Človek in mir sta temelj moderne Evrope

5
368

Ko danes razmišljamo o Sloveniji in njeni prihodnosti v Evropski skupnosti, lahko z gotovostjo trdimo, da smo po letu 1990 na pravi strani zgodovine in da je potrebno storiti vse, kar je v naši moči, da tudi na tej strani ostanemo.

Objavljamo prvi dve, uvodni poglavji predavanja »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, ki ga je dr. Ivan Štuhec imel na srečanju v organizaciji iniciative Prebudimo Slovenijo. Srečanje je bilo v soboto, 14. 10. 2017, v v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani.

Človek in mir sta temelj moderne Evrope

Papež Frančišek je v svojem govoru »Moje sanje o Evropi[1]« citiral pisatelja Elie Wieserja, ki je preživel nacistično taborišče in postal eden največjih iskalcev nacističnih zločincev, rekoč. »da je danes potrebna transfuzija spomina«. Ohranjanje spomina omogoča določeno razdaljo do sedanjosti in dopušča, da nam predniki tiho šepetajo, kaj je bilo v preteklosti narobe in kaj prav. »Transfuzija preteklosti nas osvobaja od atraktivnih sedanjih trendov, ki želijo strastno graditi na pesku neposredne učinkovitosti, ki bi naj »prinašala lahek in kratkoročen politični izplen, ne pa da bi se na tem lahko gradila človeška polnost« (Frančišek, 14).

Transfuzija spomina o preteklosti je natanko tisto terapevtsko sredstvo, ki nam ga neoliberalna ideologija s svojo parolo, pustimo preteklost preteklosti in glejmo v prihodnost, sistematično odreka in podira, tako da so pred nami cele generacije, ki bodo potrebovale velike transfuzijske doze spomina. Posledice takšnega pristopa ne zadevajo samo naše polpretekle zgodovine, okrog katere ne moremo najti ne zgodovinsko strokovnega, ne političnega soglasja. Posledice tega so vidne pri naši evropski zavesti in pri našem pogledu na globalni ter lokalni svet.

Mlajše generacije Evropsko unijo razumejo predvsem kot prosti trg kapitala in delovne sile. Materialistično usmerjeni zgodovinarji, ki smo jih podedovali iz marksistične šole nam govorijo o Evropi kot gospodarski uniji. Ne v prvem ne v drugem primeru ni govora o Evropi, ki je po drugi svetovni vojni, na ruševinah sovraštva, začela rasti in se razvijati na podlagi odločitve za spravo, sodelovanje in solidarnost. Očetje moderne Evrope so najprej hoteli sprte evropske narode spraviti med seboj. Jean Monnet je dejal, ne povezujemo držav ampak ljudi. Torej sodobna Evropa je najprej nastala zaradi ljudi, ne zaradi institucij in gospodarskih interesov.

Prvi stavek Roberta Schumana v njegovi zgodovinski deklaraciji 9. maja je bil: »Miru na svetu ni mogoče ustvariti in ohraniti brez ustvarjalnega napora, ki mora ustrezati velikosti ogrožanja istega miru«.

Evropa je torej po dveh katastrofalnih izkušnjah prve in druge svetovne vojne prišla do spoznanja, da je potrebno postaviti v njeno središče človeka in skrb za trajni mir. Po več kot petinšestdesetih letih lahko z zadovoljstvom rečemo, da je državam ustanoviteljicam evropske skupnosti uspelo ohraniti mir, da tega miru nismo bili deležni vsi Evropejci, da imamo še danes resna krizna območja kot je Ukrajina in da oddaljevanje od duha ustanoviteljev moderne Evrope pomeni, ustvarjanje novega prostora za konflikte in spopade.

Ne dvomno je res, da je na začetku bila pogodba o jeklu in premogu, da je šlo za gospodarski in pravni vidik. A pri tem se tako rado pozabi ali zavestno zamolči, da je to bil materializirani izraz vrednot, ki so jih ustanovitelji hoteli zaščititi in promovirati. Nobena pogodba ni samo stvar medsebojnih interesov. Vsaka pogodba vsebuje tudi vrednote. In pogodba o premogu in jeklu vsebuje vrednoto miru, medsebojnega zaupanja in spoštovanja človekovega dostojanstva. Saj je prav težka industrija takrat in visoko razvita tehnologija danes, predstavljata stalno nevarnost za mir. Pogodba je tako predstavljala mehanizem medsebojne kontrole, ki bi naj s časom vzpostavil zapravljeno zaupanje in  omogočil tisto gospodarsko stabilnost, ki zagotovi prostor za uresničevanje dobrin in vrednot, katere podpirajo in dvigajo človekovo dostojanstvo. V tej pogodbi je torej temelj in cilj, človek in mir.

