Človek, potem papež

2

Kot katoličan sem zaradi (napovedanega) odstopa Benedikta XVI. žalosten. Mislim, da bi imel povedati še veliko in da se je njegovo papeževanje ustavilo nekako sredi poti. Saj navsezadnje sploh še ni dolgo, kar je na knjižne police prišla njegova zadnja knjiga.

Jasen pečat

Toda Benedikt XVI. je očitno spoznal, da bi njegov pontifikat nekak torzo ostal v vsakem primeru. Prednost je dal preprostemu in zdravorazumskemu razmisleku. Pravzaprav je za človeka vsako leto po oseminsedemdesetem, kolikor jih je imel, ko je zasedel Petrov sedež, ki ga lahko preživi kolikor toliko kakovostno, Božji dar. Zahtevati od Boga, naj ti takšne dneve podaljšuje v nedogled, bi bilo predrzno. In papež se ni mogel odločiti za hiranje in umiranje na čelu Cerkve, kar bi nujno pomenilo tudi umiranje pred televizijskimi kamerami. Odhaja, ko sta beseda in misel še jasni. Morda bi bila v simbolnem smislu drugačna odločitev boljša, nikakor pa ne bi bila boljša za človeka Josepha Ratzingerja. In ne za katoliško občestvo, ki jemlje pomen papeške službe resno.

Mogoče je prav v tem, da se ni dal povsem posesati svoji funkciji, najpomembnejši prispevek papeža Benedikta XVI. Za njo je vselej hotel ostati samonikla, trdna, avtonomna osebnost. Recimo takrat, ko je ugotovil, da potrebuje več spanja, in je polnočnico premaknil na deseto uro zvečer. Ali med molitvenim bedenjem v Madridu, ko mu v vetrovnem vremenu še na misel ni prišlo, da bi prežebral ves predpisani obrednik, marveč je zadevo na hitro zaključil. Končno se kot rimski škof ni hotel odpovedati tistemu, kar je počel najraje, pisanju teoloških razprav. Mnogi so ob tem zmajevali z glavo, češ, to se ne spodobi, a ga niso premaknili. Tudi se je sicer uklonil običaju velikega predhodnika, da vošči praznike v vseh mogočih jezikih, toda trajanje rituala je drastično skrčil. In čeprav je zelo jasno opustil sploh v zadnjih letih papeževanja Janeza Pavla II. že čudaški lov na raznorazne rekorde, je dal kot prvi papež intervju svoji domači (nemški) televiziji in napisal prvi papeški tvit. Dokazal je, da se da vtisniti Petrovi službi pečat tudi po Wojtyli, in to celo tako, da praktično v ničemer ne tekmuješ z vzornikom. Ker bi sicer pogorel.

Seveda v prihodnjih dneh verjetno ne bo šlo niti brez ugibanj, ali ni nemara Benedikta iz apostolske palače le pregnal kak še neodkriti okostnjak iz omare. Ampak ob natančnejšem pogledu se to pogumno in zgodovinsko dejanje lepo prilega trmastemu Bavarcu, ki je vedno hotel ostati Joseph Ratzinger, četudi je bil v službi Benedikt XVI. In za to sem mu hvaležen.

 


2 KOMENTARJI

  1. “Človek, potem papež”

    Jaz bi temu dodal še učitelj, ne morem pa se odločiti po katerem vrstnem redu.
    Joseph Ratzinger je bil tudi brez papežtva učitelj, toda njegova beseda bi brez te funkcije ne bila tako dominantna. Cerkev je v danem trenutku potrebovana čisto misel, smerokaz. Papeževe okrožnice so posatle temelj sodobne Cerkve.

  2. Prvi papež je bil papež božanskega izvora in Peter je bil njegov prvi naslednik. Tega ne smemo nikoli prezreti, ko govorimo o papežu. “Kar boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in kar boš…” To je bistvo njegove službe. Noben papež ni vezan na zapuščino svojega predhodnika, pa naj bo še tako odmeven po svojih dejanjih. Vsak živi po karizmi, ki jo sestavljata njegova lastna osebnost in njegova poslušnost svetemu Duhu, ki odgovarja na potrebe časa in razmer, v katerih se Cerkev in aktualni papež nahaja. Zato je najmanj umestno primerjati papeže med seboj in še manj umestno soditi, kdo je pustil večji pečat oziroma je bolj zaslužen za rast Cerkve. Papež je velik samo toliko, kolikor mu je uspelo odgovoriti na božji klic. Samo temu je odgovoren in njemu bo dajal svoj odgovor. In enako velja za vsakega izmed nas. Bolj velikodušno bomo odgovarjali na ta osebni klic, več dobrega bomo pustili za seboj in bolj mirni in izpolnjeni se bomo, ko bo nastopil naš čas, kot veliki božji služabnik Janez Pavel II., vrnili v Očetovo hišo. Naj nam pri tem pomaga tudi njegov čudoviti zgled in mogočna priprošnja pri Bogu za nas.

Comments are closed.