Stiška opatija je imela vedno izreden pomen za versko, kulturno in gospodarsko življenje na Slovenskem in še posebej na Dolenjskem. Samostan je ustanovil znameniti oglejski patriarh Peregrin, v katerem se je samostansko življenje začelo 07. julija 1135 leta. S časoma je samostan pridobil obširna posestva na območju med Ljubljano in Novim mestom, ter med Krko in Savo. Beli menihi so učili kmete naprednega kmetovanja in uvedli železen plug. Za obhajanje slovesnega bogoslužja so Cistercijani zgradili veliko cerkev v romanskem stilu, ki spada med največje cerkve na Slovenskem in je pravi biser cistercijanskega stavbarstva. Še posebej blestijo križni hodnik, opatova kapela in baročna jedilnica. Bogata in dragocena je tudi knjižnica, ter križev pot Fortunata Berganta iz leta 1766, znameniti stiški rokopis iz leta 1420 – 1440 pa hrani NUK v Ljubljani. Ta rokopis je dokaz, da so menihi že takrat bogoslužje poleg v nemščini in latinščini, opravljali tudi v slovenskem jeziku. Turki so dvakrat oplenili samostan: leta 1471 in 1528, kar opisuje Josip Jurčič v povesti Jurij Kozjak in ga materialno zelo izčrpali. Kmečke upore in protestantizem je opatija preživela brez večjih pretresov. Potem je prišel »Jožefizem« in cesar je samostan razpustil 04. oktobra 1784. Ponovno samostansko življenje so menihi obnovili ob stoti obletnici razpustitve. Celotno zgodovino cistercijanskega samostana v Stični je strokovno popisal akademik prof. dr. Jože Mlinarič, častni občan mesta Maribor-2008, v občudovanja vredni knjigi na1155 straneh, z naslovom »Stiška opatija 1136 – 1784«, katero je leta 1995 izdala Dolenjska založba v Novem mestu.
Foto: Wikipedia
