Črepinje

23

Reminiscenca na Dušana Pirjevca – Ahaca (1921 – 1977), ob njegovi 90-letnici rojstva. Partizan s sporno moralno – etično preteklostjo in karizmatični komparativist. Na smrtni postelji je klical duhovnika, ki mu ga je Kardelj odrekel!

V mesecu januarju, natančno sedmega januarja 2012 so v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani zaprli odmevno razstavo, ki so jo poimenovali Dušan Pirjevec in slovenska literarna veda. V spomin na njegovo 90 – letnico rojstva je bila lani 29. novembra slovesna otvoritev in dvodnevni simpozij Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda. Na razstavi so bili prvič na ogledu njegovi številni še ne objavljeni rokopisi, izmed katerih je Pirjevec pripravil za tisk samo predavanja o strukturalni poetiki (1981) in predavanja iz leta 1975 – 1976 o teoriji romana Metafizika in teorija romana iz leta 1992. Slavnostni govornik na otvoritveni slovesnosti je bil tudi akademik prof. dr. Janko Kos, ki se je Pirjevcu priklonil z besedami:«Pirjevčev vpliv je razviden še danes, saj je ta literarno vedo odprl metodološkemu pluralizmu in tokovom evropske filozofije.«

Življenjepis

Življenje partizana, slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika Dušana Pirjevca je bilo relativno kratko, vendar burno in po svoje tudi kontraverzno. Rodil se je 20.03.1921 v Solkanu, literarnemu zgodovinarju Avgustu Pirjevcu. Po končani gimnaziji v Ljubljani je v Zagrebu začel študirati agronomijo. Med drugo svetovno vojno je bil aktivni udeleženec NOB, kjer je opravljal pomembne vojaške, politične in ideološko-propagandne funkcije. Njegovo partizansko ime je bilo Ahac. Leta 1948 je na ljubljanski Filozofski fakulteti začel študirati primerjalno književnost in slavistiko, kjer je leta 1961 tudi doktoriral. Poročen je bil dvakrat, prvič z Marjeto Vasič, drugič pa s pisateljico Nedeljko Kacin. Bil je izredno prodoren in plodovit mislec. Kot urednik ali kot pisec člankov je sodeloval pri sledečih revijah: Sodobnost, Slavistična revija, Znamenja, zagrebškai reviaj Praxis in druge. Raziskoval je slovensko moderno in njeno povezanost s svetovno književnostjo, kjer se je največ ukvarjal s Cankarjem. Za zbirko 100 romanov je napisal kar dvanajst študij. Njegovi filozofski vzorniki pa so bili idealist G. W. F. Hegel (1770 – 1831), fenomenolog, dekonstruktivist, hermenevtik in ontolog M. Heidegger (1889 – 1976) in eksistencialist J. P. Sartre (1905 – 1980). Pirjevec je uspešno razvijal teorijo romana kot osrednje novodobne literarne zvrsti. Zanimiva pa je njegova teza o zavrtosti slovenskega naroda. Napisal je tudi precej samostojnih publikacij: Ivan Cankar in evropska literatura (1964), Hlapci, heroji, ljudje (1968), Estetska misel Franceta Vebra (1975), Evropski roman (1979), Strukturalna poetika (1981), Metafizika in teorija romana (1992) in druge. Posebej pa je razburkal slovensko javnost z uvodom v Brate Karamazove. Dušan Pirjevec je bil karizmatičen predavatelj. Z radikalnimi miselnimi novostmi in z njihovimi ideološkimi ter kulturno – političnimi razsežnostmi v 60. in 70. letih je močno vplival na takratne študente in mlajše literarne kritike.

Dva zbornika

O Pirjevcu partizanu, komparativistu in filozofu sta izšli dve pomembni publikaciji: Nova revija je leta 1998 v zbirki Interpretacije izdala knjigo s šestnajstimi (16) avtorji, kjer je navedena tudi izredno bogata Pirjevčeva tekstovna zapuščina in dragocena bibliografija. Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo pa je lani, konec novembra, izdala Zbornik prispevkov s simpozija, Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda, kjer je svoja razmišljanja o Pirjevcu objavilo petindvajsetih (25) avtorjev. Zbornik je uredila Seta Knop, ki je v uvodu zapisala, da se ob »Pirjevcu seveda da razmišljati v najrazličnejše smeri in v različnih žanrih: od bolj osebnih, spominsko-pričevanjskih pa do strogo literarno teoretskih in filozofskih.« (Zbornik, str. št. 10.). Knjiga je mehko vezana in ima 336 strani, z bogatim slikovnim gradivom o Pirjevcu, dokaj izčrpne podatke o avtorjih in imensko kazalo. Naslovnico pa krasi portret Dušana Pirjevca, ki ga je izdelal slikar Krištof Zupet.

Kdo je bil polkovnik Ahac?

Dokler nisem izvedel za Pirjevčeva neetična in nemoralna dejanja, ki jih je storil v mladostni revolucionarni zanesenosti na Dolenjskem in v Beli krajini, sem ga vedno bral z zanimanjem, saj je tako kot mnoge druge, na nek način privlačeval tudi mene. Še posebej sem bil očaran nad njegovim uvodom v Brate Karamazove, kjer se je preko Dostojevskega še kako iskrila moja in njegova podoba Boga, katerega je striktno pisal z malo začetnico. Nekakšno kulminacijo je »najin« odnos doživel, ko se je spomladi leta 1977 v Ljubljani šušljalo, kako je umiral Ahac. Razumljivo je bilo, da se o tem, kako je v bolnici umiral politični komisar Krimskega partizanskega bataljona, Dolenjskega bataljona, Belokranjskega odreda, Loškega odreda, Primorske operativne cone, član pokrajinskega partijskega komiteja KPS za slovensko Koroško, referent za avstrijske zadeve pri slovenskem glavnem štabu itd., preprosto ni smelo govoriti naglas. Domnevno se mu je, predno je začel bivati na drugačen način, začela oglašati njegova notranjost, ki je ni mogel skriti pred glasnim vpitjem, da ga naj obišče duhovnik. Kardelj je osebno preprečil »škandal«, saj se za takšnega partizana res ni spodobilo, da bi se spravil s svojim bogom.

Pred to zadnjo Kardeljevo intervencijo jih je bilo že kar nekaj, saj ni dosti manjkalo, da bi ga zaradi njegovih grozodejstev med vojno preprosto ustrelili. Kar je bilo preveč, je bilo preveč, kajti »krvavi Ahac« pri ubijanju res ni imel mere. Ahac je bil ošaben, samopašen in krivičen. O njegovih grozodejstvih je še največ pisal njegov partizanski soborec Jože Javoršek v knjigi Nevarna razmerja, zaradi česar je moral celo pred sodišče, ki pa ga je oprostilo klevetanja. Javoršek torej omenja leto 1942, ko je polkovnik Ahac najbolj besnel in moril. Znano je, da so partizani pobili veliko Ciganov; v Iškem vintgarju, na Mačkovcu, na Boncarju pri Sodražici in na Mavrlenu nad Črnomljem v Beli krajini. Ahac je bil poleg in »znanstveno« je preizkušal, koliko ciganskih glav prebije ena krogla?! Mladi Ahac je tako gorel v revolucionarnem ognju, da je uničil vse, kar ni bilo njegovih misli in kar se mu ni podrejalo. Javoršek v svoji novi knjigi Spomini na Slovence (1990) lepo opiše obisk v partizanskem taborišču Mavrlen, 22. julija 1942. Razmere so bile grozljive; neka ženska, domnevno Italijanska vohunka je bila sežgana na kolu, ne daleč stran pa je na konjski odeji ležal popolnoma nag moški. Dvigal je sivo glavo in v strašnih bolečinah je lahko samo hlipal. Javoršek je spoznal tega človeka; bil je Janez Raztresen, župnik na Suhorju pri Metliki, ki so ga partizani vlačili po črepinjah! O tem je pisal tudi Janez Menart v svojem Dnevniku, katerega izdajo so svojci nedavno preprečili. Znani partizanski pesnik Matej Bor, ki je bil Pirjevčev namestnik, je Menartu potrdil znano zgodbo, kako je polkovnik Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu, Janka Komljanca. Ko so ga prignali v bližino gradu Hmeljnik, ga je Ahac nagega vlačil po črepinjah (glaževini), s puškinim kopitom pa mu je zdrobil moda. Župnik ga je na kolenih prosil, da ga naj ubijejo, pa ni nič pomagalo. Šele 17. Junija 1942 ga je umoril znani šentjernejski partizan Franc Pirkovič – Čort!

Kdo in kdaj bo objektivno raziskal še drugo plat življenja karizmatičnega profesorja komparativistike?

Foto: Wikipedia

23 KOMENTARJI

  1. Na koncu vseh koncev človek spozna, da je nekaj več, da ni zgolj živo bitje, ampak tudi duhovno bitje. To nam dokazuje Ahac ob svoji smrti.

  2. ČLOVEKA, ČEMU? SDpreleti me groza, ko prebiram to stran! In groza je dvojna, ker se človek nilčesar ne nauči, ničesar! Vojna je preizkušnja, v bistvu je pod krinko ene ali druge strani, ki vojujeta, dovoljeno vse za dosego končne zmage! In tedaj se pokažejo veličine značaja nacije in posameznika! In tedaj se pokaže, kako malo in kako nič ne spoštujemo desetih Božjih zapovedi!
    In predstavite si, da bi zavrteli čas 70 let nazaj! Glede na komentatorje na spletih, bi bilo samo še več grozodejstev!
    Bog je rekel: “……in svet bom poselil z mirnimi in Bogaboječimi..”
    Mislim, da mu je namen ušel iz rok!
    Iz civilizacije v civilizacijo smo bolj umazani!

  3. Dušan Pirjevec je dokaz, kakšna spaka je spočeta, če manjka ena od človeških lastnosti, po kateri naj bi nas ustvaril Bog! Pamet, duša in srce! Kaj je Pirjevcu pomagala, morda, briljantna pamet, ko pa je bil v duši gluh in slep, ko je pamet uporabljal, da je dušo ugonabljal!
    In prišla je ura spoznanja in se je oglasila duša in je bilo breme neznosno, pa ne ob poslednji uri, breme, ki bo breme večnosti!

  4. PIRJEVEC zločinec , čislan od komunistov , iz vrst , kot so STANOVNIK in tistim ozadjem iz DRAŽGOŠ ! Ta morala , navade in razvade se prenašajo na njihove ideološke in biološke sinove in vnuke ! Mislim , da so v stanju za svoje materialne interese in pridobitve razprodati in uničiti NAM domovino , sami pa se z denarjem odseliti na HAVAJE !

  5. PIRJEVCU – AHACU, se je vsaj oglasila kosmata vest , kot sem slišal tudi Mačku- Matiji , KI JE ZADNJE DNI ŽIVLJENJA BAJE BLODIL PO LJUBLJANI IN OKOLI SPOVEDNIC ! Kaj pa RIBIČIČU , STANOVNIKU , BUČARJU IN podobnim prikaznim ?!

    • CACTUS, prijatelj, me je prešinilo, kot prijatelju lahko pomislim in vprašam, sem pomislil, kaj bi midva storila, naprimer, da se časi preslikajo 70 let nazaj in v hosti ujameva Stanovnika!?
      Bi zmogla toliko pameti in srca in duše, kot se na teh straneh z njimi bahava? Bi bila boljša? Bi naju premagalo isto sovraštvo, ista hudičeva sladka šepetanja?
      Človek je ustvarjen po podobi Božji, človek je ubog po duhu, ko obvladuje svoje nizke strasti!
      Jaz za sebe ne vem vedno!
      Vem pa za mojega očeta, partizana, ki je 41 in 45 izpustil, rešil pred ustrelitvijo nemške ujetnike in bil za to kaznovan! Pa je vedel, da bo kaznovan! In občudujem ga!

