Tino Mamić: Šarec za Che Guevaro

46
1401
Šarec bo po mojem “modro” predlagal, da Republika Slovenija za venezuelskega predsednika prizna Che Guevaro. Beseda slovenske diplomacije itak ne šteje veliko, vpliva na prekomorsko Venezuelo pa sploh nima nobenega. Torej škode ne bo nobene. Po drugi strani pa bo Levica skupaj s svojimi vladnimi kolegi dobila bonbonček. Tako kot že večkrat doslej.
To bi bilo povsem v Šarčevem slogu: malo norčevanja, malo arogance in nobene vsebine. Kar bi seveda v zvezde kovali naši glavni mediji in mnenjski voditelji.
Bo kdo oporekal, da je Che Guevara že pokojni. V Sloveniji to pač ni problem. Tudi Zveza tako imenovanih borcev je druščina politikov, ki so se rodili veliko let po koncu vojne. In Tito je danes med mnogimi Slovenci bolj čaščen, kot je bil v času režima.
Za nepoznavalce naj povemo, da je bil Che Guevara kubanski revolucionar, ki svojih političnih nasprotnikov ni samo ubijal, ampak tudi mučil. Nekoč je izjavil: “A revolutionary must become a cold killing machine motivated by pure hate.” Zaradi prisotnosti napotka idejnega voditelja svetovnega socializma o revolucionarju kot mrtvohladnemu stroju za ubijanje ne bom prevajal. Da njegovi sledilci pristno sovražijo kristjane in demokrate, pa tudi videvamo vsak dan sproti.
Zaradi nevednosti, naivnosti ali politične preračunljivosti Che Guevara marsikje velja za ikono socializma, tako kot je pri nas naš nekdanji diktator Josip Broz. Ob sta kriva za množične uboje, med katerimi so bili tudi otroci, a imata kljub temu v Venezueli in Sloveniji svoje ulice in spomenike.

46 KOMENTARJI

  1. Treba bi bilo prenehat se kar naprej sklicevat na nasilje. Če vam je nasilje komunizma problem, potem boste vi naslednjič uprizorili novo nasilje.

    • S tem se pa globoko ne strinjam. Ko vnukom, osnovnošolcem višjih razredov, omenim, da je bil Tito zločinec, to sprejmejo z odprtimi usti, z vidnim začudenjem. Šolska mladina je še vedno preparirana z revolucionarnimi miti. Srednješolcev pa novejša zgodovina – k sreči ali pa tudi ne – sploh ne zanima. Na nasilno naravo komunizma je treba kar naprej opozarjati, sicer se bo stvar ponovila – v tem je problem, gospod Zdravko. Mehka oblika totalitarizma se že napoveduje, zdaj in pri nas.

      • Potem pač ne razumete lastne sramote. Če te vnuki gledajo z začudenjem, se vprašaj, kaj pomeni da sem služil zločinu? In boš raje tiho.
        Če boš vnukom namesto tega pripovedoval o pomenu svobode in pravice, bo mnogo bolje. V ponižnosti sramote, ki je nad nami. Namesto v aroganci g. IFa, ki meni, da so to bili neki marsovci tukaj, ki se njega ne tičejo. On je nad tem, nad samim seboj, nad narodom.
        Namesto samopomilovanja nekih poštenjakov, ki so služili zločincem. Poštenjaki pa taki. Namesto samopomilovanja sužnjev, ki si ne zaslužijo drugega kot teror komunistov. Svobodnjaki pa taki.
        V tem je problem. Da je ob “poštenih in pridnih” Slovencih, Kučan sam božji služabnik! Sramota suženjstva je namreč velika.

          • Ker ti izkrivljaš.
            Kažem, kaj je izkrivljanje in kam pripelje.
            Nobenega samopomilovanja ni, kot trdiš.
            Očitno je, da nekaterih stvari ti ne razumeš. To kar ne razumeš, pa pripišeš drugemu.
            In sam sebe postavljaš v nadrejeno vlogo, da razumeš nekaj več, tisto kar ostali ne.
            Izhajajoč iz tega tudi žališ tiste, ki da temu nadrazmišljanju nismo kos, itd.

          • Amelie,
            Zdravkovo nadgradnjo Kapodistrasove pripovedi vnukom o zločincu Titu si razlagam drugače kot vi.

            Menim, da je hotel Zdravko izpostaviti misel, da bi moralo biti vsakogar, od trenutka spoznanja resnice o nesvobodni in zločinski naravi komunističnega režima in diktatorja Tita, dejansko sram, ker je služil tistemu režimu.
            Vsak državljan je bil namreč hote ali nehote majhen sistemski kolešček, ki je omogočal vrtenje večjih koles ter delovanje celotnega sistema.

