Težko je napisati uravnovešen razmislek o aktualni problematiki beguncev v Evropi, ne da bi se človek ujel v eno izmed pasti poenostavljanja, ne glede na to, katero stališče želi zastopati. Kdor gleda na zadevo izključno iz varnostnega vidika se lahko hitro znajde v protislovni situaciji. Jaz, kot argentinski Slovenec, ne smem pozabiti, da sem tudi sam priseljenec in da so bili moji predniki begunci, ki so bili v ključnem času sprejeti v tuji deželi. Ta hip sicer nimam dovolj vedenja, da bi lahko razpravljal o tem, kakšen je bil odziv tamkajšnjega prebivalstva na prihod evropskih beguncev po koncu druge svetovne vojne; vem pa, da je bila na politični ravni odločitev težka in da brez ustreznega lobiranja in preračunljivosti iz strani oblasti pač ni šlo. Kakorkoli že, na koncu so se vrata odprla skoraj brezpogojno.
Najprej je potrebno poudariti, da je težko najti absoluten argument, ki bi dokazal spornost preseljevanja in mešanja kultur. Mešanje ljudstev in narodnosti skozi zgodovino je bil stalen pojav in je v veliki meri prispeval k oblikovanju Evrope, kot jo poznamo danes. Kultura ni statični pojem, varnostna vprašanja pa so se vedno pojavljala, zlasti takrat, ko je bil trk kultur intenzivnejši.
Kljub temu pa je tista drža, ki na begunsko krizo gleda zgolj iz humanitarnega vidika, malo naivna. Zasledil sem nekaj opozoril, da so skupine priseljencev precej heterogene kar se tiče razlogov za selitev v Evropo in da ne gre vseh spraviti v »isto vrečo«. Opozorila, kadar obstajajo, ne gre preprosto odpraviti z izgovorom, da so ksenofoba ali rasistična. Primarna skrb države je varnost prebivalstva, šele potem pridejo na vrsto drugi vidiki kot so zagotavljanje enakih možnosti in solidarnost. Begunci so lahko priložnost za Evropo, vendar pa se nobena priložnost ne uresniči kar sama od sebe. Brez jasne strategije, kako te ljudi integrirati v družbo in jim zagotoviti ustrezne pogoje, bomo dobili le še dodatno količino brezposelnih, ki bodo prej ali slej postali socialni problem. Potrebno je pomisliti tudi na kulturni šok, ne samo za prišleke, temveč tudi za lokalno prebivalstvo. Ne glede na trenutno vladajoč imperativ politične korektnosti, ki marsikoga zadržuje pred tem, da bi o tej temi spregovoril iskreno, je v ozračju čutiti kar nekaj tesnobe.
Na koncu pa je potrebno zopet izpostaviti že stokrat navedeno dejstvo, da problema begunstva ni mogoče dokončno rešiti na evropskih tleh. Območje bližnjega vzhoda je kulturno in politično gledano eno izmed najbolj kompleksnih na svetu. Razdeljevanje orožja tem ali onim uporniškim skupinam ali zarotniško vzpodbujanje socialnega nemira z namenom strmoglavljenja merodajnih režimov nista najbolj učinkovita sredstva za normalizacijo razmer. Arabska pomlad se v tem smislu ni najbolje izkazala, ker je le porušila neko ravnovesje in ustvarila razmere za nastanek islamske države. Ta na zahodu, kljub grožnjam in »piarovskim« obsojanjem, zaenkrat nima pretirano zavzetih nasprotnikov.
