vodje največje opozicijske stranke. Ker Črnkovič (prvi mož podjetja Rotis, ki je bil pooblaščenec Patrie v Sloveniji za sporni posel) in Krkovič (obtožba ga bremeni, da je bil vpleten v sklepanje posla) te vloge nimata, jima Ustavno sodišče ni odobrilo pritožbe, da bi konec sojenja dočakala na prostosti. Vprašanje je, zakaj niso bili vsi trije deležni istega obravnavanja, glede na dejstvo, da je šlo za isti postopek, in ali je pravilno, da je bila za Janšo pozitivna diskriminanta njegova politična funkcija?

Hud spodrsljaj KPK

Primer odprave poročila KPK, v katerem se je Janši očital nepojasnjen izvor premoženja v višini približno 200 tisoč evrov, je še močneje zaznamoval politično dogajanje. Vrhovno sodišče je razsodilo, da KPK, ki ga je takrat vodil Goran Klemenčič, ni dal Janši možnosti replike na oblikovane obtožbe. Šlo je za kršitev 22. člena ustave. Tudi ta ugotovitev vrhovnega sodišča postavlja celo vrsto vprašanj.

Prvo vprašanje, kako si je lahko KPK privoščila tako velik spodrsljaj? V tem primeru so pojasnila, da se vrhovno sodišče ni spuščalo v vsebinsko presojanje primera, povsem odveč. Gre preprosto za tako napako, ki si je uradna institucija ne bi smela privoščiti. Kršenje ustave v delu, ki predvideva, da ima obtoženec pravico biti seznanjem s celotnim gradivom, s katerim razpolaga tožnik, in da ima na to pravico tudi odgovoriti. Gre za eno od osnovnih pravil demokracije. Klemenčičeva komisija pa ga ni upoštevala. Napaka je še toliko hujša, ne samo ker je zapečatila usodo Janševe vlade, marveč tudi zaradi tega, ker je po objavi tega poročila KPK dobila pri delu slovenske javnosti neki “svetniški sij” edinega delivca pravice v Sloveniji, člani KPK pa so postali (v očeh dela slovenske javnosti) edini pravičniki. Zadeva je bila tako vroča, člani KPK pa so uživali tolikšno odobravanje v splošni javnosti, da so se decembra 2013 odločili za skupen odstop. Razlog: protest, ker se je vprašanje korupcije politiziralo in se torej ne obravnava s pravnimi vzvodi, temveč s političnimi. V mislih so imeli predvsem poročilo, s katerim so obtoževali Janšo in Jankovića, da imata nepojasnjene vire premoženja. V luči razsodbe vrhovnega sodišča je seveda tudi odstop celotne KPK danes dobilo precej drugačne razsežnosti: odstop, ki je želel biti poteza demonstrativnega značaja, je dobil v prvi vrsti obliko farse.

Zagotovljena prihodnost članov KPK

In to ne samo zaradi razsodbe vrhovnega sodišča, temveč tudi zaradi nadaljnje profesionalne poti treh članov senata KPK, ki so spisali sporno poročilo, in ki je bila v primeru vseh treh – politična. Goran Klemenčič je tako le nekaj mesecev po odstopu iz KPK prevzel mesto pravosodnega ministra v novi vladi Mira Cerarja. Goran Klemenčič je politik. Pred imenovanjem na mesto predsednika KPK je bil državni sekretar na notranjem ministrstvu v času Katarine Kresal. Njegova vrnitev v politiko je zaradi tega morda neka “naravna vrnitev” h koreninam. A vseeno: v novi vladi mu je Cerar podelil resor pravosodja. V tem se sklepa neki krog, ko bi bilo potrebno od Klemenčiča zahtevati odgovornost. Poročilo v zvezi s premoženjskim stanjem Janeza Janše in Zorana Jankovića je bilo nedvomno najodmevnejše dejanje v njegovi karieri. Dejstvo, da je v tistem postopku storil tako napako (kršenje ustavnih pravic obtoženca), bi moralo v slovenski javnosti sprožiti vrsto vprašanj o njegovi primernosti za mesto pravosodnega ministra. Odstop bi moral biti po vsem tem nekaj naravnega. A takega epiloga, glede na zdajšnja izhodišča, ne bomo dočakali. Klemenčič je dal jasno vedeti, da ne bo odstopil. Zanj se je postavil tudi predsednik vlade Miro Cerar. Pa ne samo to. Le nekaj dni potem ko je vrhovno sodišče odpravilo sporno poročilo KPK, je dnevnik Večer objavil novico, da je Goran Klemenčič v svojem kabinetu zaposlil Lilijano Selinšek, eno od dveh svojih namestnikov na čelu KPK in soavtorico poročila.

Kaj pa še tretji član takratnega senata KPK? To je bil Rok Praprotnik, nekdanji novinar Dnevnika. Tudi njemu po odstopu iz KPK ni bilo potrebno prav dolgo čakati na novo službo. Zaposlili so ga v NLB (v državni lasti) ravno v obdobju, ko se je na največji slovenski banki vodila izrazita politika klestenja stroškov, vključno z zmanjšanjem zaposlenega osebja v višini 20 odstotkov. Praprotnik je zasedel mesto direktorja Centra za skladnost poslovanja, ki naj bi nadzoroval področje varovanja informacij, varstva osebnih podatkov, pa tudi preprečevanje pranja denarja. Skratka, gre za dokaj odgovorno funkcijo. A kaj, ko Praprotnik doslej ni imel še nobene izkušnje delovanja na področju bančništva. Skratka, nedoslednosti je bilo v tej zgodbi res veliko. Žal je bil odgovor slovenske javnosti na vsa ta navzkrižja interesov… ničen. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

Comments are closed.