Certamen, odgovor Alešu Primcu

4

Avtor: Laris Gaiser. Vir: Siol. Intelektualni dvoboji med predstavniki različnih političnih, filozofskih ali ekonomskih pogledov v kolumnah državnih časopisov so postali v sodobnem času prava redkost.

Osebno mislim, da gre za zanimiv način posrednega komuniciranja z javnostjo, ker zahteva hkrati določeno mero strokovnosti, preprostosti in kulturnosti pri komuniciranju ter izraža živahnost dialoga, ki manjka v normalnih člankih. Za to se ne bom izognil odgovoru gospodu Alešu Primcu, ki me je v članku Prosimo, ne nam kratiti pravic (https://www.casnik.si/index.php/2012/11/27/prosimo-ne-nam-kratiti-pravic/) opredelil za največjega protidemokrata v slovenski sodobni zgodovini zato, ker sem pred tedni zagovarjal novo referendumsko zakonodajo in napisal kolumno Prosim, omejujte mi pravice, v kateri sem pojasnil svoja stališča širšemu občinstvu.

Še vedno sem trdno prepričan o svojih stališčih in mislim, da se je zahteva, ki sem jo podal državnemu zboru, da sprejme novo zakonodajo pred katerokoli bistveno reformo za prihodnost Republike Slovenije, izkazala za utemeljeno. Znova smo v težki blokadi zaradi nizkotnih političnih obračunavanj, ki nas delijo! Vseh svojih argumentov, ki sem jih tehtno že velikokrat pojasnil v kolumnah in ki, tako mislim, jasno dokazujejo željo po stabilnosti v državi in po normalnem političnem življenju, tukaj ne bom ponavljal, vendar želim poudariti, da sem res zahteval povečanje števila podpisov za referendum in da res podpiram vsaj 50-odstotno udeležbo volilnega telesa. Oboje iz preprostega razloga, ker se je v naši zgodovini jasno dokazalo, da so pomembne teme za narod mobilizirale zadostno število ljudi.

Teme, ki so obrobnega pomena za državljane, ki so jih izkoristili politiki za legitimiranje lastnega obstoja, deljenje naroda in populistično politično obračunavanje, pa sami zavračamo z nizko udeležbo. Petdesetodstotna udeležba zagotovi ̶ manjšini ̶ četrtini naroda možnost zavračanja zakonov. Ali so takšna stališča protidemokratična? Težko verjamem. Z gospodom Primcem pa se absolutno strinjam, da je kakovost našega političnega sloja izredno majhna ter da bi si v parlamentu morali želeti višjo stopnjo izobraženosti, kvalificiranega mnenja in svetovljanskih izkušenj. Strinjam se, da jim ne smemo popolnoma prepustiti svoje usode, in prav za to – ampak ta del je verjetno v svojem argumentiranju spoštovani kolega raje pozabil – sem v govoru v DZ-ju tudi zahteval, da se parlamentarcem odvzame možnost sklica referenduma pri zakonih, ki so jih sami sprejeli.

Narod je in mora ostati zadnja demokratična instanca, ampak – ponavljam – z legitimno večino, ki bo predpostavka za združitev in ne delitev državljanov! Pri prebiranju omenjenega članka se mi poraja dvom, da njegov avtor v danih okoliščinah, ki jih zaznamujejo ljudski protesti in splošno nezadovoljstvo, išče možnost, da pride do še večje politične prepoznavnosti oziroma da izkoristi trenutek sebi v prid. “Jahanje vala protestov” je legitimno politično ravnanje, ampak svetujem modro previdnost. Sam že dolga leta pišem o splošnem nezadovoljstvu naroda, o splošni korupciji (mogoče sem bil pred leti celo prvi, ki je o tem javno spregovoril), o neučinkovitosti politike in o pomanjkanju vizije, ki bi lahko pripeljala do zaostrovanj ali velikih političnih premikov. Ena od mojih zadnjih kolumn (Generacija Erasmus) namiguje prav na zahtevo po drugačnem socialnem in političnem sistemu v naši državi ter nujnosti aktivnejšega angažiranja državljanov.

A protesti, organizirane množice, so ustavno legitimne, dokler se ne sprevržejo v nasilje. Nasilja pa niso naključna! Naključja so ponavadi “na ključ”! Zato sem raje malo bolj previden pri soočenju z valom protestov, ki se širijo po Sloveniji. Država je že preveč nestabilna, da bi si lahko privoščili še dodatne težave. Seveda, politika se mora spremeniti. Stari obrazi morajo zapustiti sceno, delno morajo prevzeti odgovornost nove generacije neobremenjenih, izobraženih in pripravljenih ljudi. Ne govorim utopično o razsvetljenih predstavnikih naroda, ampak o politični generaciji, ki nas bo vodila iz krize, v kateri smo pristali zaradi načrtovane zaprtosti našega sistema in nesposobnosti voditeljev. Vendar vse to se da in se mora urediti znotraj demokratičnih okvirov naše ustave. Revolucije niso pisane v DNK slovenskega naroda in so izjemno nevarne. Vemo, kako zrastejo, a nikoli ne vemo, kdaj in kako bodo ušle izpod nadzora. Slovenci smo spraven narod. Mi smo tisti, ki smo si izmislili lipo kot središče vasi in točko iskanja konsenza pri vsaki vaški, pomembnejši odločitvi.

Delitev na vaše in naše, v kateri nas držijo v zadnjih dvajsetih letih, je umetne narave. Slovenski narod je prišel končno do izraza v zgodovini zaradi demokratičnega ozračja v Evropi in zato, ker si je sam dal primerne funkcionalne okvire delovanja. Zunaj takšnega scenarija, znotraj katerega se moramo vsak dan boriti za skupno dobro in iskanje širokega družbenega konsenza, smo vsi obsojeni na propad. Sam sem izbral pot večje politične angažiranosti pred dobrim letom. Sam sem dobil iz rok prof. Bučarja vodenje nevladne organizacije (Slovensko panevropsko gibanje), prek katere želim, da lahko vsi moji člani neposredno vplivajo na dogajanja v Republiki Sloveniji, nikoli pa ne bi izkoristil vala umetnih protestov, ki izhajajo iz razpadanja sistema, ki nima več drugega orožja za preživetje, kot da ustvari kaos v državi. Pozdravljam proteste, ki prinesejo s seboj nov veter in nove poglede, nasprotujem pa populističnemu izkoriščanju trenutka ali – še huje – izkoriščanju nezadovoljstva množic v politične namene, ki mejijo na protiustavnost ali celo državni udar.

Sistem, ki je nadzoroval slovensko gospodarstvo, politiko in bančništvo, propada. Naša naloga je, da zgradimo boljšo prihodnost, a brez nasilja.

Vir: Siol


4 KOMENTARJI

  1. Zanimivo pisanje z dvema šibkima točkama:
    1. Če ima v tej državi oblast ljudstvo, zakaj temu, ki ima oblast, predpisati, da mora pri eni vrsti neposrednega odločanja sodelovati vsaj 50% volilcev (referendum), pri drugi vrsti odločanja (volitve) pa ne? Nas politika varuje pred samim seboj, smo neodgovorni? Vsekakor smo neodgovorni, vendar … Kaj je naša največja skupna vrednota? Moja je svoboda – in samo svobodna nacija se lahko odreče svoji svobodi in izbere totalitarizem. Kar sedaj uspešno počnemo.
    2. Precenjuje razum nacije. Vzorec obnašanja, ki ga imamo priliko spremljati je kmečki punt. Kaj je kmečki punt? Ko imaš vsega polno kapo zbereš trumo tistih, ki imajo tudi vsega dovolj, greš, ubiješ grofa, posiliš grofico, požreš v grajski kleti vse vino in vse meso, zažgeš grad in … ja nič. Potem vse po starem.

    Za konec – pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne, Butalec pa ko bo jedel travo.

  2. S širokim konsenzom ( morda celo z referendumom)bi morali sprejeti zakon DA JE UDELEŽBA NA VOLITVAH IN REFERENDUMIH državljanska dolžnost, ki se lahko tudi sankcionira. Svoje nestrinjanje, ali protest bi volivci lahko izkazali z neveljavnimi glasovnicami. Zato bi moral biti tudi lemit, npr. 50% glasov ZA stvari o kateri bi se odločalo, v nasprotnem primeru ni sprejeta.

    Isto časno bi morali poostriti pogoje za razpis referenduma; referendum lahko skliče samo ljudstvo in sicer z najmanj 80.000 zbranimi podpisi.

    S tem zakonom bi odpadla vsa folklora, ki se jo sedaj gredo sindikati, poslanci in DS.

  3. Ne morem zanikati, da članek ni nastal iz dobronamernosti. A se mi zdi še eden od člankov, ki mu ni do tega, da bi izhajal iz bistva slovenskega razkola. Zahtevana stabilnost ali normalni politični odnosi izhajajo iz resnice, ne pa iz zgodovinske zmešnjave, ki smo ji pruiča.
    Protesti in splošno nezadovoljstvo? Kaj pomenijo avtorju presoje, da je cela stvar podtaknjena? Kaj je bilo drugače pred enim letom, da šele zdaj prihaja do prave erupcije zaskrbljenosti in strahu.
    V isti kontekst gredo tudi predlogi avtorja za spremembe referendunske zakonodaje. Tudi katastrofalno stanje na področju referendumov je odraz tega istega (podtaknjenega) stanja, ki ga s svojimi instrumenti (mediji, sindikati, tajkuni …)v množice lansira privilegorana kasta. Dokler bodo trupla v slovenski zemlji obrnjena z glavami navzdol, bo tako. Še enkrat, v članku ne vidim zavestnega zavajanja, toda, žal, gre za še en tipično slovenski članek, ki se globalnih problemov loteva nekje na sredi, skratka zelo po okusu Kaste!

Comments are closed.