Objavljamo drugi del recenzije knjige Špijun kojeg smo voljeli (Autobigrafija). Objava prvega dela.
Titova bomba
Po naključju se je Đilas spomnil, da je Stevan diplomirani fizik. Tako je dobil novo službo v Nuklearnem inštitutu Vinča, 17 km od Beograda. Kardelj naj bi mu 17. januarja 1950 dejal: »Moramo imeti atomsko bombo. Moramo je narediti, četudi bomo morali za to leta dajati polovico našega bruto domačega proizvoda.« Stanje na inštitutu je bilo porazno in znanstveno na nizkem nivoju, zato je Stevan predlagal, da je potrebno kadre pošiljati v tujino na izobraževanje, tudi tiste z inštitutov v Ljubljani in Zagrebu.
Stevan je objavil tudi članek v mesečniku Novi misli, ki ga je propagiral Đilas. Torej je bil njegov somišljenik. Ob branju Anatomije jednog morala je Đilasa opozoril, da s tem ruši marksistično ideologijo, ki »nas vse duši in v kateri smo vsi do grla«. Kako je Đilas padel z oblasti, nam je znano, kakor tudi to, da ga je branil Vlado Dedijer. Stevan je bil v času plenuma januarja 1954 v tujini. Ko se je vrnil, je odšel do Vlada, ki je bil v slabem stanju zaradi rane na glavi, ko je v vojni vanjo priletel šrapnel. Tam je bil tudi Đilas, ki mu je Stevan dejal: »Đido, mislil sem da si boljši politik. S svojo zgodbo o Pekovi ženi (Anatomija jednog morala) v Novi misli si nas vse porinil v drek.« Postopno so ga/ se je oddaljeval od jugoslovanske oblasti, na kar je zapustil inštitut, končal se je tudi njegov drugi skok v zakonski jarem. Začel je živeti skromno, prevajal je znanstvene knjige in učbenike za fiziko. V naslednjih šestih letih so mu oblasti trinajstkrat zavrnile izdajo potnega lista, kar so ponavljale vse do 1961.
Tja, kamor Đilas ni odšel – v emigracijo
Leta 1961 se je za razliko od Đilasa odločil živeti kot emigrant, seveda po tem, ko so mu oblasti po posredovanju uglednih znanstvenikov iz tujine izdale potni list. Odide na Inštitut Niels Bohr v Kopenhagnu, nato pa na Švedsko, kjer spozna 25 let mlajšo Carin, s katero se kasneje poroči. Začne intenzivno pisati znanstvene članke in pripravljati kopico predavanj. Rezultat tega je, da se službeno preseli na univerzo v Lundu. Vabljen je bil v ZDA in Indijo, kjer je preživel več mesecev kot gostujoči profesor/raziskovalec. Leta 1964 je spoznal tudi indijskega predsednika vlade Nehruja. Dve leti kasneje je Dedijer ustanovil Inštitut za strategijo raziskovanja pod okriljem univerze v Lundu. Leta 1972 šokira stroko in vse ljudi okoli sebe; trdi namreč, da mora obveščevalno delo postati fakultetni predmet. Začenja s seminarji, vabijo ga na predavanja po vsem svetu, poslušat ga pride tudi takratni direktor Cie Bill Colby. S slednjim sta postala prijatelja. Dedijer zagovarja tezo, da obveščevalno delo ni več potrebno, saj je moč vse informacije pridobiti iz časopisja oz. danes na internetu. Torej iz javno dostopnih virov. Na tak način je v Rigi kot diplomat pred drugo svetovno vojno deloval znameniti George Kennan. Leta 1978 Dedijer odkrije business intelligence in se leta 1980 preseli na fakulteto za ekonomijo in menedžment. Vmes se v Jugoslavijo vrne Veljko Mićunović, nekdanji pomočnik šefa Udbe Aleksandra Rankovića in veleposlanik v Washingtonu in Moskvi. Po tem, ko se je s Titom sprl glede jugoslovanske zunanje politike, ga je zadela kap. Želel pa je napisati oz. dokončati knjigo o svojem službovanju v Moskvi. Pisalni stroj mu je iz Švedske poslal Stevan. Knjiga je izšla 1980 pod naslovom Moskovske godine, predgovor je na posredovanje Stevana napisal zgoraj omenjeni Kennan.
Leta 1980 je bil Dedijer že uradno v pokoju, vendar še vedno poln zanosa in elana. Ker mu je bilo neprijetno, da ga vsi sprašujejo, kako se počuti kot upokojenec (še vedno je sicer predaval), se je v 69. letu starosti začel ukvarjati s padalstvom. Hodil je na redne treninge in nato celo dvakrat skočil iz letala v tandemu, seveda so imeli za vsak primer pripravljenega rešilca. Nato je skočil še štirikrat. Nazadnje je skočil sam, vendar je nesrečno pristal. V bolnišnici so ugotovili, da ni zloma, imel pa je vodo v kolenu. Ko je zdravniku povedal, kako se je poškodoval, mu je ta odvrnil: »Ali se šalite ali pa ste nori.« Skočiti s padalom pri sedemdesetih letih res ni mačji kašelj.
Novi načrti
Leta 1980 je bil povabljen v Savdsko Arabijo kot kraljev svetovalec, prav tako je za kratek čas navezal stike s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki jo je vodil Arafat, in ji pomagal kot svetovalec. Vendar je zanj najtežji trenutek prišel ob razpadu Jugoslavije. Leta 1985 je prevzel jugoslovansko državljanstvo in se preselil v Dubrovnik. Najbrž ne po naključju, kajti njegovi predniki naj bi bili del Napoleonove vojske, ki so se po zavzetju mesta Dubrovnik naselili v njegovi okolici.
Že prej je bil razočaran nad komunistično Jugoslavijo, vrhunec razočaranja pa je doživel, ko je na beograjski televiziji za novo leto leta 1979 poslušal Tita, ki je rekel: »Kako to, da naše založbe izdajajo knjige različnih formatov? Vse knjige bi morale biti enako velike, tako bi na moji polici lepo izgledale.« Dva tedna kasneje ga je slišal izjaviti, da bi živinorejci morali rediti ovce. Zaključek je bil jasen, Tito je senilen. To je sporočil Koči Popoviću, s katerim je ostal vseskozi v stikih. Popović mu je dejal: »Končno si ugotovil, kdo vlada Jugoslaviji.« Ob razpadu Jugoslavije je Stevan Dedijer, čeprav po narodnosti Srb, v javnosti objavil članek, naj Srbi ne nasedajo veliko srbskim načrtom Slobodana Miloševića. Mnogi Hrvati so ga zato označevali kot Srba, ki je za Tuđmana. Med bombardiranjem Dubrovnika se je nahajal na Švedskem, topništvo je zadelo tudi njegovo hišo,vendar se je na presenečenje vseh vrnil še pred koncem vojne. Tam je ostal do konca svojega življenja. Umrl je leta 2004, pred tem pa si je leta 2000 v devetdesetem letu starosti še zadnjič nadel padalo, gliser pa ga je vlekel nad Jadranskim morjem. Leta 2003 je nastopil na Hrvaški radioteleviziji v oddaji Nedjeljom u dva, kjer je poleg ostalih modrih misli povedal tudi naslednjo: »Dve tretjini človeštva sta lahko neumni, ampak ena tretjina mu bo rešila rit.«
