Cerkveno učiteljstvo kot glagol

29
427

oyster pearlV tednu, ko so se udeleženci sinode vračali na svoje škofije, sta dve italijanski založbi napovedali vsaka svojo knjigo o zimzeleni temi vatikanskih financ. Dejstvo, da so založniki z objavo senzacionalističnih del uvidevno počakali, da so škofje opravili svoje delo, kaže, da je Italija normalna država. Pa še nekaj se je pokazalo: dokler bosta obstajala Cerkev in denar, ljudem ne bo zmanjkalo snovi za pogovor in opravljanje, pa tudi pisci senzacionalističnih knjig ne bodo trpeli pomanjkanja. Nič novega pod soncem.

Pač – nov je način, kako se je Vatikan odzval na zadnje uhajanje zaupnih dokumentov. Še preden sta knjigi prišli na police, so zaprli enega monsinjorja in priprli eno piarovko, oba člana zdaj razpuščene komisije, ki je papežu Frančišku svetovala pri reformi financ. Uvedba informacijske tehnologije in sodobnih načinov poslovanja počasi rojeva sadove: vsak korak na informacijskem omrežju pač pusti sled.

Zavirači

Prihodnji tedni bodo pokazali, ali gre za petardo ali za kaj bolj zaresnega. Prvih ni manjkalo v času sinode: izpoved duhovnika, vatikanskega uslužbenca in profesorja na papeški univerzi, da je gej in ima partnerja; objava zasebnega pisma papežu, v katerem je ducat kardinalov podvomilo v nepristranskost vodstva sinode; izmišljena novica, da ima papež tumor na možganih… Poskusi, da bi »zminirali« papeža ali pa vsaj zasejali dvom v legitimnost sinode, so se izjalovili. Hkrati so napovedali novo obdobje Frančiškovega papeževanja: nasprotniki so sneli rokavice.

Kdo so ti nasprotniki, ki poskušajo spodnesti tako priljubljenega in spoštovanega papeža? Več vrst jih je. Med njimi so taki, ki imajo kakšno osebno zamero do papeža – na primer, da jih ni povišal, ko so to pričakovali. Papež Benedikt je potihoma prenehal imenovati dvornike (pretežno častna funkcija za laike, ki na različne načine pomagajo pri opravilih na dvoru), Frančišek to nadaljuje in je za povrhu praktično prenehal imenovati monsinjorje (časten naziv za duhovnike). Marsikdo tega še ni prebolel. K tem je potrebno prišteti tiste, ki so desetletja gradili lastno kariero znotraj cerkvenih in vatikanskih struktur, skladno s pravili, ki so takrat veljala. Zdaj pride Frančišek in spremeni pravila: ni avtomatskih napredovanj, škofovska kapica ni zagotovilo za imunost, kariera ni enosmerna ulica, ki se vedno vzpenja in nikoli ne spusti. Dodajmo še vplivne posameznike in skupine, ki so pod krinko Vatikana in vere kovali dobičke. Vsem tem je papež stopil na prste.

Tradicionalisti

Posebno zanimiva kategorija papeževih nasprotnikov so tisti, ki so v preteklosti javno zagovarjali (domnevna) papeževa stališča in navodila, ne da bi jih poprej temeljito preučili in jih »prevedli« v jezik, ki ga njihovi ljudje razumejo. Ljudje torej – laiki, duhovniki in škofje – ki redkokdaj gredo v globino, ampak se ustavijo pri tistem, kar jim je všeč, jim koristi, ali kar razumejo. Tako so nekateri v času sinode vztrajali na stališču, da se nimajo o čem pogovarjati. Zaklinjali so se na »zvestobo« papežu Janezu Pavlu II. in morda še Pavlu VI., češ, onadva sta vse in dokončno povedala. Take ljudi, ki se zafiksirajo v eno obdobje ali en vidik krščanske vere, imenujem tradicionaliste. Ne glede na to, da znajo na pamet recitirati mnoge preskušene formule in obrede, stojijo na zelo šibkih teoloških in logičnih tleh.

Ne znajo recimo utemeljiti, zakaj bi moralo biti merodajno ravno izbrano obdobje v zgodovini Cerkve oziroma izbrana teološka šola (ponavadi gre za tisto od včeraj ali predvčerajšnjim, iz »starih boljših časov«). Zakaj ravno Janez Pavel II. in ne recimo Janez II. ali Pavel III.? Samo zato, ker se oni pač z njim strinjajo ali ker je on edini, ki ga malo bolje poznajo? Tu ni logike.

Lupina in biser

Teološka šibkost pride do izraza v njihovem razumevanju tradicije in učiteljstva. Ta dva povezana pojma pogosto poenostavijo na zapisane dokumente. A tradicija in učiteljstvo sta pojma, ki se nanašata na proces, ne na stanje! Tradicija je živa in vključuje ne le preteklost, ampak tudi sedanji trenutek. Učiteljstvo so škofje in papež, ki merodajno razlagajo Božje razodetje. Učiteljska naloga ni v ponavljanju že poznanih formul, ampak v tem, da odgovarjajo na konkretna, vedno ista in hkrati vedno malo drugačna, vprašanja ljudi o Bogu in večnem življenju. Božje razodetje se ni končalo s papežem Janezom Pavlom II., tudi se ni začelo s Pijem XI., pač pa tako enega kot drugega zaobsega in hkrati presega.

Takšno pojmovanje učiteljstva in izročila predpostavlja notranjo skladnost med tem, kar se je v preteklosti dogajalo, in sedanjostjo. Učiteljstvo danes ne more trditi nasprotno od tistega, kar je trdilo včeraj. Včeraj in danes morata biti skladna, ne pa ista. To velja za teološke definicije o Bogu in njegovem načrtu za človeka. Še bolj pa velja za človeška tolmačenja in pravila, ki poskušajo omenjeno spoznanje »prevesti« v konkretne situacije.

Kdor trdi nasprotno, se mora držati vseh predpisov, ki so jih v dvatisočletni zgodovini sprejeli veljavni koncili, sinode ali razglasili papeži. Naj za pokušino citiram dva odloka sedmega ekumenskega koncila, ki nista bila nikoli preklicana:

»Nihče ne sme brati pri ambonu, če ni bil posvečen od škofa.«

»Tisti škofje in duhovniki, ki se odevajo v prešerna in bogata oblačila, se morajo poboljšati. Če pa se ne popravijo, jih je potrebno kaznovati. Prav tako tiste, ki se mažejo s dišavami.«

Tradicionalist bo zgodovino vzel dobesedno. Dober teolog, najsi bo konzervativen ali liberalen, bo iz zgodovinskih izročil izluščil bistvo, iz školjke bo vzel biser. Biser bo dal v novo posodo, školjko pa zavrgel.

29 KOMENTARJI

  1. Super razloženo.

    Torej papeževo nasprotniki so strnili vrste in bodo po papežu sedaj začeli nažigati z vsem orožjem. Če prevedem v meni razumljiv jezik so to predvsem:

    1.malikovalci denarja, oblasti in privilegijev
    2.tradicionalisti: ljudje, ki ne iščejo in kopljejo pristne tradicije, ampak se leno navežejo na pravila izpred 100 let in jih malikujejo
    3.starejši sinovi iz Prilike o izgubljenem sinu, ki se togo držijo pravil, ne živijo, ne ljubijo, ne preizkušajo “vrednot”…

    Kaj pa tisti, kamor se uvrščam sam, ki kritiziramo samo gospodarsko socialistične in neargumentirane besede papeža in si želimo, da bi imel papež boljše ekonomske svetovalce (Sirica ali koga iz Inštituta Lorda Actona) in bi prebral kako knjigo od Hayeka, Misesa…?

    Ter končno uporabil logiko in inteligenco, ki jo zagotovo ima, saj je na večini področij izreden.

    • Gospod Pavel,
      kaj bi s tistimi? Molili bomo za njih! 😉

      Sicer pa! Ali vsi sploh ločimo socialo od socializma? Ali smo že vsi prebrali Sveto pismo do tam, kjer piše:
      “Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé.” (2 Tes 3,10)

      Gospod Pavel,
      kaj menite, je papež prebral Sveto pismo do navedenega citata?

      • “kaj bi s tistimi? Molili bomo za njih! 😉”

        No, hvala za ta izjemen stavek, ki mi kaže, da Boga zares jemljete v primerjavi z večino, ki tu komentirajo.

        “Sicer pa! Ali vsi sploh ločimo socialo od socializma? Ali smo že vsi prebrali Sveto pismo do tam, kjer piše:
        “Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé.” (2 Tes 3,10)”

        Večina ne loči. Mene ne moti secularist, ki jo škofje in duhovniki tako napadajo. Meni moti malikovanje (socialne) Države in ekonomsko sužnjevanje tako klerikov kot laikov. Smo v brutalno močni kulturi malikovanja. Težko najdem pri belem dnevu zdravega katolika, ki ne pade na iste finte politkomisarjev kot večina.

        “kaj menite, je papež prebral Sveto pismo do navedenega citata?”

        Zagotovo ga je. Tako pod prisilo (šola) kot kasneje z ljubeznijo, iskalstvom.
        Problem je kultura, ki nezavedno zdrsne v človeka. V Svetem pismu je polno protislovij. Modrost je ta protislovja vzeti za res in najti v njih Duha življenja.

    • Odmisli raje svoje upanje, da boš iz cerkvenega učiteljstva naredil apologetstvo liberalnega kapitalizma. O tem se je Cerkev že pred več kot stoletjem izrekla z uvidi, ki še vedno več kot držijo. Res je pa res, da bi papeža Frančiška videl prav med zadnjimi, ki bi pristopal recimo k čajankarjem ali šel za svetovalca k Donaldu Trumpu.

      Čeprav ti trdiš obratno, je ta linija, ki se ne identificira v liberalnem kapitalizmu, obenem vsaj enako kritična tudi do kolektivizmov, konkretno socializma. Verjetno se da kapitalizem sprejemati tudi povsem pragmatično, kot neko precej naravno stanje v “hendlanju” z materialnim svetom in kot manj slabo možnost od alternativ.

      Logično pa je, da Cerkev gleda na interes človeka, ne interes kapitala in je jasno, kam se postavlja, ko tu pride do konflikta. In logično je, da je, vsaj po evangeljskem učenju, Cerkev na strani revnega in tlačenega, ne bogatega in močnega. Prostotržna desnica in Cerkev sta bila vedno v notranjem konfliktu in vedno bosta, če se bo Cerkev držala tega, kar je zapisano v Svetem pismu. Če pa kdaj nista bila, je bilo to le taktično partnerstvo, npr. v strahu pred skupnim nasprotnikom.

      • Če kdo ne ve, kaj ta razlika v načelih pomeni v konkretnosti: npr. odnos med revščino in bogastvom, prerazdeljevanje bogastva, odnos razviti svet: tretji svet, vprašanje vojn in miru v svetu, trgovanje z orožjem, eksploatiranje naravnih virov oz. varstvo Stvarsta za prihodnje rodove itd.,itd.

        • Pri svobodnem trgu gre za spoštovanje človeka in njegovega kapitala.

          Človeka ravno socializem ne ceni. Zato mu kapital z previsokimi davki pobere.

          Korporativizem, fašizem in vsi socializmi (od države vodena gozpodarstvo) so človeka znižali v neustvarjalnega in ne samostojnega robota.

          “človek ali kapital” je manipulacija Socializma, ki blefira kako human je.

          • Konflikt kapitala, ki hoče zadržati čimvečji delež prihodka zase in plačati zaposlene tako malo kot je le mogoče, je viden s prostim očesom z Lune. Podobno kot konflikt med istim interesom in tem, da se z davki poskrbe za zadeve javne blaginje.

          • Kapital je stvar. Za njim so ljudje, ki zlorabljajo družbo (oligarhija, mafija) ali pa smo za njim ljudje, ki delamo in vlagamo svoje mini prihranke.

            To kar ti opisuješ je fevdalno obnašanje elite (mafija, komunisti, socialisti, fašisti, crony). Proti temu se tudi jaz borim.

          • IF, pa menda ne boš dodal še Marxovo formulo o presežni vrednosti?
            Ljudje niso opice, tako kot ti opisuješ. In kot je Marx mislil.

          • To ni misli Marx. To je mislil Darwin. Vse si pomešal. 🙂

            Če jaz vidim večjo ali manjšo konfliktnost, ki jo ti zanikaš, še ne pomeni, da razmišljam kot Marx. Zmerne opcije, kot je krščanska demokracija, so zato uvedle metodo dogovarjanja oz. socialnega partnerstva, da ostaja kolikor se da volk sit in koza cela.

            Z drugimi besedami, Slovenija je dejansko spočeta z javno blaginjo, ki si jo glede na stanje ekonomije ne more privoščit. In in z dediščino hipertrofirane birokacije, službami ki so bolj ali manj sama sebi namen ipd.

            Če so nekateri davki pri nas previsoki, ne pomeni, da so vsaki davki previsoki in odveč. Javna blaginja in javno dobro so pomembne stvari.

            Kako sicer razložiti ameriškega multimiljarderja Warrena Buffeta, ki se javno zgraža, zakaj ga politika tako malo obdavči? Očitno ima vest, za razliko od velikega dela njemu socialno podobno stoječih. Oni imajo, se zdi, toliko več moči, kolikor manj vesti.

          • delež prihodka zase in plačati zaposlene tako malo kot je le mogoče,
            ==============
            In kdo je božiček, ki da zaposlenim več? Ni ga. Torej ta isti kapital. Kdo je s kom torej v konfliktu? Ni nobenega konflikta kapitala.

            konflikt med istim interesom in tem, da se z davki poskrbe za zadeve javne blaