Gospod Vladimir Bobinac, danes 88-letni upokojeni profesor zgodovine iz Zagreba, ki živi na Krku, in soustanovitelj Združenja Goli Otok »Ante Zemljar«, ki si od leta 2004 pri hrvaških oblasteh neuspešno prizadeva doseči, da bi otok postal spominski park. Na Goli otok so ga kot študenta, ker ni hotel bojkotirati predavanj profesorjev, ki so prišli v nemilost oblasti, poslali leta 1949. Tam je v obdobju, ki velja v zgodovini Golega otoka, taborišča za politične zapornike, za najhujšega, preživel dve leti in pol.
/ … /
Ko nadaljujemo pot proti enemu od štirih taborišč, ki so bila na otoku, Velike žice, kjer so kazen prestajali najbolj »nepoboljšljivi«, Bobinac ponovi misel, s katero je začel naš ogled, ko smo se izkrcali na otok. Namreč, da so tisti, ki niso takoj dojeli, da si na Golem otoku popolnoma sam, pa čeprav obkrožen s stotinami, tisočimi sotrpini, veliko težje preživeli od onih, ki jih je »znameniti« špalir »dobrodošlice«, imenovan topli zajec, torej kilometer in več dolga kolona kaznjencev, ki so z rokami in koli ter vzkliki Udri bando! tolkli po novoprišlekih in jih nekaj tudi potolkli do smrti, dokončno streznil.
Goli otok ni to, da smo tolkli kamen. Kamen ob kamen. Ga prenašali s kupa na kup ter nazaj ali ga drobili in z njim gradili zgradbe ali poti do naših temnic … Goli otok je to, da kaznjenec pretepa kaznjenca. Kdor ni tepel, je bil pretepen. To je bistvo Golega otoka.
/ … /
Večina kaznjencev, ki je prišla na Goli otok po tednih mučenja v preiskovalnih zaporih in strašljivi plovbi iz pristaniškega mesta Bakar z ladjo Punat, v podpalubje katere so jih sredi noči, pretepene, krvave, nekatere s polomljenimi udi in razbito glavo, lačne, žejne in na smrt prestrašene, dobesedno zmetali skupaj zvezane z žico po dva in dva, ni vedela, kje so. In do leta 1953 o njih niso ničesar vedeli niti njihovi najbližji – ne kje so, ne kaj so storili, ne ali sploh še so.
Goli otok in sosednji Sv. Grgur, kjer so bili sprva zaprti oficirji, za njimi pa ženske, nista bila edina zapora za politične zapornike v takratni državi. Te so »prevzgajali« še v Stari Gradiški in Bileči (nekateri so te zapore spoznali še kot komunisti za časa Kraljevine Jugoslavije), pa na Ranskem rtu, Zabeli, Požarevcu, na otoku Ugljan in še kje.
Je bil pa Goli otok prvo koncentracijsko taborišče, formirano po koncu druge svetovne vojne v Evropi. In ni bil izbran naključno. Bil je nenaseljen, popolnoma izoliran od večjih naselij in s premočnimi morskimi tokovi, da bi bil mogoč pobeg. Odločitev zanj so sprejeli Josip Broz – Tito, Aleksandar Ranković, Milovan Đilas in Edvard Kardelj.
A profesor Bobinac niti enkrat na naši poti po otoku ne omeni njihovih imen. Nikoli na nikogar ne pokaže s prstom. Še besede komunizem ne izreče. Pa saj po tem tudi ni potrebe: napis Tito ter nad njim peterokraka zvezda, zgrajena iz kamnov in z rokami kaznjencev, se še danes bočita na pobočju Sv. Grgurja in se veliko uspešneje bojujeta s časom kot nekdanje taboriščne barake, v katerih so tisoči, med njimi več kot osemsto žensk (številne le zato, ki se niso hotele ločiti od svojih zaprtih mož), doživeli neizmerno trpljenje.
/ … /
Načini samomora zato niso nič manj grozljivi od načinov mučenja zapornikov. Nekdo si je tako skušal s topo žico prerezati vratno žilo, a ker mu ni uspelo, si jo je pretrgal z golimi rokami … Drugi, še zelo mlad moški, je izrabil trenutek nepazljivosti paznikov in zagrabil težak kamen ter se z njim pognal v morje. Ko so ga štiri dni pozneje potapljači našli na dnu – in tiste štiri dni so vse kaznjence, ne da bi ti vedeli, čemu, držali znotraj taborišč –, se je kamna še vedno trdno oklepal … Kakšno neizmerno voljo potrebuje človek, da (si) stori kaj takega! »Je bil strahopetec ali junak?« nas vpraša profesor Bobinac po premolku, ki ga potrebujemo po tej pripovedi.
Tiho smo. Bil je junak. Izjemen junak, reče. Vzel si je življenje. In ostal je nedolžen. On svoje roke ni nikoli dvignil nad koga drugega. Njegova roka ni nikoli nikogar udarila. Njegova usta niso nikoli zakričala Udri bando!. Raje se je pognal v smrt, kot da bi moral storiti kaj takega. Kajti slejkoprej bi moral storiti kaj takega … Potem profesor obmolkne tudi sam. Ta molk je strašansko boleč. Za nas, ki se takrat še rodili nismo, pa nas je tisti trenutek sram za vse one, ki jih ni bilo nikoli sram in jih, kolikor so živi, še danes ni, da so brutalno pomendrali dostojanstvo tisočim nedolžnim ljudem, mnogim med njimi še do včerajšnjim soborcem, prijateljem, znancem, sorodnikom … In boleč molk zanj, ki je preživel Goli otok. Nihče ni preživel Golega otoka, če tudi sam ni kdaj dvignil roke nad drugega … Emil Weiss Belač, tudi sam večletni kaznjenec na Golem otoku, je v svoji knjigi Ne hodi naprej to opisal z mislijo: »Kdor je preživel Goli otok, v tistem zavlada tišina. Okameni.«
/ … /
Kot povojni pomori v Sloveniji, ki jih še kar naprej označujemo za zunajsodne poboje, kot da bi bili sodni poboji, karkoli naj bi to že pomenilo, nekaj manj strašnega in zato lažje opravičljivega, velja Goli otok v očeh mnogih še vedno za eno od napak bivšega sistema. Za nekakšen madež na njegovi sicer brezmadežni podobi. Za eksces, ki ga je treba kot eksces tudi obravnavati: povojne pomore v kontekstu zmagoslavja zmagovalcev in zaključnih vojaških operacij, Goli otok v kontekstu grožnje s sovjetsko zasedbo Jugoslavije.
A ne povojni pomori ne Goli otok niso bili nikakršen eksces od zmagoslavja opitih zmagovalcev ali s Stalinovo vojno intervencijo prestrašenih oblastnikov. Ni šlo za dogodka, ko zaradi ekstremih razmer odpovedo vsa običajna merila, ampak za dogodka, ki sta merilo povojne komunistične oblasti. Dogodka, ki sta bila tako rekoč ne le simbolna, ampak formativna akta te oblasti: povojni pomori niso bili »sicer obsojanja vredna« kazen za kolaborante, ampak načrtovan izbris, umor tako imenovanega razrednega sovražnika. Razredocid. Goli otok je bil brutalen, načrtovan znotrajpartijski obračun. Partiocid. Tako prvo kot drugo dejanje je imelo en sam cilj: preprečiti kakršnokoli grožnjo partijski monopolizaciji oblasti. Še več: personalno že določeni oblasti. Obe dejanji sta v družbi zasejali dovolj strahu, da sta jo za dolgo časa ohromili; inteligenca in izobraženci so bili kot pomemben del vsake demokratične in razvijajoče se družbe potisnjeni na obrobje in nadzorovani. To je jugoslovansko družbo usodno mentalno poškodovalo. Posledice tega občutimo še danes.
Več: Pogledi
