Četrta veja

8

povezavePred nekaj meseci sem objavil kolumno “Naše skupne zgodbe”. Pisal sem o tem, kako pomembno je, da mediji ustvarjajo skupno resničnost; da skupna resničnost ni kakofonija množice mnenj in novic z roba medijskega prostora in ideoloških getov, ampak da jo morajo ustvarjati mediji, ki jih imamo za osrednje. Osrednji mediji so tisti, za katere pričakujemo, da jih večina spremlja. Torej trije nacionalni dnevni časopisi, nacionalna ter ena ali dve zasebni televiziji ter nacionalni radio.

Kako dobro osrednji mediji projicirajo resničnost, kaže razkorak med njimi in mešanico vsega tistega na obrobju. Razkorak med tem, kar beremo v osrednjih medijih in tem, kar prinaša predvsem desni rob medijskega prostora, je velik. Zaključil sem z ugotovitvijo, da je to pomembno predvsem zaradi regulatorne vloge, ki jo imajo mediji v demokraciji. So namreč regulator političnega trga. Na tej točki nadaljujem.

Novinec na trgu

Si predstavljate, da bi na trgu mobilnih telefonov proizvajalec, ki ni izdelal še nobenega telefona, ki nima nič zadovoljnih strank nikjer na svetu, čez noč dosegel 35% tržni delež in prehitel Apple, Samsung, Xiaomi in vse ostale. Jaz tudi ne.

Trg mobilnih naprav tega ne bi dopustil. Varuhi konkurence ne bi dopustili, da bi si kdo 35% tržni delež pograbil z nefair poslovnimi ali oglaševalskimi potezami. Kupci bi nagradili dobre in kaznovali slabe proizvajalce. Regulatorji skrbijo, da podjetja ne izkoriščajo monopolnega položaja, pridobljenih pozicij, skratka, da je tekmovanje pošteno in da na njem odločajo kupci si svojimi odločitvami, na katere naj ne bi vplivalo dosti drugega kot cena in kvaliteta ponudbe ter seveda okus kupca.

Tudi politika je na trgu

Na trgu so politične ideje. Na trgu so politiki, ki upajo, da jih bodo kupci kupili na volitvah. Regulatorji tega procesa so mediji, pravna država in do neke mere, v samoregulativni vlogi, parlament. Za slovenski politični trg je značilna velika moč uveljavljenih igralcev, incumbentov.

Slovenski politiki se v 1990ih ni zgodilo to, kar se je zgodilo AT&T-ju in še komu, ki mu je bilo naloženo, da se razgradi na več konkurenčnih podjetij. Res je, da je nekdanja partija razpadla na več konkurenčnih partij, ki pa so oblikovale kartel in praviloma delovale usklajeno.

Pri storitvah in produktih trg – torej kupci na trgu – poskrbijo, da so izdelki in storitve čedalje boljši in čedalje cenejši. To je zato, ker je na trgu izbira in ker je tekma poštena. V slovenski politiki ne bi mogli reči, da so izdelki in storitve čedalje boljše. Vsaka naslednja vlada je slabša od prejšnje. Ljudi je težko prepričati, da bi postali ministri. Voz gre, menda povsem demokratično, navzdol.

Pa gre res navzdol demokratično? Francis Fukuyama v svoji knjigi The Origins of Political Order odstopa od svoje prvotne ideje, da tržno gospodarstvo in demokracija pomenita konec zgodovine. Vztraja pa, da so pogoji za uspešno družbo trije: delujoča država, vladavina zakona in odgovornost. Slednje se lahko vzpostavlja skozi demokracijo, lahko pa tudi kako drugače.

Država, zakon, zaupanje

Odgovornost sam razumem kot generator nečesa pomembnejšega – zaupanja. Odgovorni so vredni zaupanja, neodgovornim ne zaupamo. Če si zaupamo, vse bistveno bolje deluje. Ekonomisti znajo pojasniti, da so stroški mehanizmov, ki nadomeščajo zaupanje, znatni. Če je zaupanje, so “transakcijski” stroški manjši. Če vam banka zaupa, ni treba sklepati zavarovanja za vračilo dolga. Odpade zavarovalna premija in administrativno delo. Če poslovnemu partnerju zaupate, ga ni treba preverjati na vse načine. Kar stane. Zato so učinkovita ekonomska omrežja, kjer si med seboj zaupajo. Židovski bankirji iz časov rojevanja evropskega bančništva so tak primer.

Slovenska država samo z velikimi težavami, počasi in neučinkovito zagotavlja storitve svojim državljanom: zdravje npr. z velikimi čakalnimi vrstami, sojenje z rekordnimi zaostanki, socialno varstvo na prenizkem nivoju in šolstvo z mnogimi anomalijami. Zaradi pomanjkljive vladavine zakona izgubljamo tožbe na evropskih sodiščih, plačujemo kazni zaradi zaostankov, padamo na lestvicah konkurenčnosti in dobivamo opomine iz evropske komisije.

Najbolj pereče pa je stanje na področju odgovornosti in zaupanja. Komu je vlada pravzaprav odgovorna? Na kakšen način vlada odgovarja? Kako politika odgovarja, če se iste politične sile pregrupirajo v druge stranke? Koliko zaupanja npr. v vlado Mira Cerarja se je vzpostavilo ob volitvah? Katere reforme smo vzeli za svoje? Kako naj zaupamo tej sedanji garnituri ministrov na začasnem delu v politiki? Ko bodo svoje opravili, jih bodo zamenjali drugi.

Cena nezaupanja

Cela država plačuje visoke transakcijske stroške za splošno nezaupanje. Del tega nezaupanja je tudi nezaupanje v medije. Ja, so osrednji in vsi se pretvarjamo, da je tisto, kar poročajo res. In hkrati se vsi zavedamo, da niso resnico-ljubni. Da radi postanejo pristranski. Ne vsi, tudi ne vsak ves čas, ampak, če parafrazirmao Lincolna, nekaj ljudi vleče za nos nekaj časa. Potem pa drugi. Desničarji se nad tem pritožujejo, levičarji so tega potihem veseli, neumneži tega ne opazijo.

Če v kapitalizmu ni regulatorjev, ni tržnega gospodarstva, ampak džungla, v kateri velja zakon močnejšega, produkti pa so zanič. Podobno, kot če v nogometu ne bi bilo sodnikov. Vsakemu dobremu igralcu bi zlomili nogo.

Če v demokraciji ni regulatorjev, ki bi ustvarjali možnosti za pošteno tekmovanje političnih idej in osebnosti, ampak so regulatorji povezani z igralci na trgu, potem rezultat ni demokracija, ampak vse skupaj še najbolj spominja na fevdalizem. Za tisto obliko vladanja je namreč značilna malo brzdana oblast tistih, ki so na vrhu. Napredka je bilo malo, večina je bila od rojstva do smrti ujeta v svojem stanu.

Tajkuni, bančniki, politiki … mediji?

Edini način za izboljšanje tega stanja je, da začnejo regulatorji političnega trga opravljati svojo vlogo. Da niso več navijači ali lobisti za koga od tekmecev, ampak dejansko skrbijo za delovanje političnega trga.

Tu je ogromna odgovornost medijev. O njihovi krivdi za stanje stvari v Sloveniji ni bilo povedanega še nič, pa bi po pohlepnih tajkunih, ustrežjivih bančnikih in korumpiranih politikih verjetno lahko počasi prišli na vrsto.

Ampak od še enega grešnega kozla ne bi imel nihče nič. Mediji so, kot samostojna veja oblasti, v idealnem položaju, da naredijo red sami pri sebi. Tehnološki razvoj gre v smer, ko postajajo popolnoma svobodni; v smislu tiste pesmi Janis Joplin, svoboda je, ko nimaš več česa izgubiti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Da o “krivdi medijev za stanje stvari v Sloveniji ni bilo povedano še nič”, ne bo povsem držalo. Nekateri o tem bentimo toliko, da smo kar sami sebe siti :)- skoraj vedno, ko se priglasimo k javni besedi, privatno pa sploh.

    Seveda v medijih, ki jih Žiga Turk našteva, te samokritičnosti, da bi sploh načenjali temo, ni na dnevnem redu. Avtoflagelacija, kakršna se v teh dneh dogaja na ulicah andaluzijskih mest, jim seveda ne pride na misel. 🙂 Ne bojo pljuvali v lastno skledo. V Reporterju ali Družini ali na tem portalu bi se pa že našlo kakšna kritika tega tipa, včasih bolj, včasih manj prepričljiva.

    Stanje “normalnosti” naši večinski mediji, posebej bolj levičarsko ideološko zagreti med novinarji in uredniki, ki se vprašanja lotevajo z drugega konca, razlagajo prav v povsem za 180 stopinj zasukani perspektivi. Stalno nas prepričujejo o tem, kako nam tipični zahodni mediji podajajo izkrivljeno sliko realnosti. Torej norma so oni, na zahodu je pa vse zgrešeno in prodano. Razen mogoče taki kot Guardian. Mogoče. Delno. Včasih.

    Malo se čudim, da Žiga Turk akceptira trditev, da so mediji četrta veja oblasti. Ne vem, čigava je ta domislica, najbrž celo izvira iz demokratičnega okolja, ampak mene kar strese ob njej. Zakaj naj bi bil novinar ali urednik obenem oblastnik? Kaj mu daje takšno legitimiteto bolj kot kmetu ali učitelju, arhitektu ali smetarju, zdravniku ali vodovodarju, dimnikarju ali pilotu? Ideja, bojim se, izhaja vsaj posredno iz marksizma ( ki ima zame nevarne totalitarne nastavke že v zasnovi), češ da za filozofa ( lahko vstaviš tudi družbosloveca ali novinarja) ni dovolj, da svet natančno, objektivizirano, z distance opazuje in razlaga, ampak da mora svet spreminjati. Temu so rekli naši komikardeljanci, da je novinar družbenopolitičen delavec. (Sicer tedaj bolj na način, da je sluga kot da je gospodar, ampak to je že drugo poglavje). Če se gre novinarstvo ” četrto vejo oblasti” ali že, če si to samo domišlja, je po mojem to del problema in ne rešitve.

    Da se vrnem k temeljnemu vprašanju- ja, se strinjam, mediji, ki jih Žiga Turk našteva nosijo precejšen del krivde, da je dinamika politične in gospodarske situacije v Sloveniji v času neodvisnosti in formalne demokracije mnogo slabša kot recimo na Poljskem ali Češkem. Bojim pa se, da celo manj zaradi njihove utilitarne sprege s ( kontinuitetnimi, vsekakor pa bolj levimi) oblastniki in kapitalom. Bojim se, da bolj zaradi prevladujuče indoktriniranosti med njimi ( Pravim bojim, ker je indoktriniranost težje odpravit- pri prvem bi bilo včasih dovolj že to, da se ob volitvah zamenjajo korita).

    Kako drugače kot indoktriniranost opredeliti ne le znano averzijo do vsega, kar diši po tradicionalizmu ruralnega ali meščanskega tipa ali katolicizmu, kako razložiti recimo velikansko averzijo do ZDA? Udrihali bojo po njih in jih poniževali, beri recimo Čibeja, pa kakorkoli se njihova politika obrne; četudi demokratska, četudi prvega temnopoltega predsednika. Po drugi strani se bojo na vse možne načine izogibali, da bi s prstom pokazali na svetovnega akterja, ki se danes obnaša podobno kot Hitler v poznih tridesetih in si prisvaja eno za drugim ozemlja sosednjih držav. Kje imate v neki evropski demokraciji danes tako razumevanje ali celo simpatijo do aktualne Putinove politike kot v Sloveniji in večinskih slovenskih medijih? 🙁

    Slovenski medijski prostor torej po mojem dokazuje velikansko vrednostno odstopanje od povprečja ali če hočete norme medijskega prostora tradicionalnih demokracij. V glavnem zelo v levo, razen morda pri vprašanju nacionalističnih strahov, averzij pred sosednjimi narodi. Tako v levo, da je to po mojem ovira normalnemu razvoju Slovenije. Recimo tudi pri privatizacijah in velikih zamudah in oviranju pri tem.

    Se bo ta medijska nenormalnost Slovenije sčasoma uredila in izbalansirala z “laissez faire” delovanja tržnih mehanizmov? Ne bi preveč pričakovanj polagal v to. Kitajska dokazuje, da je liberalni trg vsaj na določen rok združljiv s totalitarnim komunizmom. ORF ali BBC sta bili odlični medijski hiši, tudi ko še nista imeli nobene tržne konkurence. Verjetno celo v marsičem boljši kot danes; privoščila sta si nekatere serije, zlasti dokumentarne, a tudi dramske, za kakršne danes ob razpršitvi reklamnih prilivov nimata več denarja ( in morda tudi ne več kadrov).

    Vem, da Žiga Turk veliko svojega prepričanja in upanja polaga v trg, a mora s svojim intelektom vendarle priznati, da je več trga v medijski prostor zahodnih televizij prinesel večjo hipertrofijo limonad, kiča, smeti ( tudi recimo reality showe) kot pa kvalitetne rasti.

    Po mojem je glavni problem, da v Sloveniji leta 1990 ni bilo večjega preloma ( za razliko od vseh ostalih ex-komi držav, ki so danes v EU) in da je to, kar je bilo tedaj zamujeno, sila težko popravit. Tudi zato, ker je bila slovenska revolucija avtohtona in ( po nemško) temeljita v dolgotrajnosti. Bojim se celo, da današnji mladi novinarji v povprečju delujejo enako ali celo bolj indoktrinirano kot njihovi kolegi pred 50 leti. Mnogi med tistimi so se celo zavedali zunanje prisile, medtem ko so ti levičarsko indoktriniranost povsem ponotranjili.

    Za mnoge med njimi je recimo Che-Guevara junak, če jim še tako dokažeš, da je bil obseden lunatik in morilec, ki se ga je še Castro moral znebiti, da je lahko mirneje spal. Težko je s takimi upati na razum in miselno evolucijo. Žal.

    • Prvi članek in prvi komentar skupaj sta super kombinacija in pokazatelj, da lahko pluralnost pogledov pripomore k širjenju obzorja bralca 😉

  2. Turk je malo preveč poenostavil enačenje politike s trgom. Politika ni ravno tržnica. Čeprav daje tak videz vse bolj. In to nepoštene tržnice zapovrh.
    Mediji se grebejo za vsak kos kruha. Po vplivu naj bi šteli za četrto vejo oblasti. Ne vem če se niso sami oklicali za četrto vejo. Tudi ne vem ali je to naš jugoslovanski socialistični izum, po katerem so novinarji družbenopolitični delavci. Čisto možno da je tako. Še ena revolucija v revoluciji. Definitivno je naše socialistično novinarstvo tako razumelo svoj položaj, krepko v dobesednem smislu.
    In danes, če gledaš Darjo Zgonc na tv, totalna vladarica vesolja. Le kdo ji piše besedilo. Menda ne sama, toda ne vem kdo bi ji sicer lahko pisal take tekste.

    Kot piše Igor, liberalizem se lahko kar ujame s komunizmom. Jaz sicer že tako pravim, da je komunizem skrajni liberalizem. Edino kar liberalce loči od komunistov je, ali so liberalci pripravljeni plačevati komuniste. In izkaže se da so. Kot bi mafiji plačeval za varnost. Vsekakor bi bil bolj svoboden, dokler bi imel dovolj denarja. Komunisti so pa itak svobodni, kot homoseksualci. To je današnja Kitajska.

  3. Odličen članek in odlično dopolnilo Igorja Ferluge. Na noben način sicer ni moč trditi, da so mediji četrta veja oblasti – so pa privesek oblasti, bolje točno določene politične opcije. Tako je in tako bo, razen če se ne bo ustanovil nek dnevni časopis in neka televizija, ki bo konzervativna in libertarna obenem. Zgled bi moral biti Bill O’Reilly ali pa Ruch Limbaugh.

    Kljub vsemu pa vsi naši skozlani ti. osrednji mediji počasi odmirajo, ker se ljudje selijo na splet in iščejo drugačne povezave in druge vire informacij. Žal Slovenija tudi na tem področju malo zaostaja, saj nam običajno najbolj inovativni ljudje takoj skliznejo v Silicijevo dolino. Toda premika se na bolje in imam upanje. Imamo Časnik, imamo Portal Plus, imamo Kritiko konzervativno in imamo Kavarno Hayek. In imamo twitter in facebook. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako in na kakšen načn se bo informiral. Ovc namreč ni.

    • Dobri komentarji.

      Strinjam se, glavnim medijem moč pojenjuje. Največje trdnjave so tu še vedno Rtvslo in Pop TV. Čeprav veliko ljudi tudi tistih postaj ne gleda.

      Kar se tiče mnenjskega vodenja se vseeno pozna zaton časopisov. V njih smo namreč imeli kolumniste, ki so včasih (zelo močno še v devetdesetih) močno usmerjali mnenje ter podajali stališča. Slišal sem bolj ali manj utemeljena mnenja, da za pisma bralcev v glavnih treh časopisih še sedaj velja cenzura?!?!? Zanimivo, nekateri pravijo, da je Janša leta 2004 zmagal med drugim tudi zaradi omehčanja medijskih spon – takrat se je počasi uveljavljal internet.

      Kot sem napisal zgoraj: Rtvslo, Pop TV in radii (Antena, Radio1, Center itd.) so še vedno močni – mogoče ravno toliko da še za silo vzdržujejo status quo (Jankovićeva zmaga v zadnjem ‘pushu’, vstaje, Cerar, prodor ZL). Toda moč jim počasi kopni – mogoče so zadnji politični premiki le še obupni poizkusi zavarovati kar lahko. Moč uveljavljenih medijev se namreč napaja iz državnih podjetij, ki jih sponzorirajo – tu pa država ni v dobri kondiciji in režim izgublja prostor. Navsezadnje morate vedeti, da nakopičeni nesporazumi, antagonizmi in nasprotja vedno izbruhnejo na dan. Že sedaj imamo navsezadnje manjše in velike pobude medijske, ki so nastale povsem izven medijskih centrov (Družinski zakonik, peticija za privatizacijo), ki so imele tudi svoj odmev. Nasprotno pa so mediji celo zatrli nekatere ad hoc levo-sredinske pobude (npr. Act Tank je povsem izginil).

      Internet lahko veliko spremeni. Je že spremenil. Nesporno dejstvo je, da so VLV bili usklajeni preko Facebooka in tu imeli tudi svoj naboj, ampak ne smemo pozabiti medijske podpore, ki so je je bile deležne. Internet je na srečo razkril globoke napetosti v družbi, ki jih režimsko sponzorirani mediji niso mogli več prikriti. Sicer se zato srečujemo z izjemno sovražnim govorom in grožnjami na spletu ampak to je cena, ki jo plačujemo pač zato, ker je civilna družba očitno tako razdeljena – in tako pristransko medijsko obravnavana – da je enkrat to izbruhnilo kot v ekonom loncu. Nizozemska in Švica sta kljub svoji notranji pluralnosti in drugačnosti z razlogom stabilni in Italija in Slovenija z razlogom nista 🙂

      Sam menim, da bodo alternativna mnenja vedno bolj slišana in da bodo režimska mnenja vedno bolj deležna nasprotovanja – poglejte dandaes odzive na Twitterju, na blogih. Mejnik bo definitivno sesutje levih časopisov, ki so se ‘zaciklali’ v eno omejeno ciljno skupino. To lahko pričakujemo v roku dveh, treh, max. petih let.

      Naslednji družbeni nemiri, ko bodo, po mojem ne bodo več spodbujani s strani Pop TV ter Dela (z raznimi rubrikami v Sobotni prilogi) temveč bodo spontani in zato za nomenklaturo bistveno bolj neprijetni, ker se ne ve v katero smer bodo šli. Sociolog Vehovar je govoril ta v času Pahorjeve vlade, da so nemiri neizogibni. Potem so se sicer zgodile VLV, kar je privedlo do padca Janše ter Vlade AB in sedaj Cerarja ter vzpona ZL. Mogoče pa Vehovar ni mislil teh nemirov ampak nekaj večjega in mnogo bolj hm …. no ja …saj veste…..

    • Janez, Rusha L. niti ne tako, ampak Billa O´Reillyja tudi jaz zelo cenim. Vedoč, kako strašno ga ima v zobeh leva medijska, tudi spletna javnost in politika. Pred leti je imel daleč najbolj gledano politično oddajo v državi; naj še tako pluvajo po njem, take gledanosti se v resnem žanru ne doseže brez kvalitete. Ne vem, če ima BO˙R še to oddajo, ker noben kabelski operater pri nas, če se ne motim, med množico programov, tudi Foxovih, ne ponuja Fox Newsa. Kar je čudno, če ne sramota in se sprašujem, ali je to politično dirigirano. 🙁

      Sicer, da ne bo pomote, sam v zahodnih demokracijah cenim celo demokratično medijsko mavrico, tudi mainstream in celo mnoge levo-sredinske medije. Nikoli ne bom trdil, da sta La Republica ali Suddeutsche Zeitung slaba, ker ju vleče nekoliko v levo. Verjetno celo omenjena ORF in BBC rahlo nagibata v levo. Želim si samo podobne medijske normalnosti in pluralnosti, kot jo srečamo 100km od nas v Avstriji in Italiji. Celo hrvaška stvarnost mi deluje blagodejno v primeri z našo. ( Ne pa, da imamo, kot pravi slikovito Cestnik od dnevnikov Borbo1, Borbo2 in Borbo3).

      HTV mi je včasih prav balzam za dušo, če preklopim z RTV SLO. Kaj se je samo zgodilo z našo nacionalko v desetletjih po osamosvojitvi 🙁 Včasih smo imeli samo en levičarsko demagoški in diletantski Studio City, zdaj celoten informativni program nacionalke počasi postaja en sam Studio city ( z za silo izjemo v Odmevih).

      Naj bom konkreten, pa magari, če me dajo na svojo črno listo. V trdnem komunizmu je v kulturnem programu blestel med drugim res žlahtni konzervativec Jože Hudeček, danes so tam v glavnem same mlade marksistke in pa oni somišljenik, ki nosi črno kapo v najbolj vročih dneh. Zunanjepolitični Globus vodi in nam svet razlaga frenetična levičarka Milinković, pomaga pa ji tista Petra Marc, ki je ob spominu na Auschwitzu v svojem “zgodovinskem pregledu” bila zmožna ob bok Auscwitzu in Treblinki postavit angleška ravnanja z Buri in ameriška z Indijanci, pa še Guantanamo za ocvirek, obenem je pa gladko “prezrla” vsa komunistične koncentracijske strahote: od Gulaga ( z milijoni in milijoni nedolžnih žrtev) prek Teharij do Golega otoka. 🙁

      Evo, to žalost brez kančka modrosti in občutka za dobro mero imamo kot “četrto vejo oblasti” v Sloveniji. Pa onega “novinarja” z majico Osame bin Ladna na sebi, zastavo ISISa in kalašnikovim v rokah. Kot zle sanje, kot nočna mora. 🙁

  4. Igor, Rusha sem res dodal bolj tako, ker vem, da je zelo vpliven. Ne poznam ga. Billa O’Reilleja malo bolje poznam. Seveda ima še oddajo na Foxu, zdaj so po njegovi zelo uspešni knjigi Killing Jesus posneli TV serijo. Seveda pa ne smemo pozabiti na Glenna Becka. On je pa resničen fenomen. Na novo piše medijsko zgodbo, povsem. Žal nimam časa, da bi gledal njegove oddaje, večkrat pa preberem kak članek iz The Blaze.

    Je pa res, kar pravite, da je res čudno in kar strašljivo, da Fox News ne boste našli na nobenem kabelskem operaterju. Še huje, iz T-2 je izginil BBC, France 24 (English), ki je imel tudi dobre politične oddaje, pa ne ponuja časovnega zamika. Vse ostale spezdene kanale, na čelu z RT, lahko gledam za nazaj, tega pa ne morem. Večkrat sem se pritoževal zaradi tega, vendar so mi enostavno rekli, da ni nobenega zanimanja in da rabijo strežnike za kanale, za katere zanimanje je. Če je to res, potem je realnost še hujša, kot če bi šlo za politične mahinacije. Kajti politike lahko vedno ne izvoliš. Ozkosti ljudi ne pa moreš dati na volitve.

Comments are closed.