            To ne pomeni, da so vsi polnoletni, opravilno sposobni državljani zavestno in neposredno sodelovali z zlom. Manjši del ljudi je to res prostovoljno počel, a mnogo več državljanov, cele po vojni rojene generacije, so bile vzgajane na osnovi podlih laži in totalitarno poškodovane s prevarami ter prisiljene v sužnjevanje režimu.

            Ljudje so bili zaslepljeni in zavedeni v sužnjevanje totalitarni oblasti – podobno kot v nacistični Nemčiji pod Hitlerjem ali v fašistični Italiji pod Mussolinijem.
            Razlika je bila v tem, da je bil totalitarni jugokomunizem mnogo perfidnejši zaradi svojega skrivanja za parolami antifašizma in antinacizma, predvsem pa je trajal dosti dlje kot ostala dva zločinska režima.

            Zasužnjeni smo bili praktično vsi, ki smo živeli pod oblastjo jugokomunistov, vključno z mladoletnimi otroki. Kot vsak totalitarni režim je tudi jugoslovanski izrabljal vse starostne skupine državljanov, od “pionirjev”, preko “omladincev”, do odraslih državljanov, da jih je na svoj način vključeval v komunistično politično agendo o sanjski socialistični državi.

            Pomnim, kako smo si morali ob vsaki državni proslavi “pionirji” natikati rdeče rutice in modre čepice ter prepevati hvalnice Titu. Spomnim se tudi vsedržavnih štafet z megalomanskim šovom na beograjskem stadionu in spomnim se diktatorjevega pogreba – tedaj večina izmed nas še ni vedela, da se množice klanjajo enemu največjih zločincev 20. stoletja.

            Zdravku se zdi premalo, če zanamcem, ki režima niso spoznali na lastni koži, le naštejemo zločince in njihove zločine, ne da bi zraven širše pojasnili okoliščine, ki so privedle do tega, da so milijoni ljudi nasedli komunističnim lažem ter častili in slavili zločinca Tita.

            Dobro je, da Kapodistrias svojim vnukom pripoveduje o zločinih bivšega režima, kajti mladina v slovenskih javnih šolah o tem praktično ničesar ne izve. Mladi bi morali spoznati razliko med demokracijo in totalitarizmom, da se ne bi lepega dne sami znašli v objemu slednjega.

            Kapodistrias se gotovo trudi vse to razložiti svojim potomcem.
            Tudi moji otroci so o zločinskem, totalitarnem titoističnem režimu izvedeli šele od nas staršev. V osnovni šoli o tem sploh niso govorili, na koncu srednje šole, ko je tematika le prišla na vrsto, so se iz Repetovega učbenika naposlušali o partizanskih zmagah in dobrobitih jugoslovanskega samoupravljanja, o zločinski naravi komunizma in diktatorja Tita ter o revoluciji in državljanski vojni, ki jo je na našem ozemlju spočel komunizem, pa profesorice zgodovine niso imele nobene volje razlagati.

            V Sloveniji je veliko ljudi – takih, ki so jugomunizem izkusili in mlajših, ki komunizma niso doživeli – še dandanašnji zasužnjenih s komunistično ideologijo.
            Mnogi med njimi delujejo v vrhu slovenske politike.

            Dokaz, da je sužnjevanje komunizmu pri nas še vedno živo in aktualno, je npr. oddaja državne tv iz leta 2016, ki skoraj trideset let po padcu komirežima, učinkuje kot pravi komirežimski zvočnik – o treh razvpitih zločincih Titu, Che Guevari in Fidelu Castru razklada, kot bi šlo za tri dobre stričke, ne za trojico zločincev, krivih za smrt stotisočev mož, žena in otrok!

            https://m.youtube.com/watch?v=z4eOPGe8kxo

            Koliko manipulativnih, zlagano pozitivno konotiranih izrazov so družbeno-politični delavci uporabili za dejanske zločince v svojem osladnem komunistično-reklamnem spotu?

            – SPOMIN na Castra JE ŽIV med številnimi Koprčani
            – se je MUDIL NA PRIJATELJSKEM OBISKU
            – sta SKUŠALA USKLADITI NESOGLASJA
            – VEČNI PRINC gverile
            – VIDNO OČARAN nad Jugoslavijo
            – Castro JE ZANIMIV, ODLIČNO JE UPORABIL Joseja Martija
            – Castro se je ROKOVAL Z VSEMI, tudi s kuharicam
            …in še bi kaj našli.

            Prispevek je podložen s PRIJETNO glasbo mandolin in opremljen s prizori RADOSTNEGA rajanja in NAVDUŠENJA ljudskih množic ob obisku – zločincev.

            Nikakršne, niti kratke omembe ali prikaza gomil trupel, ki so jih omenjani zločinci pustili za seboj.
            Obenem isti družbeno-politični delavci nikoli ne pozabijo nacistične zločince predstaviti s prizori trupel iz Auschwitza in podobnih morilskih prizorišč.

            Uporabljene dokumentarne prizore iz Kopra bi moralo pospremiti vsaj pojasnilo, da se je tista opranoglava koprska množica dejansko klanjala dvema zločincema.

            V slovenski javnosti ni zaznati večjega ogorčenja nad tako sprevrženimi prikazi preteklosti na javni tv.

            Zaradi neodločnega odnosa nas, ki se menda imamo za pravične, do lažnega predstavljanja preteklosti v slovenski javnosti bi nas res moralo biti globoko sram.
            Ni čudno, da nas z rdečimi zvezdami okinčeni zezebe “partizanarji” še naprej tako zlahka posiljujejo s svojimi lažgoškimi šovi.

            Vse te razmisleke mi je sprožil Zdravkov komentar.

            Poskusite ponovno odločiti, ali ima Zdravko prav ali ne, ko nas opominja, da ne razumemo lastne sramote.

          • Amelie,
            vem, ker ste nekoč to napisali, da ste zločinsko roko komunizma občutili dosti bližje kot večina nas tu zbranih. Če se prav spominjam, ste povedali, da so bili vaši stari starši neposredne smrtne žrtve komunističnih zločincev.
            Zato že nekdaj veste za zločinsko naravo režima in trpite zaradi tega.

            Zase vem, da je bilo moje razočaranje ob spoznanju resnice o zločincu Titu in zločinskem režimu ogromno. A prav zaradi tega me še naprej zanima odkrivanje resnice.

            Veliko ljudi ni sposobnih soočenja z velikim razočaranjem nad lastno lahkovernostjo in si raje še naprej lažejo.

          • Vanja, kot si si zapomnila, je res.
            Tudi z ostalim tvojim opisom se strinjam. Le da bi poleg vseh zavedenih in zaslepljenih dodala še vse prestrašene. Teh nas je največ, se mi zdi. Katera je zdaj tista kategorija, katero bi potem moralo biti sram?
            Kot sama razumem, Zdravko to sramoto razprostre čez vse in nam s tem zapre usta.

    • Ko je laž že toliko pridobila na teži, da so jo mnogi začeli dojemat kot resnico, naj bi mi že enkrat prenehali s tem ?
      In to ne glede na vso škodo, ki jo je laž vsem nam prizadejala.

      • Amelie,
        mi ne bomo nehali pripovedovati resnice. Vsaj jaz ne in upam, da tudi naši otroci ne.

        Pokojni tast je pri različnih slovenskih založbah redno naročal knjige, ki razkrinkavajo zlagano zgodovino, kot smo jo poslušali pod komunizmom.
        Tast je marsikaj tega, kar bilo za večino čisto na novo odkrito, že vedel ali vsaj slutil. Zmeraj je dejal, da bodo te knjige šele v prihodnosti dobile veljavo, ko jih bodo brali mlajši rodovi in si ustvarili celotno zgodovinsko sliko.
        Zapustil nam je dragoceno zbirko naslovov, kot so: zbornik ‘Temna stran meseca’, Svetinovo pričevanje ‘Od osvobodilnega boja do banditizma’, Bajtov ‘Bermanov dosje’, ‘Cerkev na zatožni klopi’ dr. Griesser Pečarjeve, ‘V spomin in opomin’ škofa Antona Volka, ‘Dolgo življenje po smrtni obsodbi’, ‘Skriti spomin’ Angele Vode, Eiletzova ‘Titova skrivnostna leta v Moskvi’, Corsellisova ‘Slovenija 1945 – Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni’, ‘Vetrinj’ in še desetine podobnih knjig, ki jih bomo še morali prebrati.

        Tast se je o prebranem rad razgovarjal in zraven dodal veliko lastnih izkušenj z dvemi režimi, ki ju je sam preživel, fašizem in komunizem.
        Kdaj pa kdaj nas je že malo dolgočasil, ker je rad večkrat ponovil iste reči.
        Tast je bil globoko veren mož. Šele po njegovi smrti se zavedam, da nam je v bistvu predal največ, kar je mogel – radovednost in ljubezen do iskanja resnice in iskanja Resnice, ki je Jezus.

      • Zakaj mislite, da se očitne laži jemljejo za resnico? Jaz Resnice ne branim. Zato ne izkrivljaj mojih besed, Amelie. Da je resnica pri Bogu nočete slišat. Hočete jo imeti v lasti. To je boj do lastnega groba.
        Vi očitno “niste” živeli v Jugoslaviji in Kardeljevi Sloveniji. Vi izhajate iz neke druge družbene in zgodovinske realnosti. Jaz mislim, da ne. A to je tudi resnica, s katero se bo treba soočiti.

        • Resnica ima mnogo plati, kot brušen diamant. Vsa resnica je, ko vidimo vse plati. Dolžnost kristjana je, da se prizadeva videti čim več strani. Tako se približuje resnici, dokler ne vidi celote. Tako je v relativnem svetu.

          V božjem svetu je Resnica, ki je resnica o temeljnih vprašanjih bivanja. Od kod prihajamo, kam gremo in kaj je smisel našega obstoja. Dolžnost kristjana je, da se približuje tudi tej resnici. Zato so mu je bili podarjeni čuti, volja in pamet.

          • Se strinjam.
            Na nekem nivoju pa se zlijeta v Eno.
            Naše dojemanje le-te pa je odvisno od nas samih, od naše vere itd.

          • Amelie, v tem svetu ima vsak dogodek, vsaka stvar svojo resnico, ki je ena sama. Iskanje te resnice je vaja za izvedbo “velikega dela”, stvarne naloge.

            V absolutnem, božjem svetu obstaja samo ena vseprisotna Resnica. To je tisto, zaradi česar nam je bilo dovoljeno življeti v tem svetu. Ki naj bi ga obogatili z doživetji in preizkušnjami, zlasti pa očiščenji v tem svetu ter tako postali bogatejši in “po božji podobi” in lahko izpolnili svojo določenost.

            Seveda je najprej treba prepoznati svojo nalogo, globoko hrepeneti po njeni izpolnitvi, se znati prepustiti Kristosovi sili ali Njegovi volji ter se tako bližali Resnici, ki je večno življenje.

          • AlFe,
            vem…. ker ste občutljivi kot mimoza, mi boste gotovo zopet zamerili ostrino.
            Toda to vas moram vprašati: ali ste res dobro prebrali izjave sogovornikov, ali pa ste bili površni pri branju in ste nekaj napačno razumeli?

            Stavki, ki ste jih namenili Amelie, namreč visijo v zraku brez navezave na karkoli…. razen, da zvenijo, kot bi se hoteli norčevati iz Amelie.
            Nobene ljubezni ne izžarevajo.

            Hm… morda pa na vaše izjave kvarno vpliva preveč druženja s “preroki”…

          • Jaz sem prizanesljiv s tabo, ker si osebno prizadeta. želim si sicer, da bi videla, v čem za kri ni bila prelita zaman. In to ni v nedolžnosti žrtev.
            Drugi pa, večina, ki ni osebno prizadeta, pa se šlepa na vaš račun. In tulijo o nasilju in žrtvah, kot da bi njih kdo klal. Pa živijo dokaj normalno in jim je največja skrb kolikšno penzijo bodo dobili s svojo polno delovno dobo.

  2. ” Tudi Zveza tako imenovanih borcev je druščina politikov, ki so se rodili veliko let po koncu vojne.”
    ============
    Trenutno je po svetu živih še cca 17.000 borcev iz 2. svetovne vojne, od tega jih je cca 42.000 iz Slovenije.

  3. Ne vem, zakaj se uporablja beseda socializem, ko pa gre v resnici za komunizem?!

    Ravno zaradi te nedoslednosti, so mladi zavedeni, ker si razlagajo, da je komunizem negativen, socializem pa pozitiven.

    Zakaj ne bi za jugoslovanski sistem uporabljali pojem komunizem, saj je komunistična partija vodila tedaj vseskozi politiko, gospodarstvo in vojsko.

  4. Če pa bi primerjali enakopravnost v jugoslovanskem ” socializmu” in danes, bi lahko ugotovili naslednje:

    – danes smo enakopravnejši kot tedaj, saj so danes vsem zagotovljene človekove pravice in svoboščine, za časa Jugoslavije pa niso bile
    – danes je kopica socialnih pravic, ki jih tedaj ni bilo in je bilo veliko pravih revežev in povsem zapostavljenih ljudi….

    • Grd naslov, ja. Skoda da ni uspel prestop v francoski Nantes. Ali kak drug mocan zahodnoevropski klub. Ruska liga je mednarodno neodmevna.

      Mandaric naj bo pa raje tiho. Ocitno mu ni bilo skoda, da tak slovenski talent kot je Vombergar v neki zelo skromni ligi vecino casa prezivi na klopi.

  5. Veronika,
    očitno sva hkrati zaznali zelo podobno.

    Meni se AlFejeve besede zdijo nesramno norčevanje iz sočloveka.

      • Predlagam, da na prispevke, namenjene osebnim napadom, ne odgovarjamo več. Bo šlo in bo bolje.
        Drugače bomo ožigosane (pa tudi ožigosani), da navijamo samo za ženske (spomnimo načelnico SV), ali pa da smo nerazgledani navijači Trumpa (spomnimo umetne spore, ki jih je na tekočem traku “plodil” P. Lah SJ), a jedro debate bo izpuhtelo.
        Casnik je preveč dragocen medij, da bi podpirali jalove debate zdolgočasenih osebkov, ki se ne znajo izražati kratko in razumljivo.

  6. (Sem hotela samo izraziti nestrinjanje z načinom komuniciranja (ob 7.13), pa je nastala … porcija moraliziranja.)
    Se mi zdi, da se je razpaslo nekakšno internetno razločevanje duhov in etiketiranje. (Na podlagi česa? Par izjav? Dvomljivo ali nerodno formiranih besednih zvez? Nerazumevanja ali površnosti pri branju? S pomočjo posebnih algoritmov in baze podatkov preteklih komentarjev???)
    Ne dvomim, da je to možno (saj “Bogu ni nič nemogoče” – zlahka si predstavljam, da bi p. Pij v internetni dobi marsikdaj posredoval ‘na daljavo’ in brez vnaprejšnjega poznavanja osebe), a kot nezaupljiva oseba bi vendarle od človeka, ki kategorično/samozavestno postavlja ‘diagnoze’, pričakovala kakšen ‘certifikat’ ali reference in vsekakor vsaj obzirnost ob zavedanju, da je vsak (TUDI JAZ in tudi ‘diagnostik’) poln napak in slabosti, saj ga v večji ali manjši meri bremenijo posledice izvirnega greha. Prepustimo sodbo Bogu. (Zmerjanje in ‘zabijanje’ mi pač ne deluje kot ‘bratsko opominjanje’, ki bi bilo bolj na mestu, ko se ti zdi, da ‘tvoj brat greši’.)

    Dokler živimo, smo na poti: iščemo, včasih nas tudi zanese ali zgrešimo, včasih blodimo in begamo, kdaj se znajdemo v slepi ulici … Dokler živimo, obstaja (vsaj) upanje, da jo tudi najdemo in ostanemo na njej. Deset zapovedi oz. skrčenih v dve – to je tista ograja in smerokaz. Mnogo (načinov iskanja/hoje po) poti je, kolikor ljudi – da le v zaupanju in dobri veri sledimo pravim kažipotom, pa smo v smeri Cilja. Če bi takoj, ko noga stopi v obcestni jarek, zgrmeli v prepad – kdo bi še ostal? Sem kristjan samo, ko sem ‘popoln’ ali sem (lahko) kristjan tudi kot človek na poti, ki se trudi v tej smeri? (Dejansko – teološko – sem kristjan kot grešnik, drugačen ne morem biti, ker sem človek.) A če se spotikam ob ‘trske’ drugih, koliko sem drugačen od raznih ‘che guevar’, ki niso dopuščali (nedovoljenih) zdrsov in odstopanj, temveč zgolj strogo predpisan način mišljenja, delovanja, hoje po vnaprej začrtani, enosmerni in z zidom na obeh straneh ograjeni cesti? Jezus kot Che Guevara? Ta primerjava mi ni blizu …

    Blagor tistim, ki jim je dana polnost spoznanja – meni (in večini) pač ni.
    (Škoda bi mi bilo, da bi na tem portalu razpravljali na ‘gostilniški način’. Če pa je ‘sporni’ način komunikacije (‘obmetavanje’ in ‘direktno z jezika ven’) povsem običajen za moško družbo, potem bi bilo potrebno razmisliti o prilagojeni tehniki vsaj v obnašanju do dam – glede na to, da predvidevam, da večina tukajšnjih komentarjev ne dvomi o različnosti spolov :).)

    • Popolnost? Tu je en namig:

      »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 7,21)

      In ne! Ni več časa za leporečje in skrbno zavite besede in še po možnosti čakanja v grehu do smrti, na smrtni postelji pa duhovnik in hop v nebesa. Zakaj ni časa? Ker duhovnika ne bo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite