Človekove pravice se v šolah upoštevajo selektivno

0
350

Slovenske šole lahko v mnogih pogledih ocenimo kot dobre. Predvsem lahko občudujemo idealizem in delavnost učiteljev, ravnateljev ter drugih pedagoških in tehničnih sodelavcev. Težko pa bi pozitivno ocenili slovenski šolski sistem, predvsem tisti del, ki je podrejen politiki in je še vedno obremenjen z marksistično ideologijo.

V nedavnih polemikah o financiranju zasebnih šol oziroma o spoštovanju odločitve Ustavnega sodišča o tem vprašanju se ni bilo mogoče upreti čudenju, s kakšnimi  argumenti nastopajo zagovorniki omejenega plačevanja zasebnih osnovnih šol. Te naj bi namreč ogrožale (?) javno šolstvo. Ta argument spominja na basen o volku in jagnetu, ko je volk obtožil jagneta, da mu kali vodo, čeprav je ta pil nizvodno in je pravzaprav volk kalil vodo jagnetu. Ali nas naši levičarski bratje v državnem zboru hočejo prepričati, da je javno šolstvo tako slabotno, da utegne izdihniti, če bo katera od zasebnih osnovnih šol kihnila? Ali pa je javno šolstvo tako popolno, tako odlično, da bi širši pojav zasebnih šol kvaril to idealno podobo?

Zato bomo v nadaljevanju skušali oceniti, kako popolno ali slabotno je javno šolstvo. Pri tem moramo opozoriti na dejstvo, da slovensko šolstvo ni isto kot slovenske šole.

Izraz slovensko šolstvo pomeni sistem , slovenske šole pa so institucije znotraj tega sistema.

Slovenska šola, kljub idealizmu in delavnosti šolskega osebja, ostaja  zastarela

Slovenske šole lahko v mnogih pogledih ocenimo kot dobre. Predvsem lahko občudujemo idealizem in delavnost učiteljev, ravnateljev ter drugih pedagoških in tehničnih sodelavcev. Težko pa bi pozitivno ocenili slovenski šolski sistem, predvsem tisti del, ki je podrejen politiki in je še vedno obremenjen z marksistično ideologijo. Ta je danes sicer nekoliko v ozadju, ker je v ospredje stopila filozofija vsesplošne enakosti. Nov ideološki instrument politike so človekove pravice, ki se upoštevajo selektivno, brez etične razsežnosti.

Glede vsebine in metode poučevanja pa je slovenska šola zastarela[1]. V njej vlada skrajni pragmatizem. V ospredju so dosežki in uspehi, ki se merijo predvsem s količino pridobljenega znanja in kompetenc. Iz sveta tehnike in meroslovja smo v pedagogiko prenesli standarde; standarde znanja, standarde nadarjenosti itd. Šole nimajo jasnih in prepoznavnih pedagoških konceptov. V vzgojnem in učnem pogledu je slovenska šola ideološka mešanica pozitivizma, socialističnega etatizma, anarhizma ter liberalnega laissez-faire. Prav zaradi slednjega je tudi domača, družinska vzgoja povsem razpadla, v šoli pa se vzgojna kriza samo še poglablja. Odnosi med učenci, učitelji in starši se urejajo s pravnimi postopki in ne pedagoškimi.

Oblast z nepregledno zakonodajo in standardi znanja ohranja nadzor nad šolo

Učitelji smo v javnosti premalo cenjeni in spoštovani, od oblasti pa slabo plačani in preveč nadzorovani. Ne zavedamo se velike moči, ki jo imamo v svojih besedah in ravnanjih. Z njimi lahko oblikujemo mlade ljudi po svoji meri v pokončne in neodvisne osebnosti. Ali zmoremo to moč uporabiti v prid otrokom kljub ideološki obremnenosti naših šol? Vsekakor, če učenci v nas prepoznajo močne osebnosti, s katerimi se lahko poistovetijo in jih posnemajo. Otroke pridobimo z naklonjenostjo, prijaznostjo in razumevanjem, hkrati pa z odločnostjo in doslednostjo. Žal si učitelji te moči ne upamo uporabiti, in jo prepuščamo birokratom, ki dobro vedo, kako nevarna je moč učiteljev za njihove položaje. Da bi ohranili nadzor nad šolo, njenimi učitelji in učenci, da bi nam ʺpristrigli perutiʺ, so nas zapletli v nepregledno mrežo zakonov in predpisov ter določili standarde znanja, ki jih učenci smejo doseči, a ne preseči.

V svobodni in odprti šoli se sprošča ustvarjalnost učiteljev in učencev

Učitelj najbolje uči, ko ima proste roke pri izbiri snovi in načinu poučevanja. A o tem odločajo varuhi ideološke čistosti, ki nikoli niso učili. Največja ovira svobodni ustvarjalnosti učiteljev so Nacionalna preverjanja znanja (NPZ) v osnovni šoli in  splošna matura. Mora in sme se učiti samo, kar je zapisano v maturitetnih katalogih, kajti samo to se bo ob koncu šolanja merilo in ocenjevalo. Zato se bojimo sprostiti svojo ustvarjalno domišljijo, s katero bi hitro presegli merila maturitetnih katalogov. Zaradi te bojazni učencev in dijakov ne učimo za življenje in njihovo prihodnost, temveč za NPZ-je maturo. To je tako, kot bi država ljudem predpisala enotno dieto in ne bi smeli jesti tistega, kar si lahko sami skuhajo.

Ljudje, ki imajo oblast, dobro vedo, da bi se v svobodni in odprti šoli sprostila ustvarjalnost učiteljev in učencev. Odlično poučeni in izobraženi ljudje bi hitro zasedli pomembne in vplivne položaje v družbi in jo začeli spreminjati. Porušila bi se dosedanja razmerja moči, vplivov in odločanja. Žal v naši vladajoči politiki ni nobene želje po spremembah in napredku; cilj vzgoje in izobraževanja, ki je gostobesedno zapisan v mnogih dokumentih, je vzgoja mediokritet. Težko je na kratko opisati izobrazbeni profil mladega človeka, ko zapusti takšno šolo; vseeno ali na poklicni ali akademski ravni. Nevednost je tisto, kar ga ob zaključku šolanja najbolj zaznamuje.

Nevednost je rezultat skrbno  vodene samocenzure učiteljev in avtorjev učbenikov

Nevednost ni bolj ali manj naključni primanjkljaj vedenja in znanja, temveč je rezultat skrbno  vodene samocenzure učiteljev in avtorjev učbenikov. Te prepovedi niso nikjer zapisane, niti sankcionirane. Umeščene so v kulturno okolje modernizma, ki je razvil posebno obliko javne morale, v kateri je odpiranje nekaterih vprašanj predstavljeno kot nespodobno ali celo nasilno. Učenci so dovolj bistri, da slej ko prej ugotovijo ali vsaj slutijo, kje so tista prepovedana področja. Vendar se temu ne uprejo, temveč prevzamejo merila spodobnosti, ki jih narekuje javna morala. Krog je s tem zaključen. Zunaj njihovega obzorja ostanejo nekatera pomembna zgodovinska dejstva in mnoga spoznanja, ki rušijo ustaljene predstave razsvetljenjskega in materialističnega izvora. Eno največjih, če ne največje ʺzaprto območjeʺ, je religija. Nevednost na tem področju meji že na primitivnost[2]. Na področje druge svetovne vojne je dovoljeno stopiti le, če se izognemo komunistični revoluciji. Takšno stanje zaprtosti in omejenosti je leglo različnih predsodkov in stereotipov, ki ljudem kalijo jasen pogled na življenje in svet. Vedno večje težave imamo s prepoznavanjem osebne, pa tudi nacionalne, verske, poklicne in druge indentitete. S tem so mnogi mladi obsojeni na neuspešen začetek življenjske kariere. Tisti trenutek, ko bi morali skozi široko odprta vrata stopiti v življenje, jih čaka razočaranje. Nekateri spoznajo, da so prevarani in se izselijo iz domovine.

Starši so zmedeni in prestrašeni. V želji, da bi zavarovali svoje otroke, vdirajo v šolski prostor in se vtikajo v vsakdanje delo učiteljev, motijo šolski red in pedagoški mir. Otroci – šolarji pa nekako lebdijo v tem svetu, ki ga ne razumejo in tudi ne vedo, zakaj v šoli pravzaprav gre. Žal tega ne ve niti oblast, ki postavlja šolske zakone, pravila in koncepte, v mnogih primerih pa tega ne vedo niti starši in učitelji. Jan Amos Komensky je videl smisel šolanja v zveličanju duše in večnem življenju: ʺSaj navsezadnje nismo na zemlji zato, da bi tu ostali, marveč da bi izpolnili, za kar smo bili sem poslani, potem pa odšli tja, kjer nam je pripravljeno večno bivališče

Šole zaradi grobega realizma zapostavljajo ideale.

Danes le redki učitelji in starši, še manj pa ljudje, ki krojijo šolsko politiko, vidijo zveličanje duše in življenje v onostranstvu kot pedagoški cilj. A obljuba zveličanja ni nič drugega kot obljuba sreče in notranjega zadovoljstva s samim seboj. V tem je smisel življenja, ki ga vsi ljudje zavestno ali podzavestno iščemo. Smisel življenja je težko doseči, če pred seboj nimamo idealov. Eden teh idealov je ubranost človeka z drugimi in okoljem, ki nas obdaja. Pomanjkljivosti današnje šole je, da zaradi grobega realizma zapostavlja ideale. Sreča je v očeh mnogih ljudi bolj iluzija kot ideal. Razumejo jo kot zadetek na loteriji ali kot uspešno poklicno in življenjsko kariero. V resnici je sreča notranji mir, ubranost človeka z drugimi ljudmi, z naravo in vesoljem. Jezus pozdravlja svoje učence z ʺMir vam bodi!ʺ Zagotovilo sreče je visoko postavljeno tudi v četrti božji zapovedi: ʺ… da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemljiʺ. Vedeti moramo, in to morajo vedeti tudi otroci, da sreča ne pride sama po sebi, temveč je treba zanjo delati, pa ne le v času šolanja, temveč vse življenje.

Srečo, kot notranji mir in ubranost z okoljem, je mogoče doseči, če otroke poučimo o primernih in neprimernih vzorcih vedenja. Vzgoja za srečo in notranji mir ni potrebna samo otrokom, temveč tudi mladim staršem in končno tudi ljudem v zreli dobi, kot priprava na starost in spokojno smrt. Ne delamo si utvar, da bi s tem odpravili vse napetosti in spore med ljudmi, lahko pa bi jih močno zmanjšali. Družba v celoti bi bila bolj zdrava in odporna proti hudim sporom, ki privedejo do prevratov in vojn. Med ljudmi bi se okrepila etična zavest, več bi bilo poštenja, medsebojnega spoštovanja in drugih vrlin. Morda zasebne šole, med njimi predvsem katoliške, obljubljajo prav to in s tem spodkopavajo šibke korenine javnega šolstva, ki vztraja na grobem realizmu brez idealov in tudi brez idej, kako ga preseči. Morda bojazen o ogroženosti javnih šol le ni čisto brez osnove.

 

[1] To trditev opiramo tudi na analizo prof. Franca Pedička v knjigi Ob prenovi šole, 1998.

[2] Gorazd Kocjančič je glede tega zapisal: Učni programi so glede Svetega pisma katastrofalni; dijaki nikdar ne pridejo zares v stik z izvirnimi besedili, kaj šele z njihovimi možnimi razlagami in ugankami, ki jih zastavljajo zgodovinski in literarni analizi… Če ne poznate dobro Svetega pisma, je res nesmiselno, da izgubljate čas s hojo po raznih narodnih galerijah in razstavah velikih slikarskih mojstrov. (Mladina, posebna številka, Ljubljana, 2016)

Prijava

Za komentiranje se prijavite