Človek in delo

3
242

Po analogiji veselega decembra se bližamo koncu prazničnega maja, ki je poln ceremoniala in družbeno-razredne patetike. Ne glede na to ima delo velik pomen, saj na poseben način zaznamuje človekovo življenje in bivanje. Slovenskega človeka takšno in drugačno delo oz. početje tako (nezavedno) zaznamuje, da se še v dobi informacijske družbe klanja socialističnim mitom, čeprav se deklarativno ne zmeni za tegobe (pol)preteklosti, ampak se raje preroško usmerja v prihodnost.

Ideološki paradoksi

Pa vendar 1. maja zagorijo številni kresovi v spomin na krvave spopade z delavci leta 1886 v Združenih državah Amerike. Praznik dela in delavske solidarnosti ima kljub velikim padcem socialističnih sistemov še danes posebno – zame nerazumljivo – manifestno in ideološko noto.

Človek se je z nastajanjem sodobnega sveta ob koncu 18. stoletja ujel v ideji liberalizma in socializma, ki sta na svoj način hoteli odrešiti človeka s pravično brezrazredno družbo. Liberalizmu ni uspelo ustvariti premožnega srednjega sloja, saj se je iz njega kvečjemu izrodil konflikt med kapitalom in proletariatom. Liberalizem je pretirano poudarjal človekovo svobodo in individualnost na račun skupnega dobrega, medtem ko je socializem že v temelju popolnoma razosebil človeka, saj je iskal družbeni smisel v razlaganju produkcijskih razmerij.

Legitimnost ideje socializma seže le do skrbi za delavsko vprašanje in socialne pravice, sicer je njegov prispevek k zgodovini človeštva v totalitarni preobleki z očitnim kratenjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin klavrn. Obe ideji sicer težita k ustvarjanju pravične družbe, vendar temeljita na materialnih družbenih osnovah, kar zapostavlja duhovno dimenzijo človeka, ki je bistven faktor življenja. Razni sistemi in ideologije ne bodo rešili novodobnega vprašanja bogastva in revščine v družbi, saj človek ne zmore zagotoviti absolutne družbene pravičnosti. Vedno bomo priča dogovorni pravičnosti, ki jo različne družbene skupine in posamezniki občutijo različno. Neovrednoteni družbeni pojavi pa samo še povečujejo tveganje za ravnodušje na eni strani in ideološke ekstreme na drugi strani.

Praznik (ne)dela

Za majske praznike oživijo različne parole (npr. »delu čast in oblast«, »delo osvobaja«) in simboli (npr. srp in kladivo). Takšne parole simbolizirajo totalitarne sisteme, napis »delo osvobaja« je namreč »opogumljal« ljudi v koncentracijskih taboriščih, da so za dosego »duhovne svobode« delali do onemoglosti, celo do smrti. Socializem ni rešil delavskega vprašanja industrijske dobe, saj je imelo delo še naprej oblast nad človekom. Navidezno je šlo za to, da je delo posvečeno zgolj samemu sebi, kar sicer razvrednoti človeka. Vendar komunizem v resnici poganja nezavedno – ideologija, ki je s pomočjo fizičnega in psihičnega terorja uspela uveljaviti leninistični makiavelizem v partijski preobleki, čigar končni cilj je družbena revolucija.

To pa ni v skladu s predpostavko, da je človek duhovno in telesno bitje, ki nosi tako duhovne kot materialne potrebe. 1. maj, ko ljudje ne delajo, lahko tako povežemo s praznikom nedelje, ki simbolizira Gospodov dan in čas počitka. Namreč Bog je sedmi dan stvarjenja počival od svojega dela, ki ga je naredil. Na ta dan naj človek počiva in praznuje sadove svojega ustvarjalnega dela, kar mu je zagotovil že Bog in naznanja duhovno uresničitev človeka, ki je možna le ob ustreznem razmerju med delom in počitkom oz. dela prostim časom. Skušnjava je, če delo človeka neprimerno determinira in s tem ignorira lastno duhovnost in skupno dobro okoli sebe. Čeprav ločimo delo (službo ipd.) od počitnic, je potrebno na delo gledati širše, saj je delo vse kar človek dela. Vsakršna človeška dejavnosti mora stremeti k ustvarjalnosti in moralnemu napredku ter se odzivati na potrebe oz. probleme v skupnosti (brezposelnost, revščina, lakota, asocialnost, bolezni, krivice, stiske, nasilje itd.). Papež Benedikt XVI. v okrožnici »Ljubezen v resnici« (lat. Caritas in veritate) spodbuja, da naj človeško delo na zemlji navdihuje ljubezen in tako gradi vesoljno božje mesto, ki ga danes načenjajo nerazumljive in vsemogoče posvetne nevšečnosti v cerkvenih krogih, a kdo bi lahko resnično zamajal cerkev, ki je sezidana na skali (prim. Mt 16,18)?

Biti ali imeti?

S tem zadenemo ob pojem božje pravičnosti in še tisti, ki bi morali biti najbolj zgledni, to vedno niso. Človek še nekako lahko dojame krivice v družbi, s katerimi je človeku odvzeto dostojanstvo, vendar je pred večnostjo nemogoče povsem dojeti božjo pravičnost, saj imajo nekateri od dela več kot drugi. Pravičnost nikakor ne gre razumeti po neki uravnilovki in všečnosti, vendar so rezultati dela zelo različni, od bajnega zaslužka do zastonjske ljubezni. Kljub temu, da živimo v času denarne menjave je ključno, da se človek pri svojem delu in različnih dejavnosti z ljubeznijo daruje bližnjim, kot se je Kristus daroval na križu. Človek je ustvarjen po božji podobi in ima vso zemljo v upravljanju: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1Mz 1,28). Tudi ni vere brez del in obratno. Na to nas po menihu sv. Benediktu (zavetniku Evrope) spominja benediktinsko vodilo »moli in delaj« (lat. ora et labora), ki je zgradilo staro celino po padcu rimskega imperija. Človeško delo je zaradi človeka in ne človek zaradi dela. Drugi pomemben zgled je sv. Frančišek assiški, ki je zaslišal klic »pojdi in popravi mojo cerkev«. Najprej je mislil, da mora fizično popraviti podrto cerkev sv. Damjana, vendar je šlo precej več kot za fizično delo – za duhovno prenovo cerkve, ki danes ob vseh verskih aferah potrebuje dobre in resnične delavce v Gospodovem vinogradu.

Vsak ima možnost, da z ljubeznijo popravlja cerkveno občestvo oz. družbo v kateri živimo. Nekateri so, kot sv. Frančišek, vse svoje življenje in delo posvetili uboštvu in Bogu ter dejansko prosili za vsakdanji kruh. V molitvi Oče naš molimo »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, s čimer na eni strani prosimo Boga, da bi dobrine, ki jih ustvarimo ljudje z delom, delili v občestvu ter da se na drugi strani zavedamo, da teh ne bi bilo, če ne bi pogojev zanje ustvaril Vsemogočni. To velja tudi, in predvsem, za cerkev na slovenskem. Pravoverni kristjan namreč vedno pri delu upošteva besede »Bogu v čast in slavo«.

 


3 KOMENTARJI

  1. Večkrat je slišati med ljudmi, da je komunizem v bistvu dober. Pravijo, da uči ravno tako dobro, kot krščanstvo. S tem priznavajo, da je krščanstvo dobro a ga zaradi slabih zgledov zavračajo ne da bi se zavedali, koliko dobrega so človeški družbi prinesli prav tisti, ki so krščanstvo in njegovo veselo oznanilo vzeli za svoje življenjsko vodilo in koliko gorja so na drugi strani povzročili tisti, ki so kadarkoli v zgodovini Boga izrinili iz svojega življenja ali krščanstvo celo direktno preganjali.
    Zanka komunizuma je ravno v brezbožtvu. Deset božjih zapovedi in vsa postava, katero Jezus ni prišel odpravljat temveč dopolnit, je v bistvu varovalo človeštva pred samouničenjem (prim: novi družinski zakonik bi z uzakonjenim kršenjem človekovih pravic postal vodilni grobar naše družbe).

    Obe ideji(socializma) sicer težita k ustvarjanju pravične družbe, vendar temeljita na materialnih družbenih osnovah, kar zapostavlja duhovno dimenzijo človeka, ki je bistven faktor življenja…
    …Razni sistemi in ideologije ne bodo rešili novodobnega vprašanja bogastva in revščine v družbi, saj človek ne zmore zagotoviti absolutne družbene pravičnosti.”

    Zato je edina naša priložnost in možnost kvalitetnega preživetja spreobrnenje od zgolj materialnega k duhovnemu. Sprejeti veselo novico o našem življenju, ki ni zgolj tozemsko in minljivo, temveč odprto v večnost. Prav tu se lahko začnemo navdihovati za ideale, ki presegajo človekov egoizem in ujetost v njegove “naravne” potrebe in nagone.V tej samega sebe presegajoči paradigmi človek člopveku ne predstavlja več grožnje pri zadovoljevanju lastnih potreb, temveč zaradi duhovne nadgradnje postane sposoben altruističnega darovanja za dobro sočloveka.
    Ravno v tem je bil Janez Pavel II. velik prerok in jasnovidec ko je dejal da brez krščanstva in njegovega doprinosa družbi ne bo ne Evrope in ne tretjega tisočletja, na katerega prag prestopamo.

  2. (Izbrisano – kopiranje celotnih člankov z drugih portalov ne odobravamo, nobene povezave s člankom – Administrator)

  3. Pogosto sllišimo in smo v tem verjetno že vsi ečnakega mnenja. Človeštvo je v krizi zaradi krize vrednot. Potem pa se zatakne,misllim, da bolj pri nevernih, ki brez globljega uvida v našo stvarnost ne morejo dojeti v čem je resničen in najbolj pereč problem, ki nam ga razumljivejšega pdredstavi Sveto Pismo že v začetku prve knjige v zgodbi o stvarjenju človeka. Vse je bilo v najlepšem redu vse do trenutka, ko je zlorabil svojo svobodo in se, prepričan, da mu bo celo boljše, če se upre Stvarniku in njegovim navodilom, prvič znajde v zavidanja povsem nevrednem položaju. In nad njim zagospoduje smrt, ki mu je nebi bilo treba izkusiti, če bi ne grešil. Vdrugi in peti mojzesovi knjigi beremo, kako je Bog stopil nasproti človeku z desetimi božjimi začovedmi z obljubo življenja in blagostanja v deželi, ki mu jobo pokazal, če bo zapovedi izpolnjeval in kaj vse ga bo v nasprotnem primeru doletelo.

    Danes je evropski človek na pomembnem razpotju. Odločitev za vero in življenje po njej ga zagotovo popelje na pot miru in okrevanja tudi v gmotnem in vsakršnem smislu. Zato se povsem strinjam z zgornjim člankom. Rešitev bo prišla le po verodostojnih pričevalcih veselega oznanila – po sodobnih sv. Frančiških oz. svetnikih. Pokojna sorodnica redovnica mi je v nekem pismu toplo priporočila: Svet danes ne potrebuje ničesar bolj, kot svetllih zgledov tistih, ki se bodo nesebično darovali, da bi mu z lastnim zgledom pričevali o upčanju, ki v veri in ljubezni premagauje pregrade sovraštva in človeka rešuje pred grožnjo večne smrti in trajne pogube.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite