Kot katoličan sem zaradi (napovedanega) odstopa Benedikta XVI. žalosten. Mislim, da bi imel povedati še veliko in da se je njegovo papeževanje ustavilo nekako sredi poti. Saj navsezadnje sploh še ni dolgo, kar je na knjižne police prišla njegova zadnja knjiga.
Jasen pečat
Toda Benedikt XVI. je očitno spoznal, da bi njegov pontifikat nekak torzo ostal v vsakem primeru. Prednost je dal preprostemu in zdravorazumskemu razmisleku. Pravzaprav je za človeka vsako leto po oseminsedemdesetem, kolikor jih je imel, ko je zasedel Petrov sedež, ki ga lahko preživi kolikor toliko kakovostno, Božji dar. Zahtevati od Boga, naj ti takšne dneve podaljšuje v nedogled, bi bilo predrzno. In papež se ni mogel odločiti za hiranje in umiranje na čelu Cerkve, kar bi nujno pomenilo tudi umiranje pred televizijskimi kamerami. Odhaja, ko sta beseda in misel še jasni. Morda bi bila v simbolnem smislu drugačna odločitev boljša, nikakor pa ne bi bila boljša za človeka Josepha Ratzingerja. In ne za katoliško občestvo, ki jemlje pomen papeške službe resno.
Mogoče je prav v tem, da se ni dal povsem posesati svoji funkciji, najpomembnejši prispevek papeža Benedikta XVI. Za njo je vselej hotel ostati samonikla, trdna, avtonomna osebnost. Recimo takrat, ko je ugotovil, da potrebuje več spanja, in je polnočnico premaknil na deseto uro zvečer. Ali med molitvenim bedenjem v Madridu, ko mu v vetrovnem vremenu še na misel ni prišlo, da bi prežebral ves predpisani obrednik, marveč je zadevo na hitro zaključil. Končno se kot rimski škof ni hotel odpovedati tistemu, kar je počel najraje, pisanju teoloških razprav. Mnogi so ob tem zmajevali z glavo, češ, to se ne spodobi, a ga niso premaknili. Tudi se je sicer uklonil običaju velikega predhodnika, da vošči praznike v vseh mogočih jezikih, toda trajanje rituala je drastično skrčil. In čeprav je zelo jasno opustil sploh v zadnjih letih papeževanja Janeza Pavla II. že čudaški lov na raznorazne rekorde, je dal kot prvi papež intervju svoji domači (nemški) televiziji in napisal prvi papeški tvit. Dokazal je, da se da vtisniti Petrovi službi pečat tudi po Wojtyli, in to celo tako, da praktično v ničemer ne tekmuješ z vzornikom. Ker bi sicer pogorel.
Seveda v prihodnjih dneh verjetno ne bo šlo niti brez ugibanj, ali ni nemara Benedikta iz apostolske palače le pregnal kak še neodkriti okostnjak iz omare. Ampak ob natančnejšem pogledu se to pogumno in zgodovinsko dejanje lepo prilega trmastemu Bavarcu, ki je vedno hotel ostati Joseph Ratzinger, četudi je bil v službi Benedikt XVI. In za to sem mu hvaležen.
