“Razvojni cilj Slovenije za prihodnjih deset let je Miloševićeva Srbija. Sicer brez izvažanja revolucije k sosedom, ker tega hvalabogu ne zmore (kar je tudi edini zadržek). Vendar z globokim razpadom celotne javne sfere tako v politiki kot v zdravstvu, šolstvu, sociali. Govorim o državi, v kateri se izrek “… pa če bomo jedli travo!” tudi zares uresniči.
V kateri upokojenci žagajo klopi v parku za kurjavo. Zdravil ni. Podjetniki so ali lakaji politike ali plen politično povezanih band. V šoli fantje napišejo, da bodo, ko bodo veliki, gangsterji, dekleta pa, da bodo prostitutke. In hkrati se volivci ne ukvarjajo z vsem tem, temveč raje trgajo na kosce še zadnje ostanke tistih, ki kričijo, da ne želijo biti niti Naši niti Njihovi, ker to ni rešitev.
Pozor: to ni grožnja, kako da bo, če reforma pade. To je slika, kako bo, pa če reforma pade ali uspe, dokler se hkrati ohranja tako delovanje oblasti (pa naj bo pikčasta ali progasta, ime ni pomembno), kot ga doživljamo. Vseeno je, kako močno državljani zategujejo pas, dokler se denar odliva v politično-prijateljske naveze, dokler so javni sektor in največja podjetja v bistvu oblika prikrivanja brezposelnosti, javne finance pa lov na naslednjo dovolj majhno skupino, ki bi se jo dalo stisniti. Nismo več tako bogati, da bi lahko to še vedno udobno prenašali.”
Več v Financah
