Česa učimo otroke?

1
478
Foto: http://kamnik1.skavt.net/

Otroke učimo vseh mogočih znanj in spretnosti, ne učimo pa jih umetnosti upravljanja samih s seboj. Odraščajoči otroci, zlasti v obdobju šolanja, so pogosto zmedeni in ne vedo, kaj bi počeli s seboj. V njihovem telesu in glavi se dogaja marsikaj in veliko od tega ne razumejo. Nas odrasle skrbi, kdaj bodo sposobni voditi in upravljati sami sebe.

Spoznavanje sebe in poskus zdravega upravljanja s telesom, dušo in duhom nujno zaide na versko področje, ki je za sodobne nazore terra ingrata. Sodobni človek noče vpogleda v svojo dušo. Podzavestno se boji, da bo v njej zagledal božjo podobo, ki ga opominja,-da se mora odpovedati svojemu egoizmu, svojim pretiranim željam, sli po oblasti, zabavam in razbrzdanosti. Zato se pretvarja, da ga ne zanimajo Bog, duša in duh, ki bi ga opominjali, kaj je prav in kaj ni prav. Opustiti vpogled v dušo in duha, ki sta zunaj dosega materialističnega in pozitivističnega dojemanja, pa pomeni takojšnji konec poskusa, kako vzpostaviti notranji mir in harmonijo.

Da bi učencem v naših šolah lahko spregovorili o nujnosti vpogleda v samega sebe, morajo imeti šole tolikšno avtonomijo, da je mogoče učencem spregovoriti brez cenzure in avtocenzure. Katera so telesna in duševna stanja, ki najpogosteje obremenjujejo človeka in o katerih moramo spregovoriti, ko učence in dijake poučujemo o notranjem redu? Poleg že omenjenih – napuh, pohlep in pohota, ki so oblika izprijenega značaja – so še strah, frustracija, jeza, žalost, zamera, zavist, lenoba. Učenci, ki imajo zaradi različnih razlogov stalne težave z učenjem, pogosto doživljajo strah in razočaranje. Nekateri učenci nimajo velikih življenjskih ambicij. Svojo prihodnost vidijo v bolj preprostih poklicih in ne vidijo smisla v učenju zapletene snovi, kakršna je pri matematiki ali tujem jeziku pa tudi pri zgodovini in geografiji. Učitelj mora take učence voditi z velikim občutkom, da ne doživljajo po nepotrebnem strahu, frustracij in stresov. Razlago in druge učne procese moramo prilagodit tako, da bodo učenci začutili, da jih učenje vodi k njihovemu poklicu in bodo imeli od tega neposredne koristi že v bližnji prihodnosti. Sposobnostim in darovom svojih otrok se morajo prilagoditi tudi starši in jim ne smejo postavljati previsokih ciljev. S tem smo močno zmanjšali nevarnost, da bi se razočarani učenci odzvali z odporom do šole in učenja, po-stali moteči in celo nasilni, se vdajali jezi ali potrtosti, nedelavnosti in lenobi.

Nedotaknjeno vzgojno področje

Žal se šole vzgojnega področja, kako voditi in upravljati samega sebe, niti ne dotaknejo, starši pa sploh ne vedo, da je kaj takega mogoče. Izrazili smo dvom, ali je mogoča vzgoja v to smer s pozicije materialističnega in scientističnega zornega kota, saj ta ne priznava duše in duha kot obstoječo in realno bit, temveč kot interakcijo telesnih materialnih sestavin. Veren človek ima močno oporo v Bogu in se nanj obrača, da bi dosegel notranji mir in uravnoteženost svojih čustev. Šele v stanju notranjega miru spoznamo sebe in razumemo, kako moramo upravljati svoja čustva, želje in hotenja.

Sposodimo si za sklep stavek Etienna Gilsona, ki govori prav o tem: »Šele ko bomo natančno videli, kaj je človek, bomo uvideli, kako ga vodi božja previdnost, in ko bomo vedeli, kako ga vodi, bomo spoznali, kako se mora človek sam voditi.«

Spoznati samega sebe pomeni po teološki razlagi uzreti v sebi božjo podobo.

Pripis uredništva: Prispevek je del obsežnejšega članka z naslovom Kako upravljamo in vodimo samega sebe, ki ga je avtor Jože Mlakar novembra 2017 objavil v 91. številki Slovenskega čas, ki izhaja kot mesečna priloga tednika Družina.

1 komentar

  1. Izobrazba le za višjo plačo?

    DNEVNIK, 13. Maj 2017

    Največja zabloda po propadu socializma oz. SFRJ je tranzicijska praksa, ki perfidno propagira in prakticira: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo.«

    Za večino slovenske ekonomije, to je za javni sektor, je za nagrajevanje važna predvsem izobrazba, niso pa odločilni rezultati dela, ki jih prizna le trg in se odražajo na blagostanju vseh državljanov. Mnogi v slovenskem javnem sektorju so plačani po izobrazbi, ne glede na rezultate dela, ki jih ovrednoti trg. Ti rezultati se odrazijo v uspešnosti gospodarstva in v dvigu blagostanju države, ali pa tudi ne. Mnogo je primerov, tudi v šolstvu, ko izobraženci dobijo višjo plačo zgolj za to, ker imajo višjo izobrazbo, kot je to predpisano za delovno mesto. Ta višja plača, le zaradi višje izobrazbe, ne glede da ta višja izobrazba ni potrebna za dosego ciljev delovnega mesta, je zgolj nagrada za višjo izobrazbo, ni pa plačilo za rezultate opravljenega dela, ki so edina poštena in realna podlaga za plačilo. Torej so nekateri izobraženci nagrajevani, ne glede na ustvarjalnost oz. na rezultate dela, kar je kraja dela zaslužka drugih, predvsem zaposlenih v gospodarstvu. To je tudi kraja že tako slabo plačanih delojemalcev, kar je žalosten pogoj, da je gospodarstvo lahko še konkurenčno. Posledica so tudi številne minimalne plače in pokojnine.

    »Izobrazba jamči dobro plačo, ne glede na rezultate dela, « menda ni cilj brezplačnega izobraževanja oz. vzgoje mladih in odraslih. Zabloda in samo prevara je, da se plačuje izobrazba tam, kjer ona ni potrebna za rezultate. To ne prenese nobena ekonomija. Takšna praksa je vredna vse obsodbe, saj omogoča zaslužke brez rezultatov, povečuje stroške in duši razvoj države, ki se zato zadolžuje za preživetje več kot je potrebno. Zato še dodatno bremeni poštene državljane in mlajše rodove. Tisti, ki so plačani po rezultatih dela, ne pa samo po izobrazbi, naj uporabijo pravilo: »Vklopi razum, zahtevaj račun!«

    Franc Mihič, Ribnica

    https://www.dnevnik.si/1042771731

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite