Čudežna ozdravljenja se dogajajo, a le tistim, ki imajo vero

0
Milan Knep

Malo verjetno je, da je kdo od vas doživel kaj podobnega kot skupina ljudi v pokrajini Deseteromestje, na desnem bregu zgornjega toka reke Jordan v današnji Siriji. Jezus je ozdravil gluhega, ki so ga privedli predenj. Po dogodku so začudeni govorili: »Vse prav dela, gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ne bom se veliko zmotil, če trdim, da večino ljudi na Zahodu to Markovo poročilo o čudežu pušča hladno. Niti na misel jim ne pride, da bi verovali v Božje delovanje v svetu, kaj šele v čudeže.

Ljudje, ki se združujejo v molitvi za ozdravljenje bolnega, velikokrat pričujejo o čudežih

A prav v času epidemije – pa tudi ob mnogih drugih priložnostih – se oblikujejo skupine ljudi, ki molijo in prosijo, da bi Bog ozdravil njihovega bolnega prijatelja. Uslišanja so evidentna. A moramo dodati, da le za tiste, ki imajo vero. Tudi dvomljivci, ki ne verujejo, lahko vidijo ozdravitev, a jo raje pripisujejo nedoločenim naravni dejavnikom. V tem tiči razlog, zakaj je Jezus tistim, ki so videli čudež, naročil, naj tega nikomur ne povedo. Evidentnost, nedvoumna razvidnost Božjega delovanja, namreč ne izvira iz empirije, iz spoznanja, ki temelji na neposrednem čutnem zaznavanju, temveč iz odnosa. Tistih, ki Jezusove bližine, prežete z Božjim usmiljenjem, niso doživeli niti je niso sprejeli, z nobenim argumentiranjem ne bi mogli prepričati, da je šlo v Deseteromestju za čudež.

Uvodni stavek je bil torej le provokacija, vnaprejšnje zanikanje možnosti, da Bog posega v naše življenje. Res je obratno. Večina od vas se je že kdaj vključila v molitev za preizkušano družino ali posameznika. Samo tisti, ki ste zaupno molili in doživeli olajšanje, izboljšanje ali popolno ozdravljenje, veste, da se je Gospod usmilil vaših klicev.

Človekov um je vpet v racionalno strukturo vesolja, kot so ga videli antični filozofi, ta trditev pa izključuje potrebo po razodetju

Zagotovo kdo od vas s tem odgovorom ne bo zadovoljen. Imel ga bo celo za izmikanje priznanju, da čudežev ni, in bo vztrajal pri zahtevi, da zaupa samo dejstvom, objektivnemu spoznanju. Od kod izvira prepričanje o možnosti objektivnega spoznanja? Antični filozofi iz časa pred Kristusom so si zamišljali, da so vesolje oblikovale božanske sile in da je zato vesolje samo na sebi racionalno. In ker je um vpet v racionalno strukturo vesolja, bi lahko prodrl v njegovo logično zgradbo in moralni red, ki je zagotavljal splošno veljavna dognanja, pomembna za samorazumevanje. Ta trditev vnaprej izključuje potrebo po razodetju, ker vsakemu posameznemu umu pripisuje zmožnost, da spozna vesoljni red, v katerem je zasidran tudi moralni red.

Ni čudno, da so zaradi takšnih stališč na Areopagu zavrnili sv. Pavla. Filozofski del njegovega govora, ki so mu, kot pišejo Apostolska dela, prisluhnili tudi stoiki in epikurejci, jih je pritegnil. Ko pa je v grško pojmovanje univerzuma, ki ga določa vesoljni red, umestil Kristusa, njegovo velikonočno skrivnost, so se nekateri norčevali, drugi pa so bili bolj obzirni in so mu dali vedeti, da bi ga morda o tem poslušali kdaj drugič. V tej zavrnitvi sv. Pavla ne smemo videti ne zlobe ne napuha. Dejansko ni bilo mogoče pričakovati, da bi Grki, zasidrani v svojem kulturnem izročilu, že po prvem govoru sv. Pavla, ki je bil tujec, doumeli, kaj jim oznanja, in še teže, da bi to, kar jim oznanja, zamenjali s filozofijo, ki je bila po svoji globini in zgradbi daleč nad vsem, kar je poznal tedanji svet.

V antiki je bilo najboljše v družbi odsev kozmičnega reda, ta red pa Stvarnika ne potrebuje

V antiki so ljudje verjeli, da je najboljše v človeški modrosti in zakonih odraz kozmičnega reda. Rimski državnik in filozof Mark Avrelij (121–180 po Kr.) je to prepričanje povzel v zapisu, v katerem pravi: »Svet je eden, ki vse zaobjema, eden je bog, ki vse prešinja, ena je snov in zakon je eden, eden je um, vsem razumnim bitjem skupen, in ena je resnica …« Če je svet eden, kot je učil Mark Avrelij, potem je večen, kar izključuje svetopisemsko vero v Boga Stvarnika. Stvarjanja iz nič Grki niso poznali. Iz tega logično sledi, da je svet kot celota popoln, čeprav so posameznosti nepopolne in celo tragične. V takšnem popolnem svetu pa ni prostora za odrešenje.

Za antičnega človeka je bilo dovolj, da to enost vsega uvidi. In če hoče sebi dobro, naj v skladu s tem redom tudi živi. Med vero, znanostjo in moralo v antiki ni bilo nobenega prepada.

V visokem srednjem veku so se začeli spraševati, kaj je resnica, to pa je porodilo fundamentalizem

Že v visokem srednjem veku se začne krhati antična povezava med svetom in umom. Prvotna harmonija univerzuma se začne majati. Sproži se vprašanje: čigava interpretacija resnice je prava? Kako bi dosegli trdno podlago resničnega spoznanja? Ta tesnoba zaradi negotovosti, kaj je resnica, je porodila fundamentalizem, se pravi poskus najti trden temelj spoznanja: nedvomno, gotovo, trdno podlago resnice, na katero bi lahko po vzoru zlaganja legokock kopičili spoznanje za spoznanjem. Ta fundamentalistična težnja je v vsakem izmed nas, razlika je le v tem, da nekateri nesmisel te težnje uvidijo, drugi pa ne. Tudi znotraj krščanstva in Cerkve lahko skozi vso zgodovino prepoznamo fundamentalistične tendence, ki jih je na novo naplavila tudi epidemija.

Skrb za modrost, značilna za antiko, je nadomestila ukvarjanje z epistemologijo, s teorijami pravilnega spoznanja, s filozofsko disciplino, ki obravnava izvor, strukturo in metodo spoznanja ter veljavnost spoznanja. Če so se v antiki spraševali, kako jim lahko spoznanje omogoči krepostno življenje, se danes bolj posvečamo epistemološkemu vprašanju, kako vemo, da je nekaj resnično.

René Descartes je z dvomom prelomil z antiko in človeškemu umu pripisal spoznanje

Prvi, ki je ubesedil radikalni prelom z antiko, je bil francoski matematik in filozof René Descartes (1596–1650). Podvomil je o vsem: o resnicah, ki jih je potomcem predala tradicija, o verskih in posvetnih avtoritetah, o telesu, čustvih in čutilih. Ali kot je dejal sam, resnično spoznanje pripada tistim, »ki imajo sposobnost in željo odvrniti se od čutov in istočasno od vseh predsodkov«. Kar ostane, je um, ločen od sveta; um, ki se zaveda edine gotove stvari: dejanja mišljenja samega. Izhajajoč iz te gotovosti kot edine zanesljive točke, je Descartes človeškemu razumu zaupal gradnjo nesporne stavbe spoznanja. Temu rečemo racionalizem: razmišljujoči um zida na sebi.

Za Descartesa je bil um kot skala, na kateri postavlja grad resnice, pri čemer eno pojmovno opeko dodaja drugi. Pri tem pa je zanj bistveno in seveda tudi najbolj sporno, česar se verjetno ni zavedal, da si je postavljanje svoje utrdbe resnice zamišljal brez povezave z življenjem in drugimi umi.

Descartes je pri svojem spoznavanju resnice obšel Kristusa in gotovost racionalnih resnic pridobil za ceno razkola med umom in svetom

Če se sedaj vrnemo na začetek našega razmišljanja, k čudežu ozdravljenja gluhonemega, ugotovimo, da je Descartes ob svojem umu za spoznanje resnice obšel Kristusa. V njem ni videl tistega, ki človeku s svojim vstopom v svet razodeva Očetovo večno resnico. In drugič: Descartesu se ni zdelo pomembno, da je naše spoznanje vedno vpeto v kontekst in predvsem v odnos z drugimi, kar je bilo za Jezusa bistveno, zato je vnaprej vedel, da nihče, ki z njim ne bo imel osebnega odnosa, v čudežu ne bo videl Božjega usmiljenja, znamenja odrešenja, pač pa ga bo razlagal zunaj tega odnosa, s čimer koli že.

Descartes je gotovost racionalnih resnic pridobil za ceno razkola med umom in svetom. Um je bil zanj od sveta najvišja neodvisna instanca. S tem pa je naslednikom zapustil težavo preverjanja: kako vem, ali je moje notranje prepričanje dejansko resničen odraz stvarnosti tam zunaj? Zasluga Descartesa je, da laže razumemo, na kaj mislimo, ko rečemo, da je nekaj objektivno. Objektivno vedeti, zanj pomeni, izločiti kontekst našega lastnega življenja. To pa je prav tisto, čemur nasprotuje današnji evangelij, ko je Jezus za razumevanje dogodka ozdravljenja predpostavljal odnos.

Razkol med umom in svetom se je razširil na delitev med razumom in vero; tudi Cerkev lurške čudeže potrjuje z znanostjo

Sčasoma, v obdobju po Descartesu, so ljudje začeli misliti, da je edini način, kako izpolniti zahtevo po resničnem spoznanju, lahko le znanstvena metoda, torej empirična znanost. Na tej točki se je pred nekaj stoletji začela delitev med razumom in vero, med znanostjo in religijo. Primer, kako smo želeli to delitev preseči v Cerkvi, je znanstveno proučevanje čudežev v Lurdu. Cerkev je želela Božje delovanje potrjevati z znanostjo. Za čudež je priznala tista ozdravljenja, ki jih je potrdila tudi medicinska stroka. Ne bomo rekli, da to ni smiselno, a je odraz časa, ki je bil zaznamovan – in je še – z razkolom med vero in znanostjo.

A po vseh spoznanjih medicinske stroke, ki nekaterih ozdravljenj ne more pojasniti, tudi nad vsemi od Cerkve priznanimi čudeži ostaja senca dvoma. Zato pot, ki jo je Cerkev ubrala glede prikazovanj v Lurdu, nikoli ne bo dovolj niti za vse prepričljiva. Gotovost, da se je zgodil čudež, je namreč nekaj izrazito notranjega. Ta notranjost pa ne tiči v Descartesovem umu kot od vsega neodvisni inštanci; v umu, ki je sicer nekaj notranjega, a ne duhovnega, marveč zgolj psihičnega.

Bolj notranji od uma in drugače notranji od uma je Sveti Duh, ki nas edini lahko poučiti o vsej resnici, o celotnem kontekstu vsega, o tisti resnici, ki nas ne pušča neopredeljenih in stoično hladnih, kot to velja za empirične resnice, ampak nas uvaja v resnico, ki se nam razodeva kot inkarnirana Ljubezen. In za takšno razodetje je šlo tiste dni v Deseteromestju in le iz takšnega razodetja v Svetem Duhu, ko se v nas poveže tvarno in nebeško, lahko zares polno živimo