Črno-rumena ladja tone na mirnem morju

1
19

Skoraj v isti sapi, ko smo lahko prebrali novico o tem, da Nemčija znova vleče evropski gospodarski voz in beleži ugodne gospodarske kazalce, je odjeknila še vse drugačna vest. Da so opozicijski socialdemokrati prvič po parlamentarnih volitvah septembra lani prehiteli vladajoče krščanske demokrate Angele Merkel. Njeni koalicijski partnerji liberalci se itak že dolgo otepajo s številkami blizu petodstotnega parlamentarnega praga, po drugi strani pa se ravno tako opozicijski zeleni sončijo v javni naklonjenosti, kakršne ne pomnijo vse od ustanovitve.

Čar podobe

Neuki se bo zdaj po nemarnem vprašal, kako je to mogoče. Odgovor je preprost. Nikdar ne kaže podcenjevati pomena javne podobe kakega politika ali njegove druščine. Živ dokaz je kričeče nasprotje med našimi domačimi logi, kjer je v več ozirih problematični projekt veličastnega stadiona njegovega domnevnega tvorca izstrelil v orbito in je v domišljiji nekaterih že zasedel premierski fotelj, in osrednjo državo Evropske unije, kjer gospodarsko okrevanje vladi ni prineslo ničesar.

In priznati je potrebno, da je slika, ki jo o sebi ustvarja v Berlinu vladajoča črno-rumena bratovščina, vse prej kot spodbudna. Začelo se je s potovalnimi eskapadami liberalnega zunanjega ministra Guida Westerwelleja. Kmalu so sledila prva obstreljevanja med na absolutno oblast doma navajenimi bavarskimi krščanskimi socialci, ki radi brenkajo na ljudstvu všečne etatistične strune, in svobodi trga zavezanimi rumenimi partnerji. Seveda se je morala na obzorju slejkoprej pojaviti do danes vroča tema znižanja davkov, kronski dragulj liberalcev.

Padanje domin

Vso bedo koalicije so razgalile volitve zveznega predsednika konec junija. Vladajoči so z veliko muko spravili skozi svojega izbranca Christiana Wulffa, čeravno so imeli v zvezni skupščini udobno večino. Za nameček so postajali vodstveni organi kanclerkinih krščanskih demokratov vedno bolj podobni bohinjskemu siru. V manj kot letu dni se je iz njih poslovilo pol ducata težkokategornikov. Premierja Baden-Württemberga so dobesedno odgnali v Bruselj za evropskega komisarja, njegovega kolega iz Severnega Porenja-Vestfalije so odnesle izgubljene volitve, spodnjesaškega deželnega šefa Wulffa je bilo treba “žrtvovati” kot novega predsednika države.

Najglasneje sta odmevala slovesi dveh deželnih šefov z nasprotnih polov stranke. Najprej je puško v koruzo vrgel Roland Koch iz Hessna, ikna konservativcev, le malo za njim se je za podoben korak odločil še hamburški župan Ole von Beust, eden redkih deklariranih krščanskodemokratskih homoseksualcev in ikona strankarskih liberalcev. Slednjemu je uspelo med drugim sestaviti in precej uspešno voditi prvo črno-zeleno koalicijo na deželni ravni.

Seveda je serija odhodov prvoligašev sprožila neprijetna vprašanja o tem, kaj s stranko počne Angela Merkel. Kot da stvar ne bi bila dovolj huda, notranja trenja razumljivo niso ostala prihranjena niti manjšim koalicijskim partnerjem. Kako tudi, ko pa jih je zadel levji delež shujševalne kure, za katero trpi vladna koalicija. Če so izgube krščanskih demokratov zmerne, se je za volivce liberalcev začela prava “selitev ljudstev”, v največji meri očitno k zelenim.

Huda zima za koalicijo

Kajpak so zvezne volitve svetlobna leta daleč. Toda v bližnji prihodnosti bo kar nekaj volilnih preizkusov, ki utegnejo kanclerkino združbo zamajati precej bolj od tresljajev ob Wulffovi izvolitvi. Kot že rečeno, je največja zvezna dežela splavala po vodi. In z njo večina v zgodnjem domu parlamenta. Pravih možnosti za uspeh na marčevskih deželnih volitvah krščanski demokrati nimajo niti v svoji nekdanji trdnjavi Porenje-Falško, iz katere je nenazadnje izšel veliki vodja Helmut Kohl.

Potres sedme stopnje po Richterju pa bo, če gre črno-rumena večina po zlu v južnonemškem Baden-Württembergu, kjer sta imeli meščanski stranki večino ves povojni čas z izjemo obdobja med 1992 in 1996. Trenutno so zaradi javnomnenjskih raziskav vsekakor prižgane rdeče luči.

1 komentar

  1. Niall Ferguson je v eni svojih knjig pokazal, da gospodarska uspešnost nikakor avtomatično (ali sploh) ne pomeni zmage na volitvah. Po drugi strani pa med CDU in SPD ni več posebnih razlik (ob strani pustimo po stegnih se klofutajoče strice iz CSU). Ne strinjam se pa povsem s trditvijo, da se rumeno volilno telo seli k zelenim. Razen v kolikor ne gre za tiste, ki jih pri svobodnih demokratih privlači le “socialni” del liberalizma. Bogsigavedi.
    Čakamo pa na prvega deklariranega homoseksualca iz … no, katerekoli od slovenskih strank, če že ne ravno NSi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite