Češki anti-Zeman, zaljubljen v Ljubljano

4
489
Jiří Drahoš, predsedniški kandidat na januarskih volitvah 2018, z družino Foto: Eva Manzelka
Jiří Drahoš, predsedniški kandidat na januarskih volitvah 2018, z družino Foto: Eva Manzelka

Objavljamo razgovor z Jiříjem Drahošem , glavnim Zemanovim protikandidatom na čeških predsedniških volitvah, ki ga je ekskluzivno za Časnik.Si pripravil Teodor Marjanovič.

Že čez dva tedna bodo Čehi v prvem krogu izbirali novega predsednika države. Miloš Zeman, prozahodni in revanšistični hlapec ruskih in kitajskih interesov, velja za glavnega favorita. Skoraj vse mnenjske raziskave kažejo, da bi si ga približno kar štirideset odstotkov volivcev, predvsem podeželskih, želelo še naprej videti v slovitih pisarnah na praškem gradu Hradčany.

Doslej objavljene raziskave kažejo, da je v kupu izzivalcev le en, ki ima precejšnjo šanso, da Zemana lahko povozi v drugem krogu, ki bo dva tedna kasneje. Gre za dosedanjega predsednika Akademije znanosti Jiříja Drahoša, proevropskega nepolitika –človeka brez direktnih političnih izkušenj, kot tudi, dodajmo, za razliko od Zemana, človeka brez komunistične preteklosti. Drahoša, ki je po rodu iz mesteca Jablunkov v vzhodni Moravski, podpira tja okoli trideset odstotkov volivcev – predvsem tistih, ki živijo v večjih mestih, še posebej v Pragi.

Vsi ostali kandidati, med njimi prozahodni milijonar in občasni pisec tekstov popularnih popevk Michal Horáček ali bivši predsednik vlade Mirek Topolánek, ki se je zapisal kot boter korupcije in se že dalj časa populistično poigrava z idejo izstopa Češke iz Evropske unije, životarijo na dnu priljubljenosti, saj jim volilne napovedi kažejo nekje med približno dvema odstotkoma pa tja do deset odstotkov podpore. Kaže torej, da se za drugi odločilni krog obeta spopad med Drahošem, profesorjem kemije, in Zemanom, ‘‘profesorjem‘‘ šovinizma.

Kdo je torej ta izzivalec, ki nikoli ni bil preveč znan, toda zdaj se kar naenkrat uveljavlja kot prvak masarykovskih in havlovskih demokratskih tradicij glasnik prozahodnih vrednot?

Med pogovorom z njim v eni od praških kavarn se je takoj videlo, da Drahoša kar razveseli vprašanje, ki ga verjetno doslej na nobenem srečanju ali intervjuju še ni slišal. Vprašal sem ga, ali je že bil kdaj v Sloveniji, zvedeti pa sem želel tudi, katere so tiste poglavitne lastnosti, ki naj bi po njegovem mnenju odlikovale predsednike v srednjeevropskem geografskem območju. “V današnjem trenutku se moramo predvsem jasno deklarirati, da smo Evropejci, da ne spadamo nikamor drugam,” poudarja Drahoš, kar v češkem kontekstu seveda pomeni predvsem odklonilno stališče idejam, da bi se ta del sveta politično kakorkoli spet približal Moskvi. Po njegovem se morajo predsedniki zavedati skupne kulturne dediščine, kajti “včasih smo vsi živeli v eni Avstro-ogrski,” oziroma, je z nasmehom dodal, Slovenija in Češka sta celo bili v istem kraljestvu – v 13. stoletju med vladavino Přemysla Otakarja II.

Drahoš je Slovenijo že večkrat obiskal, udeležil se je raznih znanstvenih srečanj ter se zanimal za Plečnikove stvaritve. “Lahko rečem, da sem po svoje v Slovenijo kar zaljubljen. Imam vrsto prijateljev na ljubljanski in mariborski univerzi. Zelo mi je všeč Ljubljana: Tromostovje, NUK, pa tako naprej,” se je razgovoril, v spominu pa mu je ostala tudi ena negativna izkušnja. “V Plečnikovi hiši na Trnovem sem nekoč tamkajšnjo vodičko vprašal, če ji je poznano, kaj vse je arhitekt ustvaril v Pragi. Prav šokiran sem bil, ko mi je tista gospodična odgovorila, da o tem ni še nikoli slišala.

V nekaterih ozirih Drahoš seveda raje malo sledi češkemu populističnemu mainstreamu in se ne izpostavlja kritikam, ki jih na družbenih omrežjih širijo prozemanovski mediji in proruski “troli”. Tako povsem nasprotuje sistemu kvot za prerazporeditev beguncev, ki ga želi vpeljati Evropska unija po vseh državah članicah. Ne strinja se tudi z grožnjami Poljski, ki jih je pred kratkim zaradi omejevanja neodvisnosti sodišč izrekla Evropska komisija. Po njegovem bi se morala komisija še naprej truditi s Poljaki, jih prepričevati, da popustijo v svojih odločitvah, ter hkrati podpirati razna poljska politična gibanja, ki tem korakom nasprotujejo, ne pa da se državi prične odvzemati glasovalne pravice.

Glede svojih mnenj je torej kar precej previden. Toda na Češkem se danes korajža meri z drugačnimi merili. Tako Drahoš izrecno ne nasprotuje morebitni vpeljavi evra. Po njegovem je treba organizirati posvetovanja s Slovaki, ki so evropski denar že zdavnaj vpeljali, ter se spoprijeti z njihovimi izkušnjami, ki pa so, kot je precej dobro znano, kar pozitivne. Glede na to, da več kot sedemdeset procentov Čehov nasprotuje evru, pa je torej to Dragoševo politično stališče dokaj tvegano.

Kot tudi ni povsem samoumevno, da Drahoš nasprotuje zmagovalcu oktobrskih parlamentarnih volitev Andreju Babišu. Kot vemo, Babiš do zdaj še vedno ni uspel zbrati večinske koalicije. Toda Zeman z njim še vedno vztraja in ga hoče še kar naprej imeti za mandatarja. Očitno se zanaša na Babiševo javno podporo v ključnem trenutku tik pred predsedniškimi volitvami. Drahoš pri tem vprašanju ostaja načelen. Pravi, da je Zeman na ta način posilil ustavo.

4 KOMENTARJI

  1. “Vprašal sem ga, ali je že bil kdaj v Sloveniji, zvedeti pa sem želel tudi, katere so tiste poglavitne lastnosti, ki naj bi po njegovem mnenju odlikovale predsednike v srednjeevropskem geografskem območju.”
    To je vse, kar je Teodor vprašal Drahoša “ekluzivno za Časnik”.
    Nivo kot pač je.

  2. Gospod Guardini, motite se. Povrh tega nekorektno prehajate ad personam! Vprašanje glede lastnosti evropskega predsednika je ključno. Delovanje predsednikov, zavedajočih se, da smo Evropejci (in da ne spadamo drugam), bo krepko soodločalo o prihodnosti Evrope. Dobro tudi je, da se predsedniški kandidat zaveda evropskih korenin Slovenije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite