Človeku je lahko Hitler všeč ali ne

12

ODSTIRANJE_ZBORNIK~1S tovrstno poniglavo krilatico prireditelji splavljajo razstavo o pošastnem jugoslovanskem diktatorju, ki ima samo med vojno na svoji mesarski vesti na desettisoče slovenskih življenj obeh spolov in vseh generacij. Po vojni pa se na njegovo odgovornost med drugim zapisuje:

  • blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;
  • obstoj 8 večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;
  • obstoj 4 kazenskih taborišč za prisilno delo
  • obstoj blizu 20 taborišč za »poboljševalno« delo in za »družbeno koristno« delo;
  • okoli 17.000 beguncev, ki so ob koncu vojne leta 1945 pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo;
  • okoli 16.000 političnih obsojencev;
  • okoli 25.000 političnih zapornikov;
  • blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;
  • izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko.

Komur grozljive številke ne grejo do živega, naj si za njimi poskuša predstavljati človeške usode. Vsaj nekaj tragičnih usod … vsaj eno samcato … Če ne zaleže, človečnosti v njem ni in naj gre pač za prostovoljca na Gospodarsko razstavišče in naj še naprej časti Hitlerja in Broza. Pri tem, če je Slovenec in ju s tega vidika meče v isti koš, dela krivico prvemu. Čeravno upravičeno do kraja prekletemu. Tudi na slovenskem je Hitler zanetil vojno in s tem omogočil prevratnikom, da so se izživljali nad svojim narodom: z neposrednim revolucionarnim nasiljem, z izsiljenjem državljanske vojne in s provociranjem okupatorskega maščevanja nad civilnim prebivalstvom (NOB).

Nekaj izsledkov zgodovinarja dr. Milka Mikole sem v gornjih alinejah prepisal iz povsem sveže knjige Odstiranje zamolčanega, ki je bila v torek predstavljena na Študijskem centru za narodno spravo. Gre za obsežen zbornik s približno tridesetimi prispevki, večinoma s področja zgodovine in arhivistike. Že bežen prelet vsebine nam predoči, kako knjiga ne glede na svojo zajetnost ter ne glede na relevantnost in zaokroženost prispevkov pravzaprav kaže brezmejna polja še neraziskanega. Po teritorialnem, vsebinskem in panožnem ključu. Usvojitev nekaterih poglavij te knjige bi moralo zadoščati, da bi postal projekt Broza na Razstavišču tudi v najbolj zatohlih možganih misija nemogoče.

Vendar te vsebine težko pridejo do posameznih bralcev, pot v splošno zavest družbe pa jim zastavljajo nepremagljive sistemske ovire, ki jih vedno znova naštevamo: ideološko šolstvo, mediji, sodstvo, gospodarstvo itd.. V optimističnih začetkih tranzicije smo mislili, da bo preobrazba v svobodno mentaliteto prišla sčasoma, danes pa vse več ljudi ugotavlja, da namesto tega polzimo nazaj v enoumje. Tuintam se sliši celo glas, da nas bo streznila šele nova katastrofa. Kdo pa lahko razume družbo norcev, ki tik pred verjetnim zdrsom v veliko krizo malikuje tisto, kar jih vanjo peha? Če kdo teh besed ne bo razumel, mu recite, naj se ozre po kaki deželi severno od nas, ki ji je bilo prizaneseno z brozi, kardelji in kučani; naj le preštejejo, koliko lukenj imajo tam v proračunu, v denarnicah in na cestah.

Na isti torek, ko je bil predstavljen omenjeni zbornik, je Ljubljana gostila zadnje čase sila znano pisateljico Majo Haderlap, ki tudi prihaja iz severne sosede. Klepet z njo je bil na nivoju, ki je primeren in simpatičen največ za pol ure, zahtevnejše vsebine, ki jih nastavlja njeno pisanje, pa v dveh urah niso prišle na vrsto. A izvedeli smo, da so Korošci pisateljico v burnem slogu sprejeli za svojo šele potem, ko je uspela v nemškem svetu. Gospa je verjetno preveč obzirna, da bi situacijo preslikala na Slovenijo, ki jo je evforija zajela po natanko istem vzorcu … A ta notranja revščina »lubih Slovencev« je morda tudi možnost rešitve. Nekoč, upajmo da brez vmesne katastrofe, bo vendarle prišel čas, ko bosta Evropa in svet primerneje in odločneje ocenila boljševizem. In potem, če bodo totalitarne korenine dovolj nagnite, se bo tudi pri nas kar naenkrat ugotovilo, da cmokanje v krvavi Broz-gi ni vredno človekovega dostojanstva. In začelo se bo navdušeno tekmovanje, kdo je prej in temeljiteje dojel, da je komunizem še dosti večje zlo od nacizma.

Foto: Študijski center za narodno spravo




12 KOMENTARJI

  1. Grozovito!

    In to se je z vso krutostjo izvajalo nad svojimi, domačimi slovenskimi soljudmi!

    Kako izprijena in potrebna duhovne pomoči, je duša človeka, ki ostane ob tem hladen, brezbrižen in dopušča, da se pišejo in pojejo slavospevi tistim, ki so te grozote storili!

    Po drugi starni pa ta isti človek govori, da je za resnico in pravico. Kakšno?

    Tisto, ki jo poznajo morilci in hudodelci.

  2. Do duhovnega premika v naših dušah in s tem tudi v glavah, bo prišlo, ko se bo dovolj angažirano, strpno in
    čutno pisalo, razpravljalo in govorilo o pomenu človeškega, torej civilizacijskega odnosa do teh grozot, ki hkrati predstavljajo pomenljiv o p o m i n:

    Ne storite nikoli več ničesar, kar bi lahko privedlo ponovno do takšnih grozot!!!

    Iskreno se oprimite življenjskih vrednot in izpolnili boste svoje življenjsko poslanstvo!!!

  3. Odličen in prepotreben tekst. Kdor ne razume, da promocija bolševističnih likov, kot tudi ostalih totalitarnih, ogroža našo prihodnost ne razume nič ali pa je moralno izprijen!

  4. Resnico lahko ustaviš le, če jo “ubiješ”. Tudi na forumu Časnika.si je veliko takih, ki ubijajo resnico. Dovolj je, da tak presunljiv članek kot je ta Lenartov komentiraš: Ni vse tako enostavno (čisti kučanovski pokvarjeni slog), takoj pomagaš k ustvarjanju megle. V tej povsem zmedeni Sloveniji so potrebni “čisti” članki. S tem mislim na publicistične prispevke, ki brezkompromisno obsojajo zločinski komunizem. Na drugi strani pa niso najhujši članki, ki podpirajo komunizem in obsojajo domobranstvo. Najhujši so tisti članki, ki pišejo v slogu: Ni vse tako enostavno … v katerih sicer obsodijo komunizem, zraven pa pritaknejo še odgovornost domobrancev in “belogardistov” (???). Torej. Da, komunizem je bil grozen, toda … Oprostite, kaj toda? Komunizem je potrebno obsoditi, zločince kaznovati (vsaj simbolično) in na tej podlagi začeti graditi resnično zgodovino. Pravzaprav je najnujnejša stvar umakniti vse obstoječe šolske učbenike ter jih prilagoditi resnici. Naj stane koliko hoče.

  5. Bistvena razlika je, če nastopaš do grešnikov sovražno ali vrednostno.

    Če boš pristopil do grešnikov sovražno, boš sprožil erupcijo obojestranskega sovraštva.

    Če pa boš vrednostno in s tem dal lastni vzgled, bo to dobra podlaga za rast duhovnih življenjskih vrednot tudi pri grešnikih.

    Lep primer je Nemčija po drugi svetovni vojni.

    Čeprav je bila velika večina zaslepljenih z nacizmom in mnogo od teh krvavih rok, se

  6. Vrednostni pristop pomeni vzgojni pristop do grešnika in do samega sebe.

    To pa ne pomeni, da grešnik ne dobi pokore ali urezne kazni.

    Vrednostni pristop preprečuje poglabljanje sovraštva in razdeljenosti in ustvarja duhovno rast medsebojnih odnosov.

  7. Čestitke in obenem pozdrav avtorju prispevka.
    Zgodovinar dr. Milko Mikola je v svoji novi knjigi z naslovom “Rdeče nasilje” in morda je podnaslov Odstiranje zamolčanega (a tega si nisem zapomnil), začel odstirati zmagovalčevo rdeče nasilje nad svojimi državljani po kapitulaciji Nemčije in se ne spušča v medvojno dogajanje, ki ga itak obravnavajo mnogi drugi avtorji. Za medvojno dogajanje ne malo kdaj zamahnemo z roko rekoč: Ja, bila je vojna in v vojni je nasilja vsevprek! Kaj pa boste rekli za silno nasilje nad sobrati po osvoboditvi, ko okupatorjev ni bilo več na naših tleh, bomo slišali po prebrani knjigi dr. Mikole. Sam sem jo prebral v eni sapi. Kot ugotovitvena nit se mi vlečeta skozi vsa poglavja (Lenart jih omenja v alinejah) dve spoznanji: Nasilje so izvajali predvsem nad premožnimi (torej pridnimi, delovnimi ljudmi), da so lahko premoženje pokradli. To krajo ivajajo tudi današnjim generacijam isti ljudje ali ideologija, le da prefinjeno, prikrito, tako po kapljicah in žlicah. Drugo spoznanje ob branju te knjige pa je, da so ti materialisti gladko sposobni stisniti tudi današnjo generacijo v revščino, kot so naše očete in dede takoj po vojni.
    Če jih volimo samo še enkrat, bodo to – z našim mandatom! – tudi storili.

  8. “Tudi na slovenskem je Hitler zanetil vojno in s tem omogočil prevratnikom, da so se izživljali nad svojim narodom …”

    LAŽ, podtikanje, sprenevedanje …

    Nad svojim narodom? Nad svojim narodom? A so se židovskosrbski pankrti in srbski klavci tukaj izživljali nad svojim narodom, ali so klali slovenske otroke?

    Komunistična revolucija in boljševiški umori domoljubnih Slovencev so potekali še pred napadom Hitlerja, siceršnjega zaveznika PIF-ovcev (protiimperialistov – komunistov kominterne, stalinistov). Da o klanjih slovenskih otrok po Hitlerjevem odhodu, niti ne govorimo.

    Tovariš rihar, “notranjo revščino” obdržite zase in je ne podtikajte Slovencem.

    • Res so slovenski komunisti že pred vojno poskušali z revolucijo, a noben od štirih poskusov ni uspel, ker ni bilo za to potrebne nestabilsnosti. Ta je prišla z okupacijo. Da pa se Hitler ne bi šel vojne in da slovenski komunisti ne bi rovarili po Sloveniji, je pa skupaj z vso ostalo zmedo gornjega odziva vendarle predebela, da bi kdo nasedel …

  9. Izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko.
    ________________

    Tule sem se spomnil na dogodek, ki v svoji pošastnosti odslikava stisko in odločenost človeka, ki so ga izselili z grunta, ki so ga mukoma gradili njegovi predniki.

    Neki kmet iz obmejnega območja je izselitev pričakal pripravljen in opremljen. Oznovskemu oficirju, ki je kot prvi prestopil prag njegove hiše, je z enim zamahom sekire razklal glavo. Kaj se je potem zgodilo z gospodarjem in njegovo družino, ni potrebno omenjati…

  10. Po vsevečji nostalgiji za YUGO , TITOM in barbarskemu komunizmu pri nas (Titova cesta , Stanetova kasarna … ), sem začel hvaliti STALINA // JEKLENEGA // , kajti on je dal likvidirati naveč komunistov , partijcev , on je vedel da so nepobolšlijivi pokvarjenci !

    KOMUNIST, SE KOT PIJANEC
    SPREOBRNE , KO SE V JAMO ZVRNE !

Comments are closed.