      • Če bi jaz Stanovnika zalotil v hosti, bi ga prijavil rajonskemu logarju, da bi ga nagnal iz gozda in strogo kaznoval po zakonu.

        Ne bi dovolil, da bi vznemirjal gozdne živali in delal škodo.

  6. Prijatelj Petrovc , vem za veliko podobnih primerov , celo takšnega , ko so visoko nosečo sosedo s tremi otroci gnali na pot izgnanstva , jih je okupatorjev človek vrnil nazaj domov , ne na kamion !
    KOZJANSKI ODRED , je stal postrojen v neki vasi na BIZELJSKEM , mislim , da je to bilo v PIŠECIH , da bi streljali 19 let starega fanta , ker je po dveh dneh stradanja ” ukradel ” kos kruha , zanj ni bilo usmiljenja ! KER se ni nihče hotel javiti za streljanje , je to pred njimi storila politkomisarka !

    VODJE štaba , komandanti te enote so bili vsi lepo rejeni , borcem pa dopovedovali , kako je treba hrano hraniti za bolnice , ranjence , TO zgodbo mi je pripovedoval sorodnik in trdil . : “RAZLIKE SO KOMUNISTI DELALI ŽE V HOSTI !”

  7. Petrovec, to se tudi jaz velikokrat sprašujem, kako bi ravnala, če bi se znašla v takem položaju?
    Morda bi morila, sigurna pa sem, da ne bi nikoli tako sovražila, da bi lahko mučila. Zato moraš biti sadist!
    Tudi moj brat osemnajst letni fante je streljal v zrak, ko je bežal “terenec” (človek, ki je na terenu skrbel za partizane)in se je rešil.
    Ali je bil ta Pirjevec oče od tistega “vse znalega” zgodovinarja.
    Kako razveseljivo je spoznanje, da se danes ne da nič več prikriti. To dejstvo je porok večje poštenosti v Sloveniji.

  8. KO VEŠ, DA BOG JE:
    1. Brat moje mame se je kot 19 letnik boril na Soški fronti! Ramo ob rami z Nemško enoto. In za ceno tveganja svojega življenja rešil Nemškega vojaka, prav tako 20’ih let, zanesljive smrti!
    1941 je bil zaradi upora ujet in odpeljan v Begunje, Obsojen na smrt!
    In v sobo stopi nemški oficir! Gleda ga in mu reče:
    “Se me ti spominjaš?”
    Brat moje mame se ga ni več spomnil!
    “Ti si mi rešil življenje, na Soči, vračam ti, svoboden si!”
    2. Tam 44 je skupina partizanov v gluhi noči, ko je deževalo ko iz škafa, šla v bližnjo vas po hrano! Na čelu je slučajno šel moj oče!
    Niti pomislili niso na zasedo, sredi noči in v dežju! Na robu vasi nenadoma zasveti svetilka! Stoji Nemški vojak in posveti v mojega očeta, takoj za tem pa v svojo čelado! Partizani so bili šokirani, Nemec pa maha, “Pojdite, pojdite, spoznal sem te po glasu!”
    Bil kje eden tistih, ki jih je oče rešil ustrelitve 41!

  9. K zadnjemu stavku pripomnim: Dokler bo živel Stanovnik, zgodovine ne smemo potvarjati in Ahac ostaja heroj, po stanovnikovi smrti pa bo notorični morilec. Takašna je morala časticev NOB.

  10. Veteranka, kolikor vem, so bili starši Jožeta Pirjevca a.k.a. Giuseppeja Peruzzija politični begunci pred režimom, ki ga častitljivi profesor tržaške univerze in veliki Slovenec (heh, heh, heh) tako vneto brani, skoraj s solzami v očeh.

    Sicer pa mi je tale pogovor med Petrovcem in kaktusom zelo všeč. Sam sem za Dušana Pirjevca in njegove ahačevske ‘stranpoti’ zvedel že med študijem slovenščine, tudi o njegovem grozovitem tuljenju in ruljenju v smrtni grozi, preden je izdihnil, da so se bojda sosedje izselili za nekaj tednov, poznam pa tudi zgodbico mojega strica, ki je študiral primerjalno književnost na FF v času, ko je tam predaval DP. S prijateljem sta bila nekoč v knjižnici in sta skrivaj pila whiskey, ko pride DP in se povabi (zelo vljudno) k jnuni mizi. Fanta sta bila seveda neznansko počaščena. Pa ju vpraša: “Fanta, a mislita, da je poleg tega materialnega sveta še kaj?” In onada, hoteč narediti vtis na velikega profesorja in misleca, sta hitela s prepričevanjem: “Oh, kje pa, to je vse produkt pomehkužene meščanske reakcije,” in podobne naučene floskule. Pirjevec je bil rahlo začuden in je rekel: “A res tako mislita? Zanimivo, zanimivo.” To je bilo nekje okoli ‘revolucionarnega leta ’68, ne vem natančno. Vendar je zanimivo, da in mogel ubežati svoji vesti. Kardelj pa je bojda umrl mirno.

    • “Kardelj pa je bojda umrl mirno.”

      Bojda ga je na smrtni postelji negovala redovnica … Sem slišal iz druge roke, da se je večkrat tako nagnila k njemu, da se je križec dotaknil obraza Kardelja. Kardelj ni nič protestiral … Bojda …

      Samo Bog ve, kaj je RESNICA!

  11. Poslednje stvari so res čudne.
    Pri nas je bivšemu partizanu umirala še mlada žena, zelo je želela, da bi ji poklicali duhovnika. Mož ji te želje ni izpolnil, čeprav ji je drugače zelo skrbno stregel. Kakih deset let kasneje je umiral sam, tudi on je želel duhovnika, otroci niso bili tako neusmiljeni, kot on in so mu ga privedli.
    ŽIVETI JE ENO , UMRETI PA DRUGO!!!!

  12. Tudi Dušan Pirjevec je dokaz, kako zverinska, nečloveška in nemoralna je po svoji naravi komunistična revolucija.

  13. TUDI starše RIBIČIČA so negovale plemenite redovnice in jim ob zadnji uri zatisnile oči in še mnogim ! Tedaj je bil posrednik rdeči škof iz MB !

    • Josip Vidmar je bil hud nasprotnik vere. Zadnji dve leti življenja so ga negovale katoliške sestre (red sem pozabil).
      To mi je povedala njegova – zdaj že pokojna – hčerka. Zato ni razloga, da temu ne bi verjel.

  14. Tudi zločinec nad zločinci in veliki zanikovalec Boga Ivan Maček je na stara leta in pred smrtjo zlizal prag Frančiškanske cerkve v Ljubljani.

    Bližina smrti vedno vrne nekaj človeškosti v še takega grešnika.

    Žal veliko prepozno, predvsem za tiste, ki so morali umreti nedolžni in ki jim je bila po volji takih zločincev odtegnjena božja popotnica.

    • “Bližina smrti vedno vrne nekaj človeškosti v še takega grešnika.”

      Ne vedno. Sam sem doživljal od nekoga, ki je umiral (trajalo je 2 meseca) kar nekaj lumparij.
      Po njegovi smrti sem se poglobil v najine odnose. Prišel sem do zaključka, da je psihopat.
      Pa ni bil moj sorodnik, ampak bližnji sorodnik zelo zadrtega komunista, ki je bil za časa Juge na zelo čudnih visokih mestih. Za kar moraš zopet biti psihopat, da ti zaupajo tako službo.

  15. Zanimivo pa je, kako so tukaj vsi branitelji tekovin revolucije tiho kot miške.

    So se potuhnili pred – zanje tako bolečo resnico.

    • Najhujše zločine je počela partija, ki je pravna in personalna prednica današnje slovenske levice.

      Celo KRŠČANSKI DEMOKRAT, ki je na tem blogu glavni zagovornik take slovenskle levice, je začuda utihnil.

Comments are closed.