Pahorju sicer dam prav, da noče odstopiti. Mislim, da je prava taktika, da se požvižga na pozive koalicijskih partnerjev, ki si želijo rekonstrukcijo vlade. Rekonstruirana vlada, vlada z novim premierom in novimi ministri, bi bila še vedno približno ista vlada, saj bi pripadala isti politični opciji.
/ … /
Dejstvo pa je tudi, da Kresalova in Golobič nimata politične pravice Pahorju odrekati mandata. Nimata pa niti moralne pravice, da se ga poskušata na fin način znebiti. Očitno sta pozabila, da se lahko samo njemu zahvalita, da sta (bila) tako dolgo v vladi. Pahor bi si pridobil veliko simpatij — ne nujno ravno mojih —, če bi se ob izbruhu afere Ultra gladko odkrižal Golobiča, pozneje pa zaradi NPU in še česa tudi Kresalove. Razlogi, da Pahor tega ni storil, so bili predvsem koalicijski, nedvomno pa tudi etični, češ, na tak način si pa že ne bom pridobival političnih točk.
/ … /
LDS in Zares tako rekoč prosita SD, naj se odreče Pahorju, saj bi se lahko samo še s to stranko obdržala na oblasti in se z njimi povezala morda še kdaj drugič v kakšni drugi vladi. A to jim ne bo uspelo, to je Jelovica. Socialnim demokratom je jasno, da brez Pahorja pomenijo le bore malo in da bi se z zanikanjem svojega predsednika odrekli tudi prihodnjim priložnostim. Pahor je res nepriljubljen in kot predsednik vlade tudi neučinkovit na meji opravilne nesposobnosti. Vendar to še ne pomeni, da ni (več) pomembna politična figura. Karkoli že si o njem mislimo, nanj bo treba še kako računati.
Pahorju v tej situaciji ni treba drugega, kot da čaka, da Zares ob izteku napovedanega roka odide in da se LDS dokončno pogrezne v irelevanco (ali preprosto v vedno hujše živciranje ljudi). Inercija in neaktivnost ta hip delata v prid Pahorju. S svojim zavlačevanjem bo samo še oslabil LDS in Zares. Šele potem bo našel pretvezo — ali celo razlog — za glasovanje o zaupnici in posledične predčasne volitve
/ … /
Janša je v Voduškovi oddaji opravil lucidno analizo situacije, v kateri se je znašel Pahor. Druga možnost — če se ne bi odločil za predčasne volitve in veliko koalicijo —, pa bi bila, pravi, da “popusti pritiskom, odstopi in omogoči preživetje lobijem in omrežjem v ozadju trojčka […]. V tem primeru bi [žrtvoval] relativno dober rezultat na predčasnih volitvah v zameno za megleno možnost, da iz ostankov Zaresa, LDS, Desusa in drugih satelitov tranzicijske levice sestavi novo stranko”.
/ … /
Čeprav se glede na sedanje in pretekle razprtije in konflikte ideja zdi kot znanstvena fantastika, bi velika koalicija po mojem imela ravno nasproten učinek od pričakovanega (in nezaželenega).
Ideološko polarizirana vlada bi delovala bolj konsistentno in konstruktivno kot dosedanje ideološko enotne, toda z narcizmom majhnih političnih razlik obremenjene koalicije. Dejstvo je, da se politiki še célo generacijo ne bodo bistveno zamenjali — lahko pa se vsaj premešajo in iz svojih vrst izrinejo malovredne, ki so doslej vegetirali in parazitirali v varni, kalni, mlačni, zajezeni ideološki luži.
Velika koalicija bi politike združila, ne razdvojila — in tudi fokusirala opozicijo, kdorkoli bi se že v njej znašel —, in jih s pozitivno napetostjo medsebojnih odnosov prisilila v res državotvorno držo. Politike bi obrusila. Državljanom pa bi odprla oči, da bi sprevideli, da se nima smisla deliti po priučenih, privzetih kriterijih, temveč zgolj po začasnem občutku pripadnosti tistim, ki (nam) znajo uspešno vladati.
V veliki koaliciji ne bi bilo več prostora za nobeno politično opcijo. Že sama ideja tako imenovanih opcij po slovensko je radikalizem, ki je v nasprotju z blagostanjem in vizijo družbe. Zato upam, da se bo Janševa ideja uresničila.
Uresničiti pa se seveda ne more sama. Uresniči jo lahko samo Pahor – kar je značilen primer tega, kako uspešni so lahko taki mostovi.
Več: Delo
