Članice »Partnerstva za mir in spravo« pripravile »senčno poročilo« za Univerzalni periodični pregled (UPR) pri Svetu za človekove pravice OZN v Ženevi

27
777
Članice »Partnerstva za mir in spravo« pripravile »senčno poročilo« za Univerzalni periodični pregled (UPR) pri Svetu za človekove pravice OZN v Ženevi

Članice »Partnerstva za mir in spravo«: Nove slovenske zaveze, društva Združeni ob Lipi sprave in Komisije pravičnost in mir pri SŠK so pripravile »senčno poročilo« za Univerzalni periodični pregled (UPR) pri Svetu za človekove pravice OZN v Ženevi. Naloga Sveta je, da zagotavlja spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem ljudem brez razlik (2. člen) in da opozarja na kršitve človekovih pravic ter pripravlja priporočila za odpravo le-teh (3. člen), ki jih morajo zagotavljati članice. Poudarek poročila je bil pravica žrtev  bivšega režima. Izvršila se je sicer rehabilitacija nekaterih »montiranih« procesov: Rožmana, Dachauskih,  nekaterim duhovnikom (predvsem iz MB) itd. Simbolno denarno odškodnino so prejeli oškodovanci: zaporniki, sorodniki pobitih, otroci za smrt staršev, če so za to vložili, lahko pa to še storijo. Postavljen je neopredeljen spomenik vsem žrtvam vojn in revolucij. Nova demokratična zakonodaja sicer  odpira možnosti za poprave krivic, a sodni sistem, kot potrjujejo protislovja na sodiščih in tožilstvu, slabo deluje ne le za nazaj, pač pa tudi sproti slabo ali nepopolno zavaruje pravic državljanov, kot potrjujejo potem končne sodbe v Strasbourgu. Delovanje sodišč prepogosto izpade arbitrarno, se pravi pristransko in celo v korist naslednikom bivših privilegirancev ne pa žrtev. Noben  povzročitelj medvojnih in povojnih komunističnih zločinov ni bil ne procesiran ne obsojen, da bi bilo vsaj zadoščeno pravici. Npr.: v ZRN so nedavno tretjerednega devetdesetletnega nacista obsodili,ker je sodeloval pri zločinih. Križi stoje ob moriščih, ne še r povsod, nedokončano in slabo urejevano je Teharje, v zraku so pokopi žrtev: Romov, žrtev Kočevskega Roga (Macesnovec), kjerkoli po naši deželi pa se koplje, naletimo na nove kosti žrtev kot na Orlovem vrhu ob gradu v Ljubljani . Na izrecno vztrajanje svojcev so pokopane žrtve »Krimske jame« le dobile ustrezno spomeniško in označevalno obeležje.

Bistveni problem za dosledno demokratično urejevanje oziroma zadostitev spoštovanja človekovih pravic v RS glede omenjenih žrtev ostaja načelna obsodba bivšega režima. Komunizem obsoja Izjava Sveta Evrope št. 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov, a je v Sloveniji dve leti obležal v predalu pristojnih. Še slabše se je godilo Izjavi parlamenta EU z dne 2.4. 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. Državni zbor se je le seznanil z njo, ni pa je tudi potrdil. Rehabilitacija bi pomenila načelno priznanje država in vseh njenih organov, da so bile preganjanim, umorjenim ali drugače prizadetim žrtvam, načelno kršene pravice. Gre za pravico do resnice o zločinih sistema, ki bi vsem žrtvam odprla možnost, da skladno s priznano resnico ne potrebujejo dokazovati organom, pač pa organi potrdijo njihov konkretni primer kršenja pravic. To vključuje popolno odprtost in dostopnost do arhivov in tudi načelno obsodbo uničevalcev arhivov in z zahtevo, da posestniki odtujene arhive vrnejo. Doslej še ni bil sprožen uradni postopek zoper kršitev tako važne zadeve za obdelavo polpreteklosti. Gre tudi za vprašanje sprave, ki v ničemer še ni opravljena. Predsednik SAZU, akad. prof. dr. Tadej Bajd vabi na posvet Slovenska sprava, ki naj bi se zgodila junija 2020. Vendar ne leta 1990 niti kasneje (še) ni bilo slovenske sprave, pač pa je v Kočevskem Rogu opravil nadškof dr. Alojzij Šuštar sv. mašo za žrtve povojnih pomorov.  Dokler o slovenski spravi mimo žrtev in prizadetih svojcev govorijo le vodilni pristaši ali nasledniki bivšega režima gre le za zrežiran politični dogodek, ne rehabilitacijo žrtev, ki jim je bivši režim grobo kršil človekove pravice. Tako se nadaljuje opravičevanje odgovornih za genocida nad slovenskim narodom.

Svet za ČP pri OZN vsakih 5 let organizira pregled uresničevanja ČP za države članice. Letos je bila 12. 11. na vrsti Slovenija. Pritožniki Partnerstva smo izhajali iz pravic  ujetnikov, za katere so v času izvensodnih množičnih usmrtitev med in po vojni veljale človekove pravice po Ženevski konvenciji z leta  1929; Kraljevina Jugoslavija jih je ratificirala  25. 5. 1931. Opozorili smo, da »so bile te po sporazumu Tito-Šubašić pogodbeno zavezujoče tudi za priznano jugoslovansko vlado pod Titovim vodstvom 1. novembra 1944 do sprejetja Ženevskih konvencij iz leta 1949. Slovenija je kot naslednica sprejela te obveznosti. Pristop k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 je bil 19. marca 1992 s parlamentarnim zakonom Republike Slovenije razglašen na podlagi Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Državni zbor je s sprejetjem Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev leta 2015 uvedel izrecno sklicevanje na Ženevske konvencije iz leta 1949 in njihovo uporabo v primeru prikritih grobišč. Člani Partnerstva smo v tem duhu opozorili na 15.000 žrtev med civilisti in vojnimi ujetniki oziroma zaporniki, ki so jih državne vojaške in policijske sile po letu 1945 izvensodno usmrtile, medtem ko je bilo več kot 4.750 civilistov izvensodno usmrčenih v letih od 1941 do1945, nekateri so končali v prikritih množičnih grobiščih. Treba pa je žrtvam omogočiti individualni pristop:  odvzem DNK, da se lahko najde svojce in se jim omogočiti individualni pokop.

Sprejete izjave o ravnanju s civilisti med vojno in po njej narekujejo pristojnim organom v državi ustrezno odzivanje. Na to je mogoče vplivati  direktno po diplomatski poti, se pravi prek veleposlanikov oziroma njihovih uradnikov ali prek organizacij, ki so akreditirane pri Svetu OZN v Ženevi in imajo že status, da lahko delujejo v okviru OZN ter prek zelo natančnih pravil posredujejo svoje ali pripombe drugih organizacij. Nastop in vstop  v OZN sta omogočila Kolping international ter Franciscan International. Prek njih smo dan pred UPR (11.11.)  za Slovenijo, ki ga je Svet organiziral 12.11. pripravili dogodek, ki so se ga udeležili predstavniki nekaterih ambasad, tudi nuncij dr. Ivan Jurkovič, predstavnik Svetega Sedeža pri Svetu. Navzoči predstavnik RS se je zahvalil za našo predstavitev. Na samem pregledu pa je vodja delegacija Slovenije zunanji minister dr. Miro Cerar zagotovil, da bo naša država upoštevala vse pripombe in  skušala urediti manjkajoče. Tudi v mednarodnih krogih je problem civilnih žrtev vojn in prevratov zelo pereč in aktualen, zaradi česar je reševanje teh problemov ambivalentno. Po eni strani vlada zanimanje, po drugi pa se mednarodna javnost teh problemov boji. Čeprav se zavedamo težav, smo prepričani v nujnost sistemskega reševanja preteklih krivic, da bi olajšali demokratične procese v družbi in zaščitili najbolj prizadete. Zato smo z g. Janezom Jerovškom in go. Tamaro Grieser Pečar  vložili tudi pobudo za rehabilitacijo procesov duhovnikov in sem za to spodbudil tudi slovenske duhovnike, da dajo svoj podpis za razveljavitev montiranih sodb starejših sobratov.

27 KOMENTARJI

  1. Velika hvala dr. Juhantu ter NSZ, ki odkrivajo vse zločine revolucije !
    Ni mi pa všeč niti malo izraz “izvensodni poboji – zunajsodni poboji”.
    To so bili zločini, genocidni pomor vojnih ujetnikov in še mnogih drugih zraven, med vojno pa genocidna morija ljudi iz katoliškega in demokratičnega tabora….V Kočevju so med vojno uprizorili sojenje,kjer so “sodno umorili” veliko poštenih Slovencev….Menda ne “spoštujemo” teh zlorab sodišča, katerih posledica so bili “sodni poboji”oz v pravnem jeziku – smrtne kazni ? Zgleda pa kot da smo čisto zadovoljni s “sodnimi poboji”, če problematiziramo ” zunajsodne – izvensodne poboje”. A če bi vse genocidno umorjene “sodili” na montiranih komunističnih sodiščih, bi bilo pa v redu….?!
    Treba je povsem prenehati z uporabo povsem neprimerne skovanke “zunajsodni poboji” !! Ali n.pr. pri Katinu govorijo o zunajsodnih pobojih, pri Srebrenici ? Nisem še slišal.

    • Drži, potrditev “sodbe” na kočevskem procesu kot pravno meritorne s strani Vrhovnega sodišča RS lansko leto (po spominu) je, oprostite izrazu, ena sama svinjarija, sramota za državo, ki se ima za demokratično. To so potrdili, sramoto namreč, mnogi ugledni pravniki.

  2. Izpostaviti kaže, kaj pomeni 15.000 zverinsko nedolžno pobitih SlTo pomeni Slovencev za mali slovenski narod. To pomeni genocid ene celotne slovenske generacije.

    Pomor ali izgon slovenskih podjetnikov in intelektualne elite pa pomeni tudi demokratično, gospodarsko in intelektualno stagnacijo naroda.

    • 15.000, pa še 5.000 med vojno….pa še veliko desettisočev žrtev zaradi komunistov ! in t.im. NOB…ki to ni bil ! Bila je le kulisa za revolucijo !!
      Številke “padlih” okupatorjev in Slovencev pričajo o tem ali je šlo za “NOB” ali za revolucijo in zločinsko izživljanje nad Slovenci !

  3. Izpostaviti tudi kaže dejstvo, da je slovenski levi parlament v zadnjih 10 letih kar štirikrat zavrnil sprejem evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov.

    Izpostaviti kaže tudi dejstvo, da so slovenski levičarji v navezi s slovensko levo oblastjo še pred nekaj leti proslavljali v Stožicah komunistične parole in simbole.

    Izpostaviti kaže dejstvo, da leva oblast še slavi komunistične voditelje, njihove ideje in njihove simbole, saj so komunistični spomeniki še danes pred slovenskim demokratičnim parlamentom.

    Vse to in še mnogo drugega so dokazi, da se v Sloveniji ne uresničuje demokratični ustavni sistem, pa čeprav je temeljna listina k slovenski ustavi obsodila prejšnji komunistični zločinski sistem, ki je množično kršil človekove pravice.
    Torej gre za grobo kršitev slovenske ustave ( ustavni udar)in v resnici v praksi za izvajanje totalitarnega sistema iz prejšnje totalitarne države.

    Glede na takšno dejansko stanje, je povsem logično, zakaj pravosodje deluje na podoben način in krši človekove pravice do tistih, ki opozarjajo na temelje demokratičnega ustavnega sistema.

  4. Suspenz slovenske ustave je tudi proglas slovenskih levičarjev, da ne bodo ustvarjalno sodelovali s tistimi, ki hočejo uveljavitev slovenske ustave in njenih demokratičnih temeljev!

    To se je zgodilo v volilni kampaniji z ustanovitvijo leve koalicije, ki ne bo sodelovala z desnico, ki hoče uveljaviti slovensko ustavo.

    To se dogaja v slovenskem parlamentu, kjer leva koalicija obstruira ali zavrača ustvarjalne razvojne predloge desnice.

  5. Torej je povsem logično, zakaj doživljamo ustavno krizo, ki se odraža tudi na ustavnem sodišču, v katerem se večina še ni odločila, da bo uveljavila demokratične ustavne temelje slovenske ustave in posnema tiste, ki jim to ni všeč.

  6. Plemeniti slovenski cilj- uveljaviti slovensko ustavo je najpomembnejši slovenski cilj.

    Celo bolj kot vstop v EU.

  7. Za uveljavitev tega najpomembnejšega cilja imamo najmočnejše orožje-

    to je slovenska ustava, kateremu se mora vsak pokoriti.

    Tudi takrat, ko se noče.

  8. se 15. decembra 2019 at 09:03
    Popravek:

    Za uveljavitev tega najpomembnejšega cilja, imamo najmočnejše orožje-
    slovenska ustava, kateri se mora vsak pokoriti.

    Tudi takrat, ko se noče.

  9. Še vedno pa mislim, da je sprava v slovenskem narodu izključno intimno dejanje vsakega posameznika, ki ga ne more nadomestiti nikakršna državna proklamacija, deklaracija ali manifestacija. Le-te so lahko dobra podlaga in spodbuda, vsak posameznik pa mora spravno dejanje sprejeti v svojem srcu.

    • Spravno dejanje ? Kaj naj bi to bilo ? Svojci zločinsko pomorjenih ne sovražijo morilcev, jih pa zagotovo nimajo radi ! Bi jih morali imeti ? Ali je kdaj kdo od svojcev poskušal ubiti morilca? Ne poznamo primerov….
      Da bi pa sorodniki pomorjenih morilce ali pa njih zagovornike vabili “na kavo ali na piknik”, to pa se zagotovo ne bo zgodilo…razen po priznanju, obžalovanju in prošnji za odpuščanje…ki pa je ni pričakovati.

      Prav gotovo je potrebna najprej resnica, nato pa ustrezna državna deklaracija in vrsta aktivnosti v zvezi z njo. Od spomenikov , učbenikov,
      praznikov, odvzema naziva heroj serijskim zločincem, pa še mnogo mnogo. Ozdravljenje totalitarne pohabe večine naroda in normalizacija genskega zapisa je mogoča šele po državni deklaraciji. Sosed, ki ve za morilca, pa se ga zagotovo izogiba in prav je tako ! Ali pa morilčeve družine…za mnogo manj ne maramo ljudi….

      • Spravno dejanje je že potekalo 8. julija 1990, kjer so bili prisotni tudi komunisti s Kučanom na čelu in dali državno opravičilo. Potekala je maša pod škofom Šuštarjem. Ne vem, o čem blebečete še nadalje.

          • Sped stopate na zelo spolzka tla, kot pri zakonodaji o privatnih šolah, kjer niste sposobni misliti centimeter naprej in uvideti, da bi v primeru financiranja PRIVAT šol iz JAVNIH sredstev svoj piskerček hitro prislonile tudi muslimanske PRIVAT šole, tudi privat šole LEVICE in tako naprej.

            Vi bi obsojali zločince, pa če gremo identificirati vse pobite, bi na koncu spoznali, da jih je bilo 80 % narodnih izdajalcev in edina primerna kazen za izdajalce lastnega naroda je smrtna kazen.

            Z drugo besedo, zelo radi bi mešali drek, da bi malo smrdel.

      • “Z dejanjem, ki je namenjeno priznanju in spominu smrti žrtev v teh jamah, znanim in neznanim Slovencem, ki so bili brez vsakega ugotavljanja njihove morebitne posamične krivde zaradi medvojnih dejanj po že končani vojni nerazumno in nerazumljivo pahnjeni v nasilno smrt. Vzemimo to spoznanje nase in recimo: nikoli več!”

        Uredimo dostojno zato tudi ta kraj smrti in ga naredimo dostopnega spominu kot rod, ki ne bo več skrival ali sovražil preteklosti, ohranil pa bo tu, na tem kraju, sporočilo sebi in zanamcem: bili so, ki so vedeli za svoj človeški dolg do mrtvih, ker so se naučili živeti drug z drugim v miru in so si to tudi želeli.
        Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je.

    • Sprava na državni ravni, čeprav morda le politično pomembna, je nujno potrebna kot simbolno dejanje, kot neka točka, ki v neskončnost opozarja, kaj je (bilo) prav in kaj ne. Poglej na drugi strani strašno moč simbolov, ki jih je vzpostavil komunizem. Oni so že vedeli, kaj delajo. Prav simboli in simbolika so tisti beton, zaradi katerega se v velikem delu slovenskega naroda ne v glavah ne v srcih ne more nič premakniti. Noben argument, nobeno morišče jih ne omehča, da bi se iz robotov pričeli spreminjati v ljudi. Glede teh ljudi sem obupal. Spravo potrebujejo prihodnji Slovenci, ki so sicer v veliki meri že okuženi z nalezljivo smrtonostno boleznijo – komunizmom, vendar njihova srca še niso povsem črna.

  10. Tudi sprava bo posledica uveljavitve slovenske ustave, ki temelji in se uresničuje:

    – na slovenskem narodu in s tem na slovenski vrednotni kulturni dediščini
    – na demokratičnih temeljih
    – na človekovih pravicah, ki zahtevajo spoštovanje osebnega dostojanstva in vrednotno rast slovenskega naroda in slovenske države, kar se bo odrazilo v resnicoljubju, pravičnosti, poštenosti in odgovornosti v javnem in zasebnem življenju…

  11. Slovenska ustava zahteva nepristransko in pravično pravosodje, kar pomeni, da je zločinec zločinec, ne pa slavljenec.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite