Corruptus

kpkOdstop senata Komisije za preprečevanje korupcije v petek je dodobra pretresel slovenski prostor. Vsaj v petek. Odzivi so bili različni – eni presenečeni, drugi predlagajo njegovo ukinitev, spet tretji so v tem videli nezaupnico pravosodju, noben pa ni prav odločno in resno zahteval, da svoj nepreklicni odstop prekličejo. Zdi se, da sta tako leva kot desna stran vsaka na svoj način zadovoljni, da so Klemenčič, Praprotnik in Selišnik odstopili. Kje iskati razloge za to?

Razlogi tistih na desni strani so vsaj na prvi pogled veliko bolj jasni in razumljivi. Že od svojega nastanka se del slovenske javnosti ni mogel znebiti občutka, da je bila glavna naloga te komisije (do leta 2004 se je imenovala Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije) predvsem gonja proti desnim politikom, še posebej ali predvsem proti Janezu Janši, ter tistim, ki so bili tej opciji naklonjeni. Skrb za resnično odkrivanje in preganjanje korupcije je bila, ali se je vsaj tako zdelo, bolj drugotnega pomena. Vsi se tako verjetno še spominjamo vloge Draga Kosa pri aferi Patria, ki je v slovenskem prostoru, poleg orožarske afere, že dolgo stalnica, priročna še posebej pred pomembnejšimi dogodki, kot so na primer volitve. Po njegovem odhodu je vodenje prevzel Klemenčič, ki je dvignil kar nekaj medijskega prahu, ko je za svojega namestnika izbral Roka Praprotnika, ki je pred tem kot novinar Dnevnika večino svojega dela posvetil svoji veliki »ljubezni« – prvaku slovenske demokratske stranke. KPK je nato svojo največjo vlogo pravzaprav odigrala v času rušenja vlade Janeza Janša. S svojim poročilom, v katerem je ugotavljala, da predsednik vlade ne more dokazati izvora premoženja v višini dvesto tisoč evrov, je spodbudila odhod nekaterih strank iz takratne koalicije ter s tem povzročila njen razpad ter prispevala k sestavi nove, leve vlade. Takrat so sicer očitali korupcijo tudi takratnemu predsedniku Pozitivne Slovenije, pri katerem so ugotovili, da je župan del finančnih prilivov prejel na svoj osebni bančni račun »preko naslova verižnih transakcij, ki imajo svoj začetek v podjetju, ki posluje z MOL«; ugotovili pa so tudi nepojasnjeno povečanje finančnega stanja na računu v vrednosti prek 2.4 mio evrov. Ugotovitve KPK za župana niso imele (večjih) posledic.

»Našim« pa nič

Zdi se, da je s tem, ko je KPK »obsodila« Janšo ter prispevala k padcu njegove vlade, izpolnila zaupano ji poslanstvo. Glede na njena ravnanja po postavitvi nove vlade se je zdelo, da se je od nje pričakovalo samo še potrjevanje ravnanj ministrov sedanje vlade ter njej naklonjenih posameznikov in skupin. S tem, ko niso vztrajali pri zahtevi, da se Janković poslovi z mesta župana MOL-a, čeprav je bil očitek o njegovi korupciji povezan prav z njegovim županskim mestom, z mnenjem, da podelitev subvencij ministrovemu podjetju nima znakov korupcije ter nekaterimi drugimi podobnimi stališči, so pravzaprav izgubili vso verodostojnost. Namesto, da bi vztrajali pri razkrivanju korupcije na vseh nivojih, predvsem pa v vseh političnih opcijah in ne samo pri posebej izbranih, so tudi sami postali del problema. Iz tega naslova popolnoma razumem njihov odstop, ki v luči tega niti ni tako presenetljiv, temveč edina rešitev zanje, če se niso želeli do konca osmešiti oz. odkriti, v čem je pravzaprav smisel in namen KPK.

KPK je torej sama s svojimi ravnanji v zadnjih mesecih prispevala k krepkemu znižanju zaupanja javnosti v njeno delovanje (moramo vendarle priznati, da so tudi nekateri na desni »sceni« ob nastopu Klemenčiča ter njegovih prvih odzivih upali, da so dobili predsednika, ki se bo uprl vsem pritiskom ter bo jasen in odločen v boju proti korupciji, ne glede na stran oz. politično pripadnost). S svojimi odločitvami, mnenji se je politično popolnoma razkrila. Tu ni šlo za enakost levih in desnih. Daleč od tega. Morda pa so se njeni člani šele sedaj resno zavedli, da so bili zgolj orodje v rokah tistih, ki resnično vodijo naš politični prostor. In morda prav zaradi tega tudi levica, vsaj po prvih odzivih, ni hudo obžalovala njihovega odstopa. Če so člani senata prišli do spoznanja, da KPK ni bila nikoli namenjena dejanskemu odkrivanju in preprečevanju korupcije v Sloveniji, temveč so imeli politiki z njo druge načrte, potem si zlahka predstavljam, da za tiste, ki v resnici vodijo našo državo, ter za njihove številne koruptivne posle, sedaj pomenijo preveliko grožnjo.

Korupcija in jaz

V resnici pa vprašanje ali bi bilo treba KPK razpustiti ali ne, niti ni tako pomembno ali za naš prostor relevantno vprašanje. Za nas je predvsem pomembno, da končno priznamo, da se je korupcija v naši državi tako razrasla, da smo z njo okuženi pravzaprav že vsi. Ta »virus« se je na nas prenesel z vrha, kjer se je korupcija najprej začela. Če je korupcija kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega – ali to ne pomeni, da nosijo tudi naša ravnanja s tem, ko od obrtnika ne zahtevamo računa, ko uporabimo veze in poznanstva, da hitreje uredimo kakšno sitnost na upravni enoti ali ko prinesemo kakšno pozornost medicinski sestri, ker vemo, da bomo zaradi tega hitreje na vrsti, v sebi nekaj koruptivnega?

Da, pri nas je potrebno na novo prebuditi v vsakem posamezniku in družbi nasploh občutljivost za to, kaj je prav in kaj ne. Besede mikajo, zgledi vlečejo. Premalo je, če korupcijo le obsojamo in o njej le govorimo. Samo zaradi tega se ne bo zmanjšala, kaj šele izginila. V našo družbo, v nas same, je potrebno ponovno vgraditi aksiom, da pošteno delo zahteva pošteno plačilo. In tu bi morali zahtevati od naših politikov, da nam morajo biti zgled. Dober zgled, ki bo vlekel.

PS: Za ponedeljek je tudi Zoran Janković napovedal, da bo podal svoj pogled na odstop senata KPK. Me zanima, kaj bo rekel. Verjetno ne prav dosti o tem, kaj korupcija pomeni njemu. Pa tudi novinarji, ki bodo tam, ga verjetno o tem ne bodo spraševali. V teh časih je pač težko dobiti drugo službo.

Foto: KPK