Cesar je mrtev, naj živi cesar!

franc-jozef»Cesar Franc Jožef je mrtev! Oni veliki vladar mogočne velike Avstrije narodov, ki je preživela in prestala ravno pod njegovim vladanjem najtežje preizkušnje, je izdahnil sinoči svojo dušo.« Tak ali podoben časopisni naslov je v sredo, 22. novembra 1916 že v jutranjih urah prebivalcem rajnke Avstro-Ogrske naznanjal, da jih je po 68-ih letih vladanja zapustil njihov cesar. V Ljubljani je naslovnica ljubljanskega dnevnika Slovenec poleg zgoraj zapisanega sporočala še to, da je »ljubljeni cesar« prejšnji večer mirno umrl v svojem dunajskem dvorcu Schönbrunn.

Že cesarjevo ime je razkrivalo dvojno stvarnost tedanje habsburške monarhije in razpetost med tradicionalizmom in modernizmom. Ime Franc je dobil po svojem dedu cesarju Francu I., kar naj bi simboliziralo državno konservativnost in preverjene vrednote. Ime Jožef pa naj bi predstavljalo odraz moderne in reformatorske politike, za kakršno se je zavzemal prosvetljeni cesar Jožef II., sin Marije Terezije.

Habsburški cesarski naslov se je stoletja širil z novimi ozemeljskimi pridobitvami in krčil z njihovimi ozemeljskimi izgubami. Franc Jožef se je na čelo mogočne podonavske monarhije povzpel pri rosnih 18 letih v revolucionarnem letu 1848, ko je moral odstopiti nesposobni in vladanju nedorasli cesar Ferdinand I. Dobrotljivi ter je marčna revolucija odpihnila dolgoletno absolutistično vladavino kneza Metternicha.

Za marsikoga je predstavljal Franc Jožef sinonim »za dobre stare čase«, bil je vladar vplivne monarhije in je dal ime celotnemu obdobju. Posledice njegovega vladanja pa se še danes čutijo v srednjeevropskem prostoru. Končno, gre za vladarja, ki je najdlje izmed vseh družinskih prednikov vladal na habsburškem prestolu in tudi najdlje med vsemi evropskimi monarhi. Z nekaj sreče ga bo morda prehitela britanska kraljica Elizabeta II., a vseeno ji manjkajo še dobra tri leta!

Franc Jožef, »po milosti božji« avstrijski cesar in madžarski kralj, je zbledel v slovenskem spominu in njegova prisotnost na našem ozemlju je precej zabrisana, navkljub pravemu cesarskemu in dinastičnemu kultu, ki je nekdaj preveval življenja naši prednikov in kljub dejstvu, da je za časa svojega vladanja ohranjal mitsko podobo in doživljal skoraj božje čaščenje. Pomislimo samo na številne očance, ki so ga posnemali s svojimi francjožefovskimi brki! Pogosto je potoval po svojem cesarstvu, navadno s posebnim vlakom z osmimi vagoni. Večkrat je obiskal tudi dežele s slovenskim prebivalstvom in takrat so mu oblastniki, meščani, priznani ustvarjalci in preprosti podeželani ponavljali vznesene hvalnice. Pri tem niso bili naši slovenski predniki prav nobena izjema. Navadnim ljudem je tak obisk pomenil priložnost za srečanje s človekom, ki so ga poznali le na slikah, kovancih in v šolskih knjigah. Končno so imeli priložnost videti pravega cesarja, ki so mu prepevali himne, posvečali molitve, mu plačevali davke in vojaško služili. Prihajal je z daljnega Dunaja, ki so ga imeli takrat redki izbranci priložnost obiskati v svojem življenju. Vsakokratni cesarski obisk je hkrati našim prednikom pomenil tudi lajšanje vsakodnevnih tegob in skromnega življenja ter jim dajal občutek vladarjevega zanimanja zanje. Zato ne preseneča velik obisk in navdušenje, ko je npr. obiskal Ljubljano, Celje, Trst, Gorico itd. Pravzaprav je bilo vse skupaj v slogu starorimskega »kruha in iger« namenjeno širokim ljudskim množicam. Njihovega organiziranega sodelovanja ob vladarjevem prihodu je bilo navadno le za vzorec, pa še to je bilo skrbno pripravljeno in nadzorovano. Dejansko je vsakokratni cesarski obisk pomenil promocijo že obstoječih in dobro organiziranih družbenih elit. Cesar Franc Jožef je bil zanje (zadnji) skupni imenovalec v času, ki se je precej naglo spreminjal in prinašal nove rešitve.

Neokrnjeno podobo njega in njegove družine pa so v svojih očeh vse do propada monarhije (in še čez) ohranjali ne le preprosti podeželani, temveč tudi številni meščani.

Ko je cesar ob koncu septembra 1900 zadnjič obiskal Gorico, mu je »goriški slavček« Simon Gregorčič posvetil naslednjo dobrodošlico, tako značilno za podobne priložnosti:

Pozdravljen nam tik južne meje
Države širne, svetli car.
Tu, kjer topleje solnce greje.
Kjer kri nam bolj ognjenjo vreje.
Kjer bolj gorak je srca žar.
Pozdravljen, zemlje gospodar!

Mladi Franc Jožef je bil od najzgodnejših otroških let podvržen strogi vzgoji v tradicionalnem duhu, vojaškem drilu in zaupan v oskrbo izbranim plemičem. Med njimi je ključno vlogo odigral njegov dolgoletni mladostni vzgojitelj Ivan Krstnik (Johann Baptist) grof Coronini (1794–1880), ki je prihajal iz Gorice in se je po odhodu z Dunaja posvetil bleščeči vojaški karieri, po upokojitvi pa se je naselil v Šempetru pri Gorici, kjer je tudi umrl in bil pokopan.

Sicer se je običajni delovnik za Franca Jožefa začenjal zelo zgodaj zjutraj, ob štirih. Navado zgodnjega vstajanja so mu priučili že v mladosti, ohranjal jo je do smrti. Pogosto ni svoje delovne sobe zapustil tudi po več ur. Tudi spat je navadno hodil zgodaj, ob osmih zvečer. Živel je svoj utečen protokolarni vsakdan, posvečal se je birokratskemu delu in ob tem temeljito pregledoval dokumente, ki jih je podpisoval. Do sebe in drugih je kazal strogost, ki ga je spremljala do smrti. Njegovo rutino pa so sčasoma vse bolj zapolnjevali tudi razni sprejemi, udeležba na vojaških manevrih, potovanja po cesarstvu ter srečanja z uradniki, svetovalci in tujimi vladarji. Toda kljub temu se je z velikim veseljem udeleževal raznih plesov, ki jih je večinoma organizirala njegova mati Zofija. Nanj je ohranila velik vpliv, tudi po prevzemu cesarske krone. Med drugim mu je »zrihtala« ženo, bavarsko princeso Elizabeto oz. Sissi, sicer svojo nečakinjo in sinovo sestrično. Kljub ne preveč srečnemu zakonu sta imela štiri otroke (Zofija, Gizela, Rudolf, Marija Valerija). Njun odnos se je ohladil kmalu po poroki, živela sta vsak svoje življenje, čeprav pod isto streho cesarske palače. Vladar je sicer ljubil Elizabeto, a je prepogosto moral igrati vlogo posrednika med ženo in materjo oz. snaho in taščo. Zdelo se je, kot da Elizabeta in Zofija, ena proti drugi, vodita vsaka svojo zasebno vojno. Vzgojo za otroke je prevzela Zofija, Elizabeta pa je svojo svobodo iskala na številnih potovanjih po svetu.

Cesarju Francu Jožefu, kljub zunanjemu blišču in osebnemu asketizmu, v življenju ni bilo prizaneseno. Zaradi neuspele politične avanture in posledične usmrtitve v Mehiki je izgubil mlajšega in ambicioznega brata Ferdinanda Maksimiljana (1867), zaradi samomora je prezgodaj umrl edini sin, prestolonaslednik Rudolf (1889), v atentatu ob Ženevskem jezeru je umrla žena in cesarica Elizabeta (1898), iz istega vzroka je prekmalu umrl tudi nečak in prestolonaslednik Franc Ferdinand (1914). Prav tragična smrt slednjega v Sarajevu je Habsburško monarhijo pahnila na nepovratno pot v dokončno pogubo. Pri svojem vladanju je stavil Franc Jožef na vpliv Katoliške cerkve in močno vojsko. Poleg tega je vodil razmeroma neuspešno zunanjo politiko, saj je izgubil ozemlja v Italiji in bil izrinjen iz Nemčije v korist Prusije, česar ni mogla odtehtati niti zasedba Bosne in Hercegovine leta 1878.

Ob vladarjevi smrti je sicer Slovenec (22. november 1916) vzneseno zapisal: »Njegova plemenita, poveličana duša, ki je odšla v jasne višine, bo plavala kot duh zaščitnik nad Njegovo hišo in Njegovo državo«. Ne bi se mogli bolj zmotiti! S smrtjo človeka, ki je vladal več kot 50 milijonski državi in jo zapletel v prvo svetovno vojno, je monarhija ostala brez velikih upov za prihodnost. Franc Jožef jo je sicer popeljal na pot demokratizacije, s katero se sicer osebno nikdar ni popolnoma poistovetil, toda domovina ga je preživela zgolj za dve leti. Umrlega vladarja so pokopali 30. novembra 1916 v cesarsko grobnico pod kapucinskim samostanom na Dunaju, tako kot veliko večino njegovih prednikov v zadnjih štiristo letih. Še danes tam počiva ob sinu Rudolfu in ženi Elizabeti. Novi cesar je tako postal nadvojvoda Karel, sicer pranečak umrlega Franca Jožefa, ki si je privzel vladarsko ime Karel I. (1887–1922). Slednji se je ob koncu prve svetovne vojne odrekel prestolu in se umaknil v izgnanstvo. Z njim je odšla v zgodovino tudi rodbina avstrijskih Habsburžanov, ki je več kot šesto let odločilno sooblikovala srednjeevropski prostor.

Habsburška monarhija ni bila sposobna učinkovito razrešiti nacionalnega vprašanja, saj je tudi Franc Jožef svoje podložnike v nacionalnem smislu delil nekako na tri kaste. V prvo je postavljal privilegirane Nemce in Madžare, sledili so jim Poljaki, Čehi in Italijani, na koncu najdemo še ostale: Slovence, Hrvate, Romune, Ukrajince, Slovake, Srbe, Furlane in druge. Z Madžari je sicer cesar leta 1867 dosegel sporazum in izpeljal dualistično preureditev monarhije ter s tem zajamčil celovitost dežel krone sv. Štefana. Po drugi strani pa je tako občutno zmanjšal možnosti manevriranja v politiki do južnih Slovanov, ki so še naprej ostali razdeljeni med dve državni polovici. Slovenci so na Dunaju veljali za »cesarju in cesarski hiši zvest in vdan narod«. Po mnenju zgodovinarja dr. Franca Rozmana naj bi bil prav Franc Jožef najbolj priljubljen habsburški vladar pri Slovencih. Zdi se, da bi mu pri tem lahko konkurirala le Marija Terezija. Potrebno je priznati, da smo se Slovenci v počasnem razvoju monarhije lahko izoblikovali kot narod in prav pod Francjožefovo vladavino začeli stopati po poti parlamentarizma.

Ob zaključku že omenjene uvodne dobrodošlice cesarju Francu Jožefu iz leta 1900 mu je celo pesnik Gregorčič nekoliko preroško svetoval:

Krepko podpiraj naš razvoj:
Če čuvaš nas si kot Slovene,
Podance si gojiš ognjene,
S tem trdno tu si zidaš bran,
S tem hrabro vstvarjaš si krdelo,
Ki za Te pojde v boj veselo,
Ko boja nam napoči dan!

Na Slovenskem danes ni čutiti tiste evforije za cesarjem, ki včasih prav nekritično in predvsem utilitaristično, preveva dežele v Republiki Avstriji. Tam se presneto dobro zavedajo pomena nekdanjega »večnega cesarja« in njegovih Habsburžanov za razvoj turizma ter posledično za polnjenje državne blagajne. Ob stoletnici smrti so mu na Dunaju posvetili kar pet razstav, tudi osrednjo »Der ewige Kaiser. Franz Joseph I. 1830–1916« (Večni cesar) v elitni Österreichische Nationalbibliothek (Avstrijski državni knjižnici). Pohitite na Dunaj, zaprli jo bodo že čez teden dni.

Pred dnevi je založba ZRC SAZU bralcem predstavila nov zbornik raznolikih in poglobljenih študij o cesarju Francu Jožefu. Izdaja sovpada s stoto obletnico smrti sivolasega »očeta narodov«. Gre za uravnoteženo mešanico prispevkov desetih avtorjev, ki pripadajo vsem generacijam naših zgodovinarjev. Franc Jožef je tako končno dobil svojo biografijo izpod peresa slovenskih avtorjev. V njej so podrobno popisali rodbinsko zgodovino, vladarjevo življenjsko pot ter izvrstno ujeli duh tedanjega časa in srednjeevropskega prostora. Velja jo vzeti v roke!