Crnković: Kučan nikoli več ne bo tako, kot je bilo

Zakaj Kučan čuti nujo, da se po skoraj štirih desetletjih aktivne in prominentne, profesionalne politične kariere in devet let po upokojitvi še vedno ukvarja s politiko? Da se dandanes – ko je že zdavnaj odslužil vse te svoje komunistične in demokratične funkcije od ZSMS leta 1968 in SZDL-jev, skupščin in CK-jev v sedemdesetih in osemdesetih letih pa do brezšivno zvarjenega, multimaratonskega, enajst-, dvanajstletnega predsednikovanja v postosamosvojitvenih časih – na vsaj neformalen, če že ne perfiden način še vedno vtikuje v strategijo in trženje nacionalne politične ponudbe? Mu godi, da ga ljudje še vedno upoštevajo, spoštujejo, poslušajo? Jih noče in ne sme razočarati? Jim mora ponuditi odrešilno roko ali ramo, da se na njej zjočejo?

……

Da se je recimo te dni čutil kompetentnega izrekati o Pahorju, je popolnoma nevzdržno. V intervjuju za Večer – jah, tudi oni si niso mogli kaj in zagotovo si ne bo mogel kaj še marsikdo – je povedal naslednje: “Izrazil sem [Pahorju] svoj dvom o pravilnosti odločitve, da po velikem nezaupanju, ki ga je doživel ne samo v parlamentu, ampak tudi v javnosti, on popelje stranko na volitve, in to z ambicijo, da kandidira tudi za predsednika vlade. Po moje je to napaka, ki volivcev ne bo zvabila na volišča. To je tudi razlog, da sem se priključil predlogu za Jankovićev nastop na državnih volitvah mimo stranke, za katero sem doslej glasoval na vseh volitvah.”

Ne pride mi na misel, da bi volil Pahorja, toda v imenu prav te svobode si ne dovolim, da gre bivši predsednik na lastno pobudo na zasebni sestanek k skoraj bivšemu premieru in mu razlaga, da kot predsednik njegove stranke – poudarjam: njegove, “za katero [je] doslej glasoval na vseh volitvah” – ne bi smel še enkrat kandidirati za premiera. In ne mine nekaj tednov, ko že zahrbtno izkoristi priložnost prvega sozarotniškega intervjuja za ta leve – pa saj drugačnih ne samo ne daje, ampak ga niti ne prosijo – in to moralično anekdoto obelodani pred zaprepadeno Slovenijo.

Še več! S temi protipahorjanskimi miselnimi akrobacijami je celo poskusil razložiti nerazložljivo: zakaj je podprl kandidata, ki se mu prilega približno tako kot japonke pohodniku na Kredarico.

Kučanovi argumenti o socialdemokratskem Jankoviću, polnem socialne pravičnosti, človekovega dostojanstva in družbene solidarnosti in bla-bla-bla so njegovo največje nakladanje, odkar je v svinčenih sedemdesetih imel govore na slavnostnih sejah republiške konference SZDL. Ali mu res gre samo za to, da ne bi kdo drug zmagal na volitvah, in govori kar nekaj, ali pa je na stara leta izgubil kompas?

…….

Zaradi podpore Jankoviću Kučan nikoli več ne bo to, kar je bil.

Več: Delo