Demografski kolaps

Vojne in revolucije so eden od načinov ogrožanja človekovega življenja. Naloga politike je, da zavaruje obstoj slehernega človeškega bitja, če želi biti in postati miroljubna politika. Takšna je evropska skupnost bila vse do revolucionarnih oseminšestdesetih let. Med sprtimi narodi se je odvijal proces sprave in sodelovanja, demografska slika Evrope je vzbujala novo upanje, da se evropski narodi regenerirajo. Oseminšestdeseta leta pa so na prvo mesto postavila vrednoto svobode, ne več celega človeka in ne več miru. V imenu svobode se je smelo početi vse. Svoboda je postala pretveza za anarhijo. Velika večina evropskih narodov se je po tem obdobju odločila za demografski mrk.

Za Francijo, ki se je pustila nositi na valovih revolucije, so vse evropske države po vrsti v svoje zakone zapisale, da je splav pravica, kasneje, da je izključna pravica ženske. Od sedemdesetih let naprej do danes poslušamo, da gre za civilizacijsko pridobitev. Hkrati pa govorimo, da se evropski narodi staramo, da potrebujemo vedno nove pokojninske reforme, da potrebujemo svežo kri, ki bi jo naj prinesli migranti in da je po splavu potrebno še uzakoniti nasilni zaključek človekovega življenja z evtanazijo. Če ob rob tega dodamo še moderna stališča do reproduktivnih in nereproduktivnih skupnosti, je več kot očitno, da se je evropska kultura po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zapisala kolektivnemu samomoru, ki neizbežno pelje v demografsko krizo, s tem pa v praznjenje prostora, ki ga po vseh zgodovinskih in drugih zakonitostih zasedejo tisti, ki so vitalnejši in ki morajo preživeti. Z demografsko politiko zadnjih petdesetih let si Evropa in Slovenija kopljeta jamo v kateri se bo naš kontinent znašel v naslednjih petdesetih letih v popolnoma drugih okoliščinah kot je danes.

Katoliška Cerkev na ta problem dosledno in neprestano opozarja od okrožnice Humanea vitea naprej, katere pol stoletno obletnico bomo obhajali naslednje leto. Tudi če se s to okrožnico marsikdo ne strinja, v eni točki je bila in ostaja preroška, o zaščiti človekovega dostojanstva lahko govorimo, če ga zaščitimo od trenutka, ko vemo da gre za človeško bitje in ne kakšno drugo, do trenutka, ko vemo, da to bitje še potrebuje vodo, zrak in našo človeško bližino. Spoštovanje človekovega življenja od spočetja do smrti ni priljubljena tema kongresov in političnih omizij, ker je veliko lažje razpravljati o človeku kot gospodarskem in političnem subjektu ter tako ustvarjati vtis, da smo še vedno pri zdravih koreninah ustanoviteljev moderne Evrope.

Če sklenem prvi del analize transfuzije preteklosti bi dejal, da je moderni Evropi uspelo le delno postaviti človeka v središče svojega političnega in siceršnjega prizadevanja. Nekdanji predsednik evropskega parlamenta Hans Gert Pottering je v svojem nagovoru ob podelitvi Karlove nagrade papežu Frančišku med drugim dejal: »v središču vseh naših političnih razglabljan mora biti človekovo dostojanstvo. To velja za vse: kristjane, muslimane, jude, za vse veroizpovedi in tudi za neverujoče…Evropska skupnost bo samo takrat verodostojna skupnost vrednot, če bo dostojanstvo vsakega posameznega človeka postalo merilo za sleherno našo pobudo, zaključek in delovanje« (61).

Verjetno bi s to trditvijo soglašali tudi vsi v evropskem parlamentu. Vendar ob tem ostane odprto temeljno vprašanje, kdo je človek, kako ga razumemo, kako ga interpretiramo. Na tej točki pa imamo v Evropi in globalno vedno večje težave in vedno večja nesoglasja. Kakor da nam ultra zvok in druga sodobna tehnologija več kot očitno ne bi dala vedeti, od kdaj naprej lahko in moramo govoriti o človeku in od kdaj naprej ter do kdaj je potrebno zaščititi njegovo dostojanstvo.

Pripis uredništva 14. oktobra 2017 je dr. Ivan Štuhec s kristjani in ljudmi dobre volje, ki so se srečali v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, delil svoje misli na temo »Evropa v Sloveniji – Slovenija v Evropi«. Naslednja poglavja predavanja, ki ga je dr. Šuhec naslovil »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, bomo objavili v prihodnjih dneh in tednih.

[1] Leta 2016 je papež Frančišek prejel evropsko nagrado Karla Velikega. Svoj govor je naslovil »Moje sanje o Evropi«. Njegov govor in vsi ostali govori ob tej priložnosti so izšli v drobni knjižici, ki mi jo je podaril eden od govorcev.

5 KOMENTARJI

  1. .. “OSEMINŠESTDESETA LETA” torej ?
    Kaj točno je privedlo do tega preobrata takrat, da je bila v središče postavljena SVOBODA (za katero vemo da jo tako različmo dojemamo) in ne več človek in njegovo dostojanstvo ? Se sprašujem.

  2. Zopet berem, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak se posvečati prihodnosti. Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Razvoj države ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa. »Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014. Pravi:«Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Ne pregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« Spoštujem prizadevanje dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja za spravo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. O uresničevanju ciljev in strategije pametne specializacije RS se sliši zelo malo. Sam delim mnenje bivšega ministra dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

    • G.Mihič,”transfuzija spomina”.ki jo potrebujemo-o tem govori avtor…pač ni zanikanje zgodovine temveč prav obratno.

  3. Zgodovinski dogodek in uspeh demokracije je, da je Borut Pahor kot prvi predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, javno priznal, da je med NOB potekala tudi državljanska vojna, katero tudi on obžaluje. Uspelo mu je postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. S tem utrjuje kulturo sobivanja, demokracije in ne revolucije. Tako bomo lahko spoštovali demokracijo in razvijali tržno ekonomijo in državo! Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da bo sprava dosežena, ko bo preteklo dovolj časa in bo politična volja. Predsednik Borut Pahor je tudi prvi predsednik RS, ki se je trudil in poskušal, da bi politika spremenila volilni sistem z DZ, ker je zaradi volilnega sistema »politika v ledeni dobi«. To berem v Delu, 26.10.2013 oz. na:
    http://www.delo.si/novice/politika/pahor-bi-prekinil-ledeno-dobo-v-politiki.html Ni mu uspelo. Najbolj sta spremembi tedaj nasprotovali SD in SLS. To bi bil epohalni dosežek za uveljavitev ustavnih pravic državljanov, da ima volivec pravico izbire, komu osebno podeli mandat za oblast in terja odgovornost za razvoj države Slovenije. Prizadevanje za spravo, obžalovanje državljanske vojne je zgodovinsko ravnanje, je najpomembnejše za utrditev demokracije, ki je nasprotje revolucije. Ta je nasprotje demokracije in svobodi govora, nasprotje svobodnih volitev in seveda tržne ekonomije. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo najpomembnejše politično ravnanje, saj je sprememba pogoj, da se razvija demokracija in osebna odgovornost ter se tako odpravi samozadostna strankokracija. Ta ni v službi državljanov, saj ti nimajo pravice izbire kandidata za oblast. To pravico imajo le predsedniki strank. Volilni sistem omogoča že desetletja, da šefi strank poskrbijo in omogočajo izvolitev predvsem njim zvestim kadrom, ne glede na njihovo primernost za javno delo. Tako poteka negativna selekcija kadrov v politiki in družbi, kar je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača. Državljani zato večinsko ne zaupamo državnim inštitucijam, zlasti ne pravni državi. Ne cenimo pravosodja, kar najbolj krni ugled državi. Pravičnost in napredovanje na podlagi rezultatov, truda in znanja niso ravno v veljavi. Slovensko gospodarstvo vlaga še premalo znanja v svoje poslovanje. Znanost pa ne nudi gospodarstvu dovolj ustreznega znanja za dvig dodane vrednosti na zaposlenega. Preveč je nizkih plač in pokojnin. Kdaj in katera politika bo vedela, kaj je torej treba narediti, da bodo naše plače zaposlenih postajale primerljive z zahodnoevropskimi? Ali naj gospodarstvo rešujejo samo nizke plače zaposlenih? Kdo bo poskrbel za vložek znanja za dvig kvalitete rezultatov poslovanja? To sta politika in znanost, da bodo rezultate želi vsi, ne samo privilegirani, ki jih politika sedaj ščiti, ne glede na rezultate, kar ni demokracija.

  4. Z vsem se strinjam. (To sem vedel že pred objavo.) Toda bolj koristno je bilo, da sem šel v Stično.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite