Čredni nagon?

11
355
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Demokracija nam še vedno dela težave, ko pride do okoliščin, ki jih posamezniki, skupine, tudi celotna družba, še posebej pa oblast, z veliko težavo obvladujejo. Ta nebogljenost je pogosto le posledica dejstva, da postavlja demokracija na prvo mesto človeka, državljana in njegove pravice. Pravna država jih uzakonja z ustavo, izvedbenimi zakoni in predpisi. Ta pravila mora seveda spoštovati tudi oblast! Ko ji to ne ustreza, se oprime postopka, ki se v tem trenutku odvija pred nami: ustava zagotavlja Janezu Janši poslanski mandat, njegovi nasprotniki pa ga hočejo iz parlamenta izgnati.

Zakonodajno pravna služba državnega zbora je v svojem mnenju zapisala, da državni zbor za odvzem mandata Janezu Janši nima nobene zakonske osnove.

Mandatno volilna komisija temu mnenju oporeka, zato je izbrala skupino neodvisnih pravnikov, ki naj odkrijejo rešitev za izločitev Janeza Janše iz državnega zbora. Skupina naj bi svojo rešitev že našla in jo je ponudila v dveh različicah. Ustavna sodnika Matevž Krivic in Tone Jerovšek sta njihov predlog zavrnila s sijajnima obrazložitvama, ki ju lahko vsi razumemo in jima verjamemo.

Naslov članka se mi je vsilil ob premišljanju o slovenski stroki, o ožji, ki jo poznam, pa tudi o drugih, ki jih sam ne obvladam, mi pa javna občila s svojimi sporočili in mnenji omogočajo vpogled v dogajanja tudi tam, kjer nisem doma. Črednemu nagonu sam pripisujem lastnosti in obnašanja, ki jih oblikuje skupina: enako misliti, odpovedati se svoji resnici in se podrediti pravilom množice. Ta ti sicer lahko nudi zavetje in koristi, seveda pa je cena za to vključitev visoka, odpoveš se svoji resnici, še več, nisi več Ti, ampak član tropa, ki odloča o tvoji resnici, tvojih dejanjih in vrednotah. Slovenci smo imeli v svoji polpretekli zgodovini številne take izkušnje, ki so nam jih vsilili fašizem, nacizem in komunizem.

Svojemu prispevku bi lahko dal tudi naslov Stroka z vprašajem, ki naj bi poudaril vprašljivost njene verodostojnosti in veljavnosti. Trdim namreč, da imamo sposobne strokovnjake, dokler se ti uveljavljajo kot posamezniki na račun lastne odgovornosti, praviloma pa se izneverijo stroki, pa tudi lastnemu prepričanju, ko rešujejo naloge v skupini in naročnik od nje ne pričakuje ali zahteva odgovornosti, ne vrednostne in ne gmotne za njene odločitve. Moje izkušnje, ki sem jih doživljal pri svojem delu, mi dokazujejo, da skupine strokovnjakov, ki jih sestavi oblast, ne zmorejo odkriti prave in najboljše rešitve. Naj navedem vzorčne primere rešitev, ko je odločala izbrana stroka, o teh sem pisal že v nekaterih prispevkih, vendar mi dovolite, da jih ponovno navedem: EKK Velenje, Termoelektrarna Trbovlje, Rudnik Trbovlje-Hrastnik, Rudnik urana Žirovski vrh in cvetka tega trenutka Enota 6 v Termoelektrarni Šoštanj. Nobena od naštetih ni bila prava, še manj najboljša rešitev. Vsaka od teh je povzročila, bo povzročila veliko škodo blaginji vseh državljanov.

Odločanja s takimi »priložnostnimi« skupinami strokovnjakov so potekala, tako v socializmu, kot tudi po osamosvojitvi v novi državi. Oblastni in upravni organi so svoje odločitve utemeljevali in opravičevali z mnenji izbranih strokovnjakov. Te so uvrstili v pooblaščene komisije, ki so dokazale nespornost obravnavanih rešitev, običajno soglasno.

V teh postopkih odločanja je bilo in še vedno je nekaj nesprejemljivih dejstev. Eno takih je izkušnja, da člani pooblaščenih komisij za svoje odločitve ne prevzemajo nobenih odgovornosti, zagotovijo le vrednostno opravičilo oblasti za slabe odločitve. Nihče od vpletenih strokovnjakov in oblastnikov ni nikoli odgovarjal, ne vrednostno, še manj gmotno. To je narobe, zelo narobe! Pravica za odločanje naj bi določala tudi odgovornost in kazen za škodljive rešitve. Ne poznam nobenega primera, da bi sodišča komu sodila za škodo, ki so jo povzročile oporečne odločitve oblasti, čeprav je ta velika.

Imamo torej sposobne strokovnjake, ko nastopajo kot posamezniki, v skupini pa njihova odličnost kar na enkrat zvodeni. Le zakaj? Bi lahko ta pojav imenovali čredni nagon? Morda! So pa še drugi številni razlogi, tudi koristi ne smemo spregledati. Zatekel se bom spet k svojim izkušnjam, da lažje nadaljujem s svojim premislekom. V postopku odločanja je na neki stopnji načrtovanja enote TEŠ 6 odločala izbrana komisija o njeni velikosti. Njena odločitev je bila neverjetna in pogubna, saj je izbrala velikost, ki jo je imel v programu le en dobavitelj. Odgovornosti za to škodljivo odločitev še nihče javno ni prepoznal!

Kako se otresti te nadloge, ko hočejo oblastni in upravni organi prevaliti krivdo za oporečne odločitve na stroko?

Rešitev je zelo preprosta! Upravičenost ustanovitve komisije, način dela, izbiro strokovnjakov, način odločanja, plačilo, vrednostno in gmotno odgovornost naj določi zakon. Seveda bi morala biti gmotna kazen za škodljivo odločitev izbranih strokovnjakov vsaj desetkrat večja od plačila. Prepričan sem, da bi gneče za vključitev v te komisije ne bilo več, še več, ti, ki zdaj trkajo na vrata le teh, bi se porazgubili in odprla bi se možnost pravim strokovnjakom, ki so sposobni odgovarjati in to odgovornost tudi sprejeti. Tak zakon bi tudi zagotovil in vrnil stroki verodostojnost. Vključiti pa bi moral tudi delo vseh izvedencev in drugih zunanjih sodelavcev upravnih in oblastnih organov. Prepričan sem, da bi bili prihranki otipljivi. Te vrste dela pa bi morale biti izjema, ne pravilo.

Ne smemo spregledati, da v največ primerih potrebujejo te vrste storitev upravni ali oblastni organi, ki svojega dela ne obvladajo, ali pa se skušajo izogniti rešitvam, ki jih predpisuje veljavna zakonodaja! Takih primerov pa v državni upravi, pa tudi v občinah ne bi smelo sploh biti.

Naj se vrnem k izhodiščnemu primeru, k naši skupini neodvisnih strokovnjakov, ki naj bi že našla zakonito rešitev za odvzem mandata predsedniku največje opozicijske stranke. S to rešitvijo so dokazali, da v neodvisni skupini lahko nemogoče spremeniš v mogoče, spomnili pa so me tudi na moje izkušnje iz socializma, ko so zakoni veljali le za tiste, ki so mislili drugače kot oblast. V veljavnost njihove soglasne rešitve ne verjamem, še posebej pa me je razočaralo poniževalno zapletanje in prepričevanje ob predstavitvi njihovega predloga. Zaupam ustavnima sodnikoma, ki sta dokazala, da neodvisni strokovnjaki nimajo prav, še več, da so taki postopki, kot je bil ta, za demokracijo neprimerni.

Ustanovitev te neodvisne skupine tudi namiguje, da Zakonodajno pravna služba državnega zbora ne uživa zaupanja mandatno volilne komisije, kar pomeni, da jo je treba zamenjati, če se komisija odloči za rešitev neodvisne skupine pravnikov.

V neodvisni skupini naj bi bili tudi trije univerzitetni profesorji s pravne fakultete v Ljubljani. To dejstvo me preseneča, saj bi pričakoval, da bi v neodvisno komisijo vključili tudi koga med oporečniki, pa še vedno neodvisnimi pravniki. S tako izbiro je ustanoviteljica skupine, mandatno volilna komisija, dokazala svojo vrednostno in strokovno ranljivost.

Meni pa je vzbudila tudi dvom v kakovost našega šolstva, ki pritrjuje moji domnevi, da v vseh porah našega družbenega življenja ustvarjamo podpovprečje, ki omogoča povprečju lažje vladati. Nadpovprečnim zapiramo vrata, jih odganjamo v tujino, brez njih pa se bomo težko osvobodili bremen preteklosti in zagotovili blaginjo državi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Ta primer le dodatno dokazuje, kako se pravosodje zlorablja v politične namene.

    Značilnost totalitarnega pravosodja je, da v vsaki zadevi najde “rešitev”, ki je ugodna za oblast.

  2. Problem je v tem, da je zakonodaja napisana tako, da dopušča takšne in drugačne spekulacije (ker si očitno nobeden ni predstavljal, da bi lahko bil v parlament izvoljen nekdo, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje), v osnovi je pa jasno, da je lahko edina smiselna interpretacija ta, da je Janši mandat mogoče odvzeti. Vendar pa v pravu smiselna interpretacija ni vedno tudi pravno ustrezna in za to se pravzaprav tu gre. Torej, za vprašanje, ali pravo v tem primeru dovoljuje smiselno interpretacijo ali pa je v tem primeru možen le bolj “črkobralski” pristop. Če namreč 9. člen Zakona o poslancih beremo “črkobralsko”, potem moramo dejansko ugotoviti, da je mogoče mandat odvzeti le poslancu, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje šele po nastopu funkcije poslanca. Čeprav se tega smiselno ne da zagovarjati, ker je pač taka rešitev absurdna. Ampak v jezikovnem, “črkobralskem” smislu zakon določa ravno to.

    • osnovi je pa jasno, da je lahko edina smiselna interpretacija
      ===============
      Ti sam sploh ne veš o smislu nič in ti smisel ne pomeni nič, tu pa bi ga rad uporabil kar kot argument.
      Ti sploh ne razumeš v čem je problem. Npr. zakaj poslanci lahko ne-odvzamejo mandat med mandatom obsojenemu poslancu?! Ko boš to vsaj malo razumel, boš morda lahko razmišljal tudi o tem.

      • Tu je treba narediti še en korak nazaj in najprej razumeti v čem je sploh smisel, da obstaja možnost, da se nekomu, ki je v zaporu zaradi kaznivega dejanja, mandat poslanca sploh odvzame. Ko boš to razumel, ti bo to, o čemer govorim, postalo bolj jasno.

        “Argument” tistih, ki pravijo, da se Janši mandat ne more odzveti je preprosto ta, da je to zato, ker naj zakon tega ne bi ekplicitno določal. Nikjer se pa ne ukvarjajo z samim smislom take interpretacije, ker smisla v taki interpretaciji preprosto ni mogoče najti, ravno obratno, taka interpretacija je izrazito nesmiselna. Gre za, kot že rečeno, popolnoma “črkobralski” pristop – ker tako določa zakon. In kot rečeno, tak pristop je v pravu lahko tudi nujen, vprašanje pa je, če to velja tudi v tem primeru. Skratka, to, da je neka zakonska ureditev popolnoma nesmiselna to še ne pomeni, da tudi ni pravno veljavna, ker je pač v osnovi treba zakone upoštevati tudi takrat, ko so povsem nesmiselni, slabo ali pomankljivo zapisani itd., dokler pač kot taki obstajajo in veljajo. In v tem primeru gre ravno za to, torej za vprašanje, ali je potrebno zakon interpretirati “črkobralsko”, torej natančno tako, kot je zapisan, čeprav taka interpretacija razumsko ni smiselna ali se pač lahko poslužimo razumsko smiselne interpretacije, na osnovi katere je pač povsem jasno, da nekega dejstva (prestajanje zaporne kazni) ne moremo vrednotiti različno glede na to, ali je to dejstvo nastopilo en dan pred potrditvijo mandata ali en dan po tem. To bi seveda bil absurd.

        • Smiselno in črkobralsko bi bil odvzem mandata volilna prevara vseh, ki so za JJ oddali svoj glas.

        • Kaj se izogibaš odgovoru? To ne more biti in ni smisel zakona.
          Sam bereš črkobralsko pa še izpuščaš stavke zraven. Ne nakladaj.

          En dan pred ali po je seveda absurd, ampak tega nihče ne izpostavlja razen tebe. Da potem braniš svojo pametno tezo. Ah.

          • “Npr. zakaj poslanci lahko ne-odvzamejo mandat med mandatom obsojenemu poslancu?!”

            Zaradi smiselno istega razloga kot mu ga lahko odvzamejo. Tu gre preprosto za diskrecijsko pravico parlamenta, da se pač na podlagi glasovanja odloči, ali nek poslanec, ki je bil pravnomočno obsojen itd., še lahko učinkovito in kredibilno opravlja svojo funkcijo ali ne. Glede tega se torej poslanci odločajo “svobodno”. Bistvo je torej tu to, da o tem odloča parlament, če pa odloča parlament, je pa logično, da morata obstajati obe možnosti, torej tako možnost odzvema kot ne-odvzema mandata, v nasprotnem primeru bi to prenehanje mandata nastopilo avtomatično po zakonu in glasovanje sploh ne bi bilo potrebno oz. smiselno.

            Skratka, nikjer ne trdim, da bi morali Janši mandat odvzeti, ampak samo to, da parlament to možnost ima.

          • Če ti tako misliš, potem je zadeva že mimo, s tem ko bila sestava parlamenta potrjena na 1. seji.

    • Spet ne veš, kaj je črkobralstvo.

      Črkobralstvo je namreč le takrat, ko je kdo obtožen na podlagi enega zakona – zgolj zaradi formalnosti, ni pa naredil sicer nič narobe.

      V obrnjeni smeri pa ni črkobralstvo, ampak je pravno izvajanje zakona. Če nekdo izkorišča luknjo v zakonu, se lahko le zakon popravi za naprej – za nazaj pa se zakona ne sme interpretirati po svoje in se ne sme nikogar kaznovati.

      Sicer pa to tudi ni nujno luknja v zakonu – lahko je le zaščita pred politično zlorabo sodstva. Če so volivci kljub obsodbi izvolili nekoga – pomeni, da sodišču ne verjamejo. To pomeni, da bi moralo sodišče premisliti o svojem delu.

  3. “Demokracija nam še vedno dela težave, ko pride do okoliščin, ki jih posamezniki, skupine, tudi celotna družba, še posebej pa oblast, z veliko težavo obvladujejo. ”

    Osnovni predpogoj za delovanje demokracije je posedovanje identitete. Narodu, ki ne gradi lastne identitete, noben sistem ne koristi. Demokracija je samo najboljša pot graditve lastne identitete. Ko demokracija ne deluje se je potrebno prvo vprašati: “kakšno identiteto gradimo”. Glede na neočiščeno preteklost je slovenska identiteta razdvojena – shizofrena. Na primer: pravni red zakonsko prilagaja identiteti Evrope, v praksi pa se trdo oklepa identitete bivšega sistema.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite