Nekdo od prisotnih je v nasprotju z dogovorom naložil posnetek na YouTube. So what? Bolj škandalozno je, kaj vse in kako je Pahor govoričil. To je zgodba!
Da novinarji – in še posebej DNS kot trdo jedro – v svojih vrstah ne tolerirajo ljudi, ki razmišljajo drugače, ni nič novega. Na nesrečnika, ki je po mojem premeditirano in ne brez razloga (vendar nespretno) objavil posnetek pogovora s Pahorjem, so se spravili samo zato, ker se niso mogli spraviti na Pahorja. Premier in samo premier pa je v resnici edina prava tarča, ki bi jo bilo vredno sesuti.
Niso se mogli spraviti na Pahorja? Naj pojasnim.
Predsednik vlade je človek, ki notranjepolitičnim novinarjem daje kruh, da tako rečem. Niso pri njem zaposleni, vendar so z mislimi vedno pri njem. Če niso na uradnem sprejemu v vladni palači, da bi malo polobirali za medijski zakon, so pa na neuradnem delovnem pogovoru v nekakšni klavzuri iniciranih. V bistvu bi bilo še najbolj natančno reči, da jih Pahor sponzorira: če ne bi bilo njega in njegove retorike in patetike in politike nasploh, vsaj notranjepolitični novinarji skorajda ne bi imeli kaj pisati.
/ … /
Brez politike slovenski mediji sploh ne bi obstajali. In pri tem ne gre samo za domače zadeve. Samo pomislite, kaj je ta teden napisal britansko-slovenski kolumnist Keith Miles v Financah: “Ko sem pred nekaj dnevi gledal televizijo, me je ob poročanju o obisku visoke predstavnice EU [za zunanje zadeve in varnostno politiko] Catherine Ashton in komisarke [za notranje zadeve] Cecilie Malmström presunilo, da Slovenija daje vtis, kot da je nekakšna zakotna provinca bruseljskega imperija. Vse te ljudi, ki jih v Angliji ne pozna skoraj nihče, sprejemamo kot rimske senatorje, ki jih je na obisk poslal imperij in ki jih moramo poslušati.”
To je zelo lucidna diagnoza, vendar je treba biti natančen: Ashtonove in Malmströmove tudi v Sloveniji skoraj nihče ne bi poznal, če jim ne bi pretirane pozornosti posvečali mediji. Mediji so tisti, ki so se odločili, da bodo teka-tekali za politiki in prosvetljevali neuko ljudstvo. Mediji so tisti, ki so si zadali nalogo, da bodo količinsko prepodrobno, vendar vsebinsko pomanjkljivo in površno obveščali bogaboječe zaprepadeno ali blasfemično nasršeno javnost o požrtvovalnih prizadevanjih bodisi bruseljskih senatorjev ali še raje Vizigotov z Gregorčičeve.
/ … /
Afera off the record je splet neverjetnih, morda celo šokantnih podrobnosti. Toda še najmanj neverjetna je novinarjeva kršitev dogovora o neobjavi. Bodimo realni (ali vsaj odkriti): kar je ta človek storil, ni niti približno tako senzacionalno kot vse to, kar je povedal Pahor – ali vsaj ne kot način, kako je to povedal.
/ … /
Najbolj neverjeten je nivo komunikacije, na katerega se Pahor spušča. (Pravim: spušča – ker namreč dvomim, da ne izkoristi vsake prilike, ki se ponudi, da z novinarji čveka na tak način.) Ne morem namreč doumeti, da se je Pahor zmožen tako spozabiti – dogovor o nesnemanju in neobjavljanju gor ali dol –, da z novinarji tako vulgarno govori.
Nisem tak purist in tudi sam kdaj kakšno žaltavo razdrem. Toda ko sem mukoma poslušal ta posnetek, se mi je obračal želodec. Sem morda izgubil iluzije o Pahorju, vladi, politikih nasploh, morda o medijih, o novinarjih in urednikih? Morda. Nekaj ne čisto odklonilnih mnenj o vseh naštetih sem še imel.
Pa vendar: kako lahko govori z novinarji tako agresivno ekstrovertirano, kot navzven obrnjena rokavica, kot jaz le komajda kdaj govorim s prijatelji (in še to ne z vsemi)? In če že to zmore, potem naj vsaj pove, kako je mogoče, da ga od tega ne odvrne nevarnost, da se bo prej ali slej našel nekdo, ki ga bo posnel in obesil na net?
/ … /
V resnici pa to ni zaupnost in še manj zaupljivost. To je samo naivnost, cepljena na samopašnost – in to se ne more končati drugače kot z razočaranjem. V tej ponarejeni, površinski, obojestransko koristoljubni, toda lose-lose simbiozi ni prostora za človečnost, dostojanstvo, pamet in razum in navsezadnje tudi za moralo – in v takih okoliščinah nima smisla govoriti o profesionalni etiki. Ne o politični ne o novinarski. Da so vsi vpleteni prišli tako daleč in tako nizko, so se ji morali že zdavnaj odreči.
Več: Delo
