Čezljubeljske analogije

4

knezji kamen25. junija zjutraj smo izobesili slovensko zastavo in upihnili 24 sveč na belo-modro-rdeči torti. Nato smo se odpravili na zgodovine poln družinski izlet na avstrijsko Koroško. Današnjo državno mejo smo prečkali na Ljubelju, prav tam, koder se je pred 70 leti vila dolga kolona beguncev, ki so bežali pred barbarskim komunizmom. Svobodo in varnost onstran tunela je leta 1945 simbolizirala britanska zastava. 1200 let pred tem so naši karantanski predniki iskali zaščito pred avarsko nevarnostjo z vzhoda pri Bavarcih. Bavarci so v povezavi s Franki naše prednike zavarovali, Britanci pa so jih 1200 let kasneje izdali.

Ko smo se po strmih ovinkih na avstrijski strani vozili proti Podljubelju in boroveljskemu mostu, so se nam v mislih vrstile podobe velikega eksodusa, ki ga je ujel na fotografski trak Marjan Kocmur in so bile pred kratkim objavljene v knjigi[1. Umik čez Ljubelj, Mohorjeva družba, Celovec 2015.]. Beg, kakršnega ne pomni slovenska zgodovina in so ga tuji opazovalci primerjali z »zlato mrzlico v Ameriki« ali pa s podobami iz »znanstvenofantastičnega filma«[2. John Corsellis, Marcus Ferrar, Slovenija 1945, Mladinska knjiga 2006, 28.]. Škripanje voz, otroški jok, rezgetanje konjev, vojaški ukazi in grozeč ropot tankov, kaos, prerivanje v svobodo. V nedrje slovanske kneževine Karantanije. Na Vetrinjsko polje do poslopja starodavnega cistercijanskega samostana, v katerem je dolgoletni opat Janez Vetrinjski že v 14. stoletju popisal ustoličevanje. Akt, ki je navdušil Jeana Bodina. Ta ga je opisal v svojem znamenitem delu Les six livres de la Republique. Njegovo knjigo je vzel v roke Thomas Jefferson. Skrbno si je podčrtal Bodinov opis ustoličevanja. Kasneje je pod vplivom tega in drugih demokratičnih izročil oblikoval temeljni dokument ameriške državnosti, Deklaracijo o neodvisnosti. Čez nekaj dni (4. 7.) bodo Američani praznovali njeno obletnico, zahvalil pa se nam je (l.1999) za naš prispevek k njenemu oblikovanju celo predsednik ZDA, Bill Clinton. Na tisto zgodovine in kulture polno Vetrinjsko polje se je torej leta 1945 zgnetlo vse, kar je po revoluciji od kulture ostalo. Oborožena sila, ki jo je dotlej varovala, je bila kmalu zatem pobita po več kot 600 moriščih po rdeči Sloveniji, zadnje reliquiae reliqiarum pa so se razpršile po svetu…

Iz vetrinjskega polja nas je pot vodila v Celovec. Mimo starodavne stavbe Mohorjeve družbe, ki ji je poblaznela Udba vsa leta skrbno gledala pod pero, smo se odpeljali pred staro mestno jedro. Tam smo si ogledali kužno znamenje, ki mu je bil po zmagi nad Turki dodan veliki zlati križ, ob njegovem vznožju pa poteptan polmesec. Pred tem znamenjem smo polizali sladoled in opazovali mimoidoče. Med njimi so bili muslimani in morda kristjani. Morda zato, ker so samo prvi jasno izražali identiteto in lepo poskrbeli za nataliteto. Verjetno bo potrebno simbola na kužnem znamenju kmalu odstraniti…

Samo lučaj stran se nahaja Landhaus (Deželni dvorec), kjer stoji v Dvorani grbov knežji kamen, tolikokrat kamen spotike v slovensko-avstrijskih polemikah glede simbola državnosti. Kamen, na katerem so Karantanci v davnini ustoličevali kneze v slovenskem jeziku. Vse do leta 1414 se je izvajal obred, čeprav mnogi nemški plemiči takrat niso več razumeli slovensko. Starodavni obredni obrazec pa so se kljub temu naučili. Na steni Deželnega dvorca, v katerem domuje koroški deželni zbor, visijo stare nemške nacionalistične razlage koroške zgodovine, zlasti tistega 10. 10. 1920. Branilec tam opisanih zgodovinskih konstruktov (npr. vindišarske teorije) je bil Haider, ki je besnel ob obeležitvi kamna na slovenskih dveh centih, ga umaknil iz muzeja v prostore Deželnega dvorca, ga natisnil na uradne deželne dokumente, rohnel proti slovenskim ozemeljskim apetitom in po burnem praznovanju 88. obletnice zmage na plebiscitu v noči na 11. oktober zapeljal v ceste, ki pelje proti Ljubelju…

Naslednjo zgodovinsko postajo smo imeli pri Gospe Sveti, okoli katere je polno starih keltskih ostalin iz časa Noriškega kraljestva, ki ga je odlično ovekovečil Janez Janša v svojem zgodovinskem romanu, napisanem na Dobu. Pri Gospe Sveti smo se priporočili sv. Modestu, ki je nekoč razsvetil naše prednike in molili za čudež, ki bo edini razsvetlil sodobnike.

Zadnja zgodovinska postaja je bil vojvodski prestol, do koder je leta 1945 prišla partizanska vojska, se tam fotografirala, nato pa so se morali kmalu umakniti. »Tits« (tako so partizanom rekli Angleži) so se namreč vedli skrajno »avarsko« in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo zahodne velesile zahtevale umik. Morda bomo enkrat z gotovostjo izvedeli, kaj je Tito dobil v zameno za hitri umik.

Od preobilja zgodovinskih drobcev in analogij nas je že malo bolela glava, zato smo zaključili naš zgodovinski obisk pri prijateljih v Celovcu. »Veliko Slovencev je danes na Koroškem«, so nam povedali. »Kaj pa so obiskali?« sem začudeno vprašal, saj smo bili pri knežjem kamnu popolnoma sami. »Obiskali so Ikejo,« mi je odgovoril.

Živel dan državnosti!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Večina Slovencev je materialistov. Socialistov temeljna izpoved vere je materializem, trebuh, država, malomeščanstvo, šopirjenje s kapitalom in stvarmi.
    Potrošniška družba je podkupljena socialistična družba. Ko zmanjka podkupnin vrescijo in zahtevajo novo revolucijo.

    • To je posledica tri četrt stoletja dresiranja dialektičnega materializma v Sloveniji. In če tu jaz ne obsojam, bo Bog še manj. Problematične znajo biti le osebe, ki so prisegle Bogu a so še vedno materialističnega svetovnega nazora.

      V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. (Jn 1,1)

  2. Morda bomo enkrat z gotovostjo izvedeli, kaj je Tito dobil v zameno za hitri umik.
    ===============
    Nič ni dobil. Dobil bi brco v rit, če se ne bi umaknil. Tako kot v Trstu in Gorici. Kjer je celo dobil brco v rit.

  3. Nepriprava kompletne dokumentacije za pridobitev nepovratnih sredstev za drugi tir je očitno nadaljevanje miselnosti o nesodelovanju z Evropo.

    Takšna miselnost izhaja iz bivše države, ko se je zaradi nje izruvala železniška proga:

    – Velenje- Dravograd ( bližnjica za turiste in tovor), tako da je danes le še od Celja do Velenja

    – drugi tir od Maribora do Šentilja.

    Vse kar je bilo sonarvno in okolju ter ljudem prijazno, se je rušilo.

    Pri vsem tem pa se je pozabilo na Slovence na avstrijskem Koroškem, kjer je zibelka slovenstva.

Comments are closed.