Avtor: Milena Miklavčič. Na svojem blogu opozori na članek Vesne Godina o ”funkcionalni neodraslosti”, v katerem psihologinja ugotavlja, da delamo napako pri vzogji s tem, ko mladim dovolimo vse, ne da bi jim pri vzgoji in odraščanju postavljali meje. In še huje: do njih smo se obnašali kot malo bolj odrasli prijatelji, v nobenem primeru pa ne kot starši.
Publicistka iz članka ugotavlja, da so bili žal “številni psihologi preglasni, in zato smo na splošni ravni vzgojili horde posameznikov, ki so asocialni, amoralni, kajti vse življenje delajo le tisto, kar se jim zdi “fajn”, in kot pravi Vesna N. Godina, ne razlikujejo med dovoljenim in prepovedanim, torej med “ja” in “ne”, so verbalno nezaustavljivi, zaustavi jih lahko le telesno nasilje, poleg tega so tudi prisilni potrošniki, odvisniki, so apolitični in druge ljudi uporabljajo kot stvari, ne premorejo empatije, ljubezni do drugega.”
Gledano skozi oči Vesne Godina, morda, tudi laže razumemo kolaps države, v kateri smo se znašli. Na ključnih položajih so namreč prve generacije, ki se jih je vzgajalo tako, da se jim ni postavljalo mej. In to, kar se janezek pač nauči, to janezek zna. Z drugimi besedami to pomeni, da so se tisti, ki so pognali Slovenijo na kant, na podoben način igrali tudi tedaj, ko so predsedovali Ljubljanski banki, pa ko so vodili to ali ono ministrstvo, zbornico, firmo, ko so gradili ceste, oblikovali program na državni RTV in še mnogo kje… V njihovih glavah je tičalo zgolj in samo eno: da jim je vse dovoljeno, da morajo vse imeti, da jim nihče ne sme nič reči, da je vse, česar se dotaknejo, njihovo, bogvaruj pa, da bi jim kdo hotel igračo iztrgati iz rok, takrat pa so se pričnejo dreti, kričati in cepetati z nogami.
Slovenija je prepolna junakov, ki so funkcionalno neodrasli posamezniki. Ki so sicer doštudirali, naredili celo doktorate, ki so zasedli pomembna delovna mesta, v svojem bistvu pa so še zmeraj otroci.
Ne zavedajoč se, da biološka odraslost nima prav nobene veze s socialno odraslostjo.
