Organizacije t.i. civilne družbe imajo v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo. Za mediji bi jih lahko šteli kot peto vejo oblasti.
Za civilno družbo je izjemnega pomena, da so v državi spoštovana določila konvencije o človekovih pravicah, ki se nanašajo na svobodo združevanja, svobodo javnega zbiranja, svobodo sodelovanja v javnih zadevah, svobodo govora in še nekaterih. Brez spoštovanja teh osnovnih svoboščin ali če hočete temeljnih demokratičnih pravic svobodno in neodvisno delovanje civilne družbe ni možno. Deklarativno se “demokratična” država hvali, kako te svoboščine in pravice spoštuje, dejansko pa seveda ni čisto tako.
Najprej uvaja kar nekaj birokratskih mehanizmov, s katerimi svobodno delovanje civilne družbe vsaj otežuje, če že ne omogoča. Tukaj imam v mislih registracijske postopke, dolžnost imetja transakcijskega računa za vsako, tudi najmanjše društvo, oddajanje letnih finančnih poročil in bilanc za vsako, tudi najmanjše društvo. Vse to seveda predstavlja določene, sploh ne majhne stroške na letni ravni, ki znašajo vsaj 200 – 300 EUR na leto. Prav tako država omejuje z določenimi mehanizmi svobodo javnega zbiranja z zahtevami po prijavi, zbiranju vseh mogočih dovoljenj, ki jih dostikrat sama potem noče dati, do finančnih stroškov za razne takse ipd. Te zaviralne mehanizme država utemeljuje s potrebo po urejenosti ter zagotavljanju javnega reda in miru, s čemer se je seveda do neke mere mogoče strinjati, čeprav se strinjamo, da pomenijo tudi oviranje svoboščin oz. pravic.
To so seveda birokratske ovire, ki pa jih povprečno organizirana civilna družba, brez večjih težav premosti.
Bistveno večji problem vdora države v civilnodružbo je sistem selektivnega državnega financiranja. Tukaj pa lahko rečemo, da gre za tako velike anomalije, da težko sploh še govorimo o neodvisnosti in svobodi civilne družbe. Med organizacije civilne družbe seveda sodijo tudi gasilci, lovci, ribiči, humanitarne organizacije ipd., ki imajo zaradi zagotavljanja javnega interesa status posebnega pomena in s tem seveda tudi državno financiranje. O teh organizacijah tukaj ne govorim in njihovega financiranja ne problematiziram.
V Sloveniji država in občine financirajo celo vrsto organizacij civilne družbe. Financiranje je na podlagi zagotavljanja sredstev za letno delovanje, kakor tudi projektno. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi od države vse organizacije dobile denar za letno delovanje in financiranje njihovih projektov. Seveda ni tako. Veliko večino denarja od države in občin dobi sorazmerno majhen del civilne družbe. Največ ga dobijo tiste organizacije, ki so državi in občinam všeč, naj si bo zaradi političnih in svetovnonazorskih stališč ali čisto osebnih zvez.
Selektivno državno financiranje je problem z več zornih kotov.
1. Selektivno financiranje le določenih organizacij pomeni diskriminacijo vseh ostalih, ki državnega denarja ne dobijo in hkrati uvaja neenakopraven položaj med njimi. Sam sem zborovski pevec. Npr. predstavljajte si pevski zbor, ki dobi veliko državnega denarja in zbor, ki ga ne more nikoli dobiti. Ali bosta imela enake možnosti za pripravo na tekmovanje, ali bosta imela enake možnosti za reklamo njihovih koncertov itn.? Gotovo ne. Se pravi velik problem državnega in občinskega selektivnega financiranja organizacij civilne družbe je, da tako financiranje uničuje zdravo konkurenco in delovanj “trga” med njimi.
2. Selektivno financiranje civilne družbe je način usmerjanja, nadzora in ustrahovanja civilnne družbe. To seveda s svobodo civilne družbe nima nobene zveze. Organizacija civilne družbe je svobodna ali pa je le nek podaljšek države ali občine z elementi civilnodružbenega videza.
– Usmerjanje delovanja civilne družbe: Če država razpiše projekt z določenimi vsebinami, ki se njej zdijo pomembne, civilnodružbene organizacije prevzamejo zgolj vlogo izvajalca državnih politik. V tem primeru bi se morale kot take tudi predstavljati, kot državni podaljšek. To da država oblikuje vsebine delovanja civilne družbe je z vidika svobodne in neodvisne civilne družbe nevzdržno.
– Nadzor delovanja civilne družbe: Civilno družbena organizacija s tem ko pridobi državni denar hkrati preide pod državni nadzor, saj mora o vsem svojem delovanju poročati in polagati račune državi ali občini, česar gotovo ni treba početi nekomu, ki je svoboden in neodvisen. Sprejemanje tega nadzora je kapitulacija civilne družbe kot avtonomne, svobodne in neodvisne. Poleg tega ta nadzor pomeni tudi stalen pritisk in možnost uničenja organizacije. Kaj če delamo kaj narobe? In kdo kdaj kaj ne naredi narobe? Inšpekcije znajo biti neizprosne posebej, če je za to »višji« interes. Predstavljajte si, kaj se zgodi, če si od države dobil nekaj denarja, ga zapravil, potem ga moraš pa za nekaj let nazaj vrniti z obrestmi vred zaradi manjše ali pa zgolj navidezne napake, ki jo ugotovi nadzor.
– Ustrahovanje civilne družbe: Če država ali občina določeni organizaciji civilne družbe da denar, se taka organizacija seveda na ta denar navadi in svoje delovanje prilagaja temu, da ta denar pač ima. Vsebina delovanja pa sčasoma prilagodi temu, kar misli, da je državi oz. občini všeč. Oz. se izogiba delati stvari za katere misli, da državi ali občini niso všeč. Strah pred izgubo tega denarja uvaja samocenzuro pri mnogih organizacijah. Organizacije sčasoma lahko več ne delujejo svobodno in v skladu s tem, kar naj bi delale glede na svoje poslanstvo, ampak čedalje bolj z mislijo na to, kakšen vpliv ima lahko njihovo “svobodno” delovanje na državne finančne vire. (To je seveda manjši problem pri tistih organizacijah, ki so blizu aktualni oblasti.)
Selektivno državno financiranje organizacij civilne družbe je v Sloveniji torej vzpostavilo razmere, da težko govorimo o svobodni in neodvisni civilni družbi kot taki oz. o tistem njenem delu, ki se financira iz javnih virov.
Da organizacija civilne družbe pri nas finančno dobro shaja ni toliko pomembno kaj in kako kvalitetno zagotavlja interese za svoje člane in kakšen ugled ima v javnosti, ampak je najbolj pomembno, da je všeč uradnikom po ministrstvih in občinah oz. da se jim za začetek vsaj ne zameri. Zdaj mi pa povejte, kakšna svobodna, neodvisna in ustvarjalna civilna družba je to, če so ključen njihov naslovnik uradniki po ministrstvih in občinah?!. To je slaba civilna družba, prej bi jo lahko imenovali do uradnikov lakajska civilna družba. Ta sistem je proizvedel tudi organizacije civilne družbe, ki so velemojstri za sesanje proračunskega denarja, pa za njih malokdo ve, kaj delajo, še manj se čuti učinek njihovega delovanja. Njihova glavna »civilnodružbena dejavnost in je sesanje proračunskega denarja in njegovo zapravljanje.
Za zares svobodno in neodvisno civilno družbo v Sloveniji so zato potrebne korenite spremembe financiranja. Za okoli 100 mio EUR je potrebno ukiniti posredniško vlogo države pri financiranju civilne družbe ter omogočiti, da bodo državljanke in državljani sami namenili toliko denarja organizacijam civilne družbe, ki jih podpirajo in se jim zdi njihovo delovanje pomembno in potrebno. S tem se civilni družbi ne bo več treba udinjati politiki in uradnikom, ampak se bo usmerila tja kamor mora biti usmerjena – k ljudem. Šele ko se bo civilna družba vrnila tja, kjer je njeno mesto, med ljudi, bo lahko svobodno in neodvisno izvajala svoje aktivnosti, zaradi katerih se je ustanovila. V tem smislu je nujno potrebno omogočiti ljudem, da okoli 15% dohodnine, ki gre v državni proračun, lahko sami namenijo organizacijam civilne družbe. Sedanjega 0,5% je tako malo, da se večini s tem sploh ne ljubi ukvarjati, kljub temu, da bi tudi teh 0,5% mnoge organizacije še kako rabile. Upam, da bo do te možnosti čimprej prišlo, saj bo to pomembno ne le za razvoj civilne družbe in dvig njene kvalitete, ampak družbe in države kot celote.
