Čisti nukleus razkola

Obeležje v spomin na železničarsko stavko na Zaloški cesti aprila leta 1920 v Ljubljani
Obeležje v spomin na železničarsko stavko na Zaloški cesti aprila leta 1920 v Ljubljani

Neprijetno doživljanje se vzbudi vedno, ko je govor o očitni in globoki slovenski krizi. Vzbudi se v kateremkoli Slovencu, to je odraslem, sposobnem zdrave duševnosti. Vedno, v kateremkoli. Nukleus tega neprijetnega doživljanja pa je sestavljen iz treh elementov. To so: strah, žalost in jeza. Trije čisti nukleusi okvare. Razklanega slovenskega naroda.

V ciklu izpraševanj smo razprli okvarjeno jedro, nukleus globoke slovenske krize. Temeljna točka te krize je razkol v tem narodu. V jedru razkola pa biva pro-komunistično indoktrinirana okvara intime posameznika. Okvarjena je intima o tem, kaj je prav. Ta okvarjena intima na kateremkoli področju onemogoča pošteno razpravo med Slovenci samimi. Na kateremkoli področju. S tem se onemogoča resnico in spremembo intime, kar učinkovito onemogoča uveljavitev prava.

Kako naprej

Pot naprej je v Sloveniji videti v dveh smereh. Tudi slednje kaže na razkol. Prva pot je všečna s pokroviteljskimi floskulami o desnici, levici in sredini.

Druga je zapletena, vključuje poglobljeno izpraševanje o jedru okvare, razkola v tem narodu. Ko naletimo na okvaro, jo je potrebno osvetliti. Nato pa jo izpodbiti oziroma ekstrahirati. In uveljaviti odgovornost osebe. Na kateremkoli področju.

Skrivnost 1: zgodovinar

V predhodnem prispevku smo se primeroma poglobili v »skrivnostno« točko intime sodobnih zgodovinarjev.

Osvetlili smo »skrivnostno« osebno pozicijo sodobnih zgodovinarjev v televizijski oddaji o gospodu Dragotinu Gustinčiču. Oddaja iz leta 2014 (in 2015) je nežno prežeta s pridihom (večinsko) pro-komunistično indoktrinirane intime in ponižnim spoštovanjem do »skrivnostnega« poveljnika. Oddaja je na indoktrinirani liniji.

Z vidika sodobne analize – čistega nukleusa razkola v tem narodu – je nelogično, da je intervjuvancem v oddaji Nevidni človek izostala temeljna »skrivnostna« točka naše analize. Intervjuvanci so (abecedno in ne po spolu): Babačič, Mavrič, Gabrič, I. Gustinčič, J. Gustinčič, Hrast, Perovšek, Puhar in Zupančič. Ni logično, da ga ni, ki bi na podlagi čistega nukleusa intime pojasnil neugodno »skrivnost« gospoda Dragotina Gustinčiča v neprekinjenem obdobju od leta 1920 do 1945. Ko je »bil Tito v senci Gustinčiča. V senci, da ne govorim o Kardelju«.

Skrivnost 2: vir

V tokratnem prispevku bomo dokončno razkrili čisti nukleus okvare, razkola tega naroda.

V ciklu izpraševanj se dokončno nahajamo v aprilu 1920. Vzporedno z železničarsko in splošno stavko. Prišlo je namreč do izvedbe oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod.

Oprli se bomo na nekatere vire iz fonda 1477 Arhiva Republike Slovenije. Tam so (nekatere) izvirne listine iz kazenskega spisa opr. št. Vr IX 807/20 Deželnega sodišča v Ljubljani. Povezane so z okoliščinami oboroženega udara dne 24. aprila 1920 zjutraj na Zaloški cesti v Ljubljani v slovenske oblastne osebe. Torej v osebe, ki so imele podeljena oblastna pooblastila s strani slovenskega volilnega telesa.

Ob listinah spisa Vr IX 807/20 se bomo oprli še na poglobljeno monografijo iz leta 1980 z naslovom Železničarska in splošna stavka aprila 1920, ki vsebuje številne foto-posnetke listin.

V Arhivu RS namreč sodnega spisa niso dobili s sodišča, temveč iz – Zgodovinskega Arhiva Centralnega Komiteja Zveze Komunistov Slovenije. »Z okrožnico Državnega sekretariata za pravosodno upravo LRS z dne 23. 12. 1954 je bilo predsednikom sodišč naročeno, da pooblaščencem CK ZKS dovolijo pregled in prevzem političnih sodnih spisov, ki bi bili važni za zgodovino komunistične partije in delavskega gibanja, zlasti sodne spise proti komunistom. Pooblaščenci CK ZKS so več let pregledovali sodne spise.« (cit.: Arhiv RS). »Del gradiva je tako ZKS – Stranka demokratične prenove predala julija 1990, del pa junija 1991, medtem ko članski dokumenti članov KPS – ZKS, ki jih morajo predati občinske organizacije, še niso v celoti prevzeti.« (cit.: isto). »Organizacija« je danes samo-poimenovana »Socialni demokrati«, vendar ob vpogledu v register pravnih oseb ostaja datum vpisa pri registrskem organu »30.09.1976«.

Skrivnost 3: prvinski socialno demokratični stranki je »komunizem tuj«

Prvinski slovenski »socialno demokratični stranki« je »komunizem tuj.« (!)

V začetku leta 1920 naj bi bilo namreč za območje Slovenije, za razliko od drugih pokrajin v kraljevini, značilno »zaostajanje revolucionarnega zgodovinskega procesa«. »Vsekakor glavni krivec« za zaostajanje je bil »social-patriotizem,« in sicer »pod vodstvom dr. Antona Kristana in njegovega ožjega kroga znotraj Jugoslovanske socialno demokratične stranke«, kateremu je bil »komunizem s svojim revolucionarnim zanosom tuj.«

Zato je skrivnost že samo ime organizacije, stranke, zveze oziroma partije »Socialni demokrati«, ob današnjem vpogledu v register pravnih oseb, vpisane od dne: »30.09.1976«.

Skrivnost 4: Ljubljana, Maribor, Trbovlje, Hrastnik, Zagorje in Trst

Uprava splošne železničarske organizacije je imela od leta 1919 svoj sedež v Mahrovi hiši na Krekovem trgu v Ljubljani. V Mahrovi hiši se je nahajala tudi pisarna politične organizacije.

V Mahrovi hiši so se vršila predavanja političnega društva socialno demokratične stranke pod vodstvom ing. Antona Štebija. Ob predavanjih ing. Štebija je »prišlo do prepirov, ker je Štebi pričel delati v komunističnem duhu. Profesor Bernot (takrat je bil kot nadporočnik v vojaški službi) je bil odločno proti temu in z njim je potegnila tudi večina članov. Na Štebijevi strani so bili, poleg nekaterih članov, tudi inženir Gustinčič, zasebnik Furlan, dr. Lemež in Golouh.« Na kar je »izvrševalni odbor Štebija, Gustinčiča in Furlana izključil.«

Da, inženir Gustinčič (primerjaj Skrivnost 1).

»Po izključitvi iz političnega društva se je Furlan večkrat peljal v Trbovlje, tam hujskal rudarje proti socialdemokratski stranki in agitiral za komunistično stranko, ki se je imela ustanoviti, Štebi in Gustinčič pa sta prirejala v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju predavanja, pri katerih sta razvijala komunistične ideje. Dr. Lemež je vodil v Ljubljani in Trbovljah komunistično šolo.«

S sklepi z dne 2. marca 1920 seje širšega osrednjega odbora ljubljanske organizacije se »izstopi iz JSDS« in se hkrati razglasi »ustanovitev nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo«, in sicer z ustanovnim manifestom DSSS z dne 3. marca 1920. Dne 7. marca 1920 so slovenski akademiki »ustanovili Društvo študentov komunistov ljubljanske univerze,« kar so potom izdajatelja in dej. urednika Josipa Petriča objavili v prvi številki časopisa nove stranke – »Ujedinjenje«. Slednji je hkrati tajnik Zveze železničarskih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije za Slovenijo.

Nato so organizirali »11. aprila v Ljubljani, v Švicariji v Tivoliju, zgodovinski kongres,« kjer so med drugim sprejeli odločitev o »združitvi Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov).« V Hotelu Tivoli je na odru »visela Leninova slika, ki je bila okrašena, [Josipu] Petriču sem [Anton Nachtigal] povedal, da je v Mariboru po pozdravnem nagovoru dr. Koruna ljudstvo 3 krat zaklicalo ‘Živijo Lenin’, kar je takoj ing. Gustinčič objavil prisotnemu ljudstvu.«

Skrivnost 5: izvedba totalnega oboroženega udara

Da, inženir Gustinčič (primerjaj zoper Skrivnost 1). Ing. Dragotin Gustinčič, osumljen hudodelstva, je v svojem govoru na komunističnem zboru zaupnikov dne 14. marca 1920 manifestiral tole: »Nas ta država nič ne briga. […] Mi komunisti pravimo, da naša prva stvar je: ‘Zgraditi hočemo ujedinjenje’. Nočemo se pa ujediniti s tako državo, kjer bi se morala podpirati buržuazija. Ustvariti si moramo sovjetsko republiko.«

»15. aprila pa je izbruhnila železničarska stavka«.

Vzporedno s stavko so naslednje dni izvedli oboroženi udar zoper organe z oblastnimi pooblastili, tako da so do 22. 4. 1920 vojaški oddelki spremljali že vse vlake. Čeprav so vojaški oddelki spremljali vse vlake, je bil »kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen«. »Pri Trojanah so bili ponoči 23. aprila  spodžagani telefonski in brzojavni drogovi in porezane žice. Dolenjski vlak pa so Moščani, ko je vozil iz Rakovnika na glavno postajo, obstreljevali.« Toda v Trbovljah so »zavzeli pošto, odstavili občinski svet, izvolili na javnem shodu novega ter razglasili sovjetsko republiko«. In to v času, ko: je bilo slovensko volilno telo silovito prizadeto zaradi hude več-letne vojne na strani Avstro-Ogrske monarhije / so potekala zahtevna med-narodna prizadevanja za vzpostavitev prve države Slovencev / so potekala prizadevanja za vzpostavitev slovenske oblasti nad slovenskim ozemljem.

Skrivnost 6: usodna destabilizacija slovenskih prizadevanj za državo

Pokazali smo na april 1920 in oboroženi udar v slovenske osebe z oblastnimi pooblastili, podeljenimi s strani slovenskega volilnega telesa. V udaru so »razglasili sovjetsko republiko«.

Totalni oboroženi udar slovenskih komunistov v ta narod se leta 1920 še ni posrečil. To jim je uspelo od aprila 1941, preko aprila oziroma maja 1941, februarja oziroma marca 1943, poletja 1945, in dalje. So pa z aktivnostmi v letu 1920 uspešno destabilizirali, in sicer usodno, slovenski del oblasti Države Srbov-Hrvatov-Slovencev, ki je komaj šele mednarodnopravno nastala na podlagi mirovne pogodbe, podpisane v »Saint-Germain-en-Laye« dne 10. septembra 1919.

Skrivnost 7: usodna destabilizacija prizadevanj na severu in zahodu

Aktivnosti so bile usodne za slovenska prizadevanja v letu 1920 na severni in zahodni meji poselitvenega ozemlja. Iz zapisnikov Pokrajinske vlade za Slovenijo je razvidno, da si je vlada »zlasti prizadevala vzpostaviti promet po južni železnici. Bala se je antantne intervencije, do katere bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo.« Od dne 22. aprila 1920 dalje »vsak vlak vzame seboj močnejšo vojaško stražo. Deželna vlada polaga največjo važnost na to, da se vzpostavi na vseh točkah vsaj delen promet do demarkacijske črte in da se v redu odpremljajo čez naše ozemlje živilski vlaki za Avstrijo, da se tako izognemo intervenciji antante na naših železnicah.« Ameriški polkovnik Causey-ja z Dunaja, ki je nadzoroval prevoz živil iz Amerike v Avstrijo, je pošiljal urgentne brzojavke. Italijanska vlada pa naj bi se pripravljala »preko Jugoslavije sama vzpostaviti zvezo z državami v Podonavju, ter celo […] z vojsko zasesti južno železnico; v Logatcu, da so za to že pripravljene italijanske čete.«

Skrivnost 8 – sever: Na severu so bila destabilizirana prizadevanja za izid mednarodno nadzorovanega plebiscita v delu t. i. Celovške cone (izvirnik v angleškem jeziku: the Klagenfurt Area), ki je potekal 10. oktobra 1920. Meja v tej coni, ki upošteva usodni izid tega plebiscita, je ostala vse do danes. Zajeta je s klavzulo 5. člena avstrijske državne pogodbe (State Treaty for the re-establishment of an independent and democratic Austria, Concluded in Vienna, on 15 May 1955, No. I-2949, United Nations, Treaty Series, 1955, Vol. 217).

Skrivnost 9 – zahod: Na zahodu je bila destabilizirana oblast prisiljena odvzeti domačo vojsko z vojaške meje z Italijo in jo razporejati v notranjosti ozemlja, tako da so dne 22. aprila 1920 že vse vlake »spremljali vojaški oddelki, pa je bil kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen.« S tem so bila usodno destabilizirana prizadevanja za osvoboditev ozemlja, ki ga je na zahodu prav tedaj zasedla vojska Kraljevine Italije. Ozemlje je zasedla na podlagi 4. člena mednarodne pogodbe med Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Italijo, podpisane v Londonu 26. aprila 1915, ki je za Italijo vključevala Trst (Trieste), območja Goriško-Gradiške (the counties of Gorizia and Gradisca), vso Istro (all Istria), s potekom meje preko Karnijskih alp mimo Trbiža in prelomnice z Julijskimi alpami čez prelaz Predel (the Predil pass), gori Mangart (Mt. Mangart) in Triglav (the Tricorno, Terglu), po prelomnici prelazov čez Podrbrdo, Podlanišče in Idrijo (the Podbrdo, Podlaniscam and Idria passes), naprej v jugo-vzhodni smeri proti Snežniku (the Sneeberg), pri čemer ostaja celoten bazen Save s pritoki izven Italije, in nato od Snežnika navzdol do obale ob vključitvi Kastva (Castua), Matuljev (Mattuglia) in Volovskega (Volosce) v Italijo. Tako je zahodna meja po letu 1920 v velikem delu ostala. Najprej z uveljavitvijo pogodbe iz Rapalla z dne 12. novembra 1920, danes pa jo v velikem delu v velikem delu – Trst, Gorica, Gradež – zajemajo določila mirovne pogodbe iz Pariza z dne 10 februarja 1947 o določitvi meje Jugoslavije in Italije, skupaj s »Svobodnim tržaškim ozemljem« (angl.: the Free Territory of Trieste), čigar demarkacijska črta med conama A in B tega ozemlja je postala razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo po uveljavitvi memoranduma iz Londona z dne 5. oktobra 1954 oziroma dokončno s sporazumi, sklenjenimi v Osimu dne 10. novembra 1975.

Na koga že so jezni stoletni zamejci?

Skrivnost 10: jeza, žalost, strah

V enem od predhodnih prispevkov smo pojasnili, da razpiranje nukleusa okvare vzbuja v posamezniku neprijetno doživljanje. Neprijetno doživljanje se vzbudi vedno, ko je govor o očitni in globoki slovenski krizi. Vzbudi se v kateremkoli Slovencu, to je odraslem, sposobnem zdrave duševnosti. Vedno, v kateremkoli. Nukleus tega neprijetnega doživljanja pa je sestavljen iz treh elementov. To so: strah, žalost in jeza.

Trije čisti nukleusi okvare. Razklanega slovenskega naroda.