Človek resnično postane človek šele tedaj, ko v svojem minljivem življenju sledi večnemu

1

Tema ne nastane tedaj, kadar izgine sonce, temveč kadar z neba izginejo zvezde. To pa je takrat, kadar sta čas sonca in čas lune nekaj popolnoma enakega, ko ni razlike med dnevom in nočjo, med temo in svetlobo, med dobrim in slabim, med prav in narobe, ko je vse isto in vse med seboj pomešano: takrat padajo zvezde z neba (Mr 13,24–25).

In tema, stati sredi nje, je huda stvar, strah se te polasti zaradi nje, ker pač v temi ne veš, kdo je kdo in kaj je kaj niti kam bi se naslonil, kam lahko narediš korak, ker je levo in desno enako prav ali enako narobe, ker je vsak korak morda korak v brezno. Kadar je vse na izbiro, je pač vse negotovo, je vse polno strahu in neznanosti. In z neverjetno svobodo neskončne izbire smo si menda kar sami sklatili zvezde z neba; smo si kar sami ugasnili luč, si sesuli orientacijo.

V temi iščemo

Toda mar ni tudi tema danost tega sveta, tega življenja, kakor so to tudi veliko bolj čislani sreča, veselje, trdnost in mir? Hočem reči, da nam je tudi tema ravno tako podarjena s posebnim namenom. Kakor reče prerok: »Slavita Gospoda, svetloba in tema.« (DanD 2,72) V temi namreč, takrat tudi vse postane veliko bolj táko, kakršno je; resnica se pokaže v noči in tako začne v njej človek sam od sebe iskati, začne oprezati za resničnimi lučmi. In to iskanje je tako zelo pomembno. »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.« (Mr 13,26)

Tudi sredi stiske relativizma vrednot, ki ga živimo v našem času, sredi vsega tako nezanesljivega in minljivega, kot sta človek in njegova misel, sredi razpadanja vsega, kar se nam je zdelo tako večno in trdno, kot sta »nebo in zemlja«, stoji Gospodova beseda: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mr 13,31)

Želim reči, da je vsak čas, tudi čas brez zvezd, čas upanja, ne le stiske, da je tudi čas teme – ker je to ravno zato čas oprezanja za resnično lučjo – po svoje blagoslovljen. Ker se v njem ta beseda jasneje sliši, laže prepozna. Pa se res?

Prepoznavanje

Človek bi rekel, da ne. Težava je namreč v tem, kakor pri vsem, kaj je resnično Gospodova beseda in kaj ni. Kajti kjer je vse relativno in vse enako, je lahko tudi to, kar se zdi kot Beseda, v resnici beseda zla in obratno. Zato je Jezus postavil pomembno točko razlikovanja, ki naj bi nam pomagala dobro izbrati pravo točko orientacije za življenje: kar je od Boga, ostaja, kar je od sveta, mineva. Ali če povemo drugače: kar vodi k življenju, je Božje, kar proč od njega, pa zlo. Kar išče večno, sledi Bogu, kar pa začasno, minljivemu svetu.

V tem je vsa razlika. Majhna, a vendar pomembna razlika. Ker je človek resnično človek šele tedaj, ko v svojem minljivem življenju sledi večnemu.

1 komentar