Čuječnost in duhovnost: Prek notranje tišine k ljubeči Tišini

3
165

Čuječnost (angl. mindfulness) je v zadnjih dveh desetletjih postala pomemben predmet raziskovanja v psihologiji in sorodnih vedah. Gre za sekularno različico čuječnosti načeloma brez povezav z religijo in duhovnostjo. Preden pa si je čuječnost priborila svoje mesto v osrednjem delu sodobne znanosti, so jo tisočletja dolgo prakticirali v različnih duhovnih tradicijah. Izmed slednjih ponavadi navajajo budizem, čeravno je bila čuječnost med drugim prisotna tudi v krščanstvu že v prvih stoletjih njegovega obstoja. Uveljavila in razvijala se je v kontemplativni tradiciji puščavnikov in se kasneje ohranjala v kontemplativnih meniških redovih vse do nastanka nekakšnega destilata krščanske kontemplative prakse za potrebe sodobnega laika z nazivom molitev osredinjanja (angl. centering prayer) sredi sedemdesetih let 20. stoletja.

Iz izročila tako imenovanih puščavskih očetov iz zgodnjekrščanskega obdobja, zlasti iz pisanj Evagrija Pontskega, v veliki meri izhaja avguštinski redovnik Martin Laird v svoji zanimivi in vsebinsko bogati, čeravno dokaj zahtevni knjigi V tiho deželo – Vodnik h krščanski kontemplativni praksi. (Slovenski prevod je lani izšel pri KUD Logos, izvirnik pa je deset let poprej izdala ugledna založba Oxford University Press.) Eno od osrednjih sporočil Lairdove knjige je prispodoba o treh vratih, skozi katera posameznik napreduje tekom marljive in vztrajne kontemplativne prakse.

Širše gledano gre za model treh stopenj duhovnega napredka, ki je v krščanstvu že dolgo poznan. Najširše je morda prepoznaven po grških poimenovanjih stopenj kátharsis, theōría in théōsis. Za prvo stopnjo je značilno očiščenje oziroma katarza, druga je stopnja poglobljenega gledanja in razsvetlitve, tretjo stopnjo pa zaznamuje močna povezanost oziroma združitev z Bogom.

Po mojem mnenju model vsaj delno velja tudi za razumevanje procesa v osnovi sekularne, znanstveno utemeljene čuječnostne prakse in ponuja pomemben uvid v odnos med čuječnostjo in duhovnostjo. Naj zelo na kratko predstavim Lairdovo prispodobo treh vrat v kontemplativni praksi, pri čemer jo bom skušal povezati s sodobnim psihološkim pojmovanjem čuječnosti:

Ko se nahajamo na območju prvih vrat, čedalje bolj jasno opažamo, kako nam številne misli in čustva odvračajo pozornost od bistvenega. Kot je značilno za vadbo čuječnosti, svojo pozornost vedno znova nežno, a odločno vračamo na objekt zavedanja. Kot slednjega Laird najpogosteje, vendar ne izključno, omenja molilno besedo v kombinaciji z dihanjem, medtem ko sekularna čuječnostna praksa pogosto uporablja dihanje, telesne občutke, zvoke. S ponavljajočim vračanjem oziroma osredinjanjem pozornosti čedalje bolj krepimo svoje nepresojajoče zavedanje oziroma držo nepristranskega opazovalca in preko nje notranjo tišino.

Drža nepristranskega opazovalca, Laird jo imenuje pozicija priče, je značilna za območje okrog drugih vrat. Tam ne le vemo, da nismo isto kot „kaos“ naših misli in čustev, marveč čedalje bolj spoznavamo vzorce, po katerih se misli in čustva pojavljajo. Čedalje bolj se zavedamo izvora misli in čustev v sebi.

Za nadaljevanje poti je po Lairdovem mnenju značilen obrat pozornosti od objektov zavedanja k zavedanju samemu. Pri tretjih vratih naj bi bilo potrebno rešiti naslednjo uganko: Kdo je tisti, ki se zaveda? Metaforično rečeno gre za mladiko na trti (prim. Jn 15,5), ki izhaja iz trte in se iz nje napaja. Za tretjimi vrati naj bi bilo nato ljudem dano vstopiti v območje, opisano kot bleščeča širjava, kjer naj bi mogli neposredno izkušati navzočnost Boga.

V kontekstu kontemplativne ideje treh stopenj oziroma vrat bi lahko torej čuječnost opisali kot notranje potovanje, ko s pomočjo notranje tišine (oziroma osvobajanja od motečih vplivov „kaosa“ v naši glavi) postopoma prispemo do neposredne izkušnje ljubeče Tišine oziroma do izkušnje Boga. Čuječnost tako nedvomno predstavlja dragocen pripomoček na posameznikovi duhovni poti. V tradiciji hezihazma, na katerega se v svoji knjigi naslanja Laird, prav čuječnost (gr. nepsis), poleg predanosti Bogu ter delovanja Božje milosti, velja za ključni dejavnik duhovnega napredovanja.

Ideja o treh vratih pa ima po mojem mnenju pomembne implikacije tudi za oblikovanje odgovora na vprašanje, kakšne so možnosti za prakticiranje čuječnosti v sekularnem okviru, brez povezave s katero koli religijo ali duhovnostjo. Dandanes je ogromno ljudi, ki si želi prav to: čuječnost kot psihološki pripomoček, okleščen vsega religioznega. Nekateri strokovnjaki se sprašujejo, ali je kaj takega sploh mogoče, medtem ko na drugi strani nekateri trdijo, da čuječnost kot znanstveno utemeljeni koncept sodobne psihologije sploh ni religiozna oziroma duhovna kategorija.

Znotraj psihologije čuječnost zares predstavlja samostojen koncept, ki je opredeljen kot specifičen način usmerjanja pozornosti in ki je načeloma neodvisen od kakršnega koli duhovnega konteksta. Če čuječnost prakticiramo v teh okvirih, si lahko po mojem mnenju od nje obetamo veliko koristnega. Denimo zmanjšanje stresa ter boljši stik s seboj, z drugimi ljudmi in okolico, kar vse bi lahko na neki način primerjali s prehodom skozi Lairdova prva vrata.

Sekularna vadba čuječnosti omogoča (ali vsaj olajšuje) tudi prepoznavanje in osvobajanje od pomembnih psiholoških vzorcev v našem življenju, do česar je možno priti tudi skozi proces kvalitetne psihoterapije in kar je mogoče povezati z dosežki pri drugih vratih.

Ne morem pa si predstavljati, da bi lahko še nadalje napredovali v čuječnosti in stopili skozi tretja vrata (oziroma dosegli nekaj podobnega stopnji mistične združitve), ne da bi imela takšna izkušnja prvenstveno duhovno naravo. Za tretjimi vrati se namreč neposredno in neizogibno srečamo s presežnim. Tako se zdi, da vadba čuječnosti na svoji najvišji stopnji nujno vodi v sfero duhovnega, najsi to hočemo ali ne.

3 KOMENTARJI

  1. Ja, zaplete se tudi, če nekdo hoče skozi tretja vrata, pa še skozi prva ni prišel. Vsekakor pa zanimive ideje in misli in bi morala tukaj teologija, katoliška duhovnost itd. razvijati in raziskovati naprej. Škoda bi bila, da bi v teh spoznanjih videli le heretične ideje, psihologiziranje, ki uničuje teologijo in podobno.

  2. Tako imenovana tripartitna pot: očiščenje, razsvetljene in poenotenje je skupno jedro ali izhodišče mističnih poti vseh religij, tako krščanske kot hindujske, budistične, islamske idr. V krščanstvu je njen utemeljitelj Dionizij Areopagit, ki je omenjen tudi v Novi zavezi. Največjo težavo in glavno oviro predstavlja prva stopnja, tj. očiščenje. Rezultat prve stopnje je stanje brez želja (ob hkratnem močnem hrepenenju po osvoboditvi) in brez misli, kadar jih ne potrebujemo. Tedaj smo v stanju tišine.

    Ko je človek tako osvobojen nižjih čustev in nenadzorovanih misli, vstopa v stanje višje zavesti. Tako razsvetljeni človek dobi sposobnost, da s pomočjo uvidov vstopi v območje onkraj dimenzij tega sveta. Osvobojen oklepov tega sveta in z razvito zmožnostjo zaznavanja realnosti zunaj tega sveta je zrel za komunikacijo z Bogom.

    Psihološki trening notranje tišine je povsem nekaj drugega kot mistična pot, saj je tudi njen namen čisto drug. Če je zato človek nekoliko boljši, je tudi to koristno. Nikakor pa ni osvobajajoče.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite