Človeška narava in morala

1
44

V začetku junija je v New Yorku potekal Svetovni znanstveni festival. Na festivalu se je v obdobju med 1. in 6. junijem 2010 zvrstilo 40 dogodkov na okoli 20 lokacijah okoli Manhatna in letos prvič tudi v okolici Brooklyna. Največja zvezda dogodka je vsekakor bil znameniti znanstvenik Stephen Hawking, profesor na Cambridgeu in vodilni strokovnjak na področju črnih lukenj, tudi avtor znamenitega dela in svetovne uspešnice ‘Kratka zgodovina časa’.

Eden izmed zanimivih dogodkov je bila tudi debata z naslovom: Brutalnost in možgani, ki se je odvijala v razprodani dvorani Baruch Performing Arts centra, City Univerze v New Yorku.

Izhodiščna vprašanja debate so bila predvsem: zakaj ljudje storijo nasilna dejanja in se vojskujejo? Kako razložiti Abu Ghraib? Ali je človeško nasilje ‘napeljano’ v naše možgane in gene? Kakšno vlogo igra človeško nasilje v evoluciji?

Podlaga za debato so bila novejša znanstvena odkritja na področju preučevanja človeškega nasilja, kot so npr. ,da eksperimentalno povečanje stopenj serotonina v možganih zadrži posameznikovo nagnjenje k nasilju. Ali pa, da opazovanje ali iniciiranje kaznovanja nekoga, za katerega se verjame, da je storil nekaj narobe, vzdraži isti del možganov kot pri lizanju sladoleda…

V debati so sodelovali: Walter Isaacson (moderator), novinar, med drugim tudi predsednik Aspen inštituta, nestrankarskega inštituta iz Washington D.C., ki se ukvarja z izobraževanjem in »policy« analizami, Mark Hauser, profesor na oddelku za psihologijo in človeško evolucionarno biologijo na Univerzi Harvard, Oliver Goodenough, profesor prava na Vermont Law School, ukvarja se s temami, ki povezujejo pravo, ekonomijo, finance, medije, tehnologijo, nevroznanost in behavioralno biologijo ter Stephen J. Morse, profesor prava, ki se ukvarja predvsem z individualno odgovornostjo v Kazenskem in Civilnem pravu.

Na začetku so prikazali nekaj posnetkov odmevnih nasilnih dogodkov v bližnji preteklosti: streljanja v študentskih kampih, Columbine, oborožen konflikt, Abu Ghraib.

Moderator je svojim gostom postavil vprašanje, ali nas je znanost, predvsem nevroznanost, naučila, da je zlo in nasilje del človeške narave?

Hauser je odgovoril, da bi zanikanje zla pomenilo zanikati pomemben del človekove narave, da je sposobnost za zlo stara kot je staro človeštvo.

Kot je moč razbrati iz različnih virov, ki so poročali o dogodku, je bilo eno izmed osrednjih vprašanj, kaj določa odgovornost posameznikov za zla dejanja oziroma nasilje. Zakaj so psihopati odgovorni za svoja dejanja?

Zanimiv primer sta izpostavila Hauser in Goodenough, sicer klinični primer posameznika, ki je razvil pedofilska nagnjenja zaradi možganskega tumorja. Ko so odstranili tumor, so izginile vse tovrstne potrebe in dejanja, ko pa se je tumor ponovno pojavil, so se vrnila tudi enaka seksualna nagnjenja.

Glede odgovornosti mladoletnikov za kazniva dejanja, je Hauser izpostavil, da nevrološke študije kažejo, da možgani, še posebej v delu, ki je pomemben za odločanje, še niso popolnoma razviti, dokler ljudje niso v svojih zgodnjih do srednjih dvajsetih let, z določenimi razlikami med moškimi in ženskami.

Debata se je zaključila z vprašanjem o determinizmu. Namreč, ali smo vnaprej določeni za nasilje ali je potemtakem kaznovanje jalovo?
Morse je dejal, da biologija ni usoda in »vzroki niso izgovori«, ter dodal, čeprav napredek v nevrokemiji sedaj omogoča prodor v lobanjo tistih ljudi, ki povzročijo nasilje, se ocenjujejo vendarle možganska stanja ne pa tudi mentalna. Po njegovih besedah se človeška bitja odločajo o svojih dejanjih in ne postanejo vsa možganska stanja tudi mentalna stanja. »Možgani ne ubijajo ljudi, ljudje ubijajo ljudi« se je slikovito izrazil.

Če so ljudje racionalni in se razumno odzivajo, potem sta morala in odgovornost možni za nasilne ljudi in zato lahko nosijo odgovornost za svoje vedenje, ne glede na biološke omejitve, pravi Morse.

Ob tem se postavlja vprašanje, kaj sploh je morala? Če smo ljudje produkt naključnih reakcij, ki so se razvila skozi dolga obdobja evolucije, potem dobita oznaki ‘dobro’ in ‘zlo’ drug pomen. Človek pač reagira v skladu s svojimi kemičnimi reakcijami in človeško naravo, ki je determinirana. ‘Dobro’ je potem tisto, kar omogoča preživetje posamezniku in družbi, skratka nadaljevanje življenja, ‘zlo’ pa tisto, kar to preprečuje, če razumemo cilj evolucije kot preživetje vrste. Ampak potemtakem nismo nič bolj ‘dobri’ ali ‘zli’ kot živali, ki se vedejo nagonsko. Če nam nek standard kaj je dobro in kaj zlo ni bil dan ‘od zunaj’, ni ločen na nek način od procesa evolucije, ampak je ravno nasprotno, ta standard produkt naravne evolucije, ki ni dirigirana, ampak naključna, potem se postavlja vprašanje, čemu sploh služi morala? Če je človek naključen produkt evolucije, potem je morala bolj ‘preživetveni instinkt’ človeka, ki na nek način pomaga ohranjati človeško družbo. To pa je v nasprotju z denimo krščanskim prepričanjem. Jezus pravi, kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel (Mt, 16,25).

Znanstveni festival kot je ta, je vsekakor izjemna priložnost, da se znanost popularizira, približa tudi navadnim ljudem. Vsako novo odkritje v znanosti pa hkrati postavlja vedno nova filozofska vprašanja, ki morajo iti z roko v roki z znanostjo.

Viri:

Homepage


http://blogs.nature.com/news/blog/2010/06/morality_responsibility_and_ne.html
http://www.deborahfeller.com/news-and-views/?p=143

Foto: SXC.hu

1 komentar

  1. V branje priporočam v slo. prevedeno knjigo Joachima Bauerja “Princip človeškosti”. Tudi on izhaja iz medicine (nevrologije), pride pa do zaključka, da je sodelovanje tisto, kar človeka naredi človeka. V tem pa bi že lahko iskali jasnejše povezave med (trdo) znanostjo in etiko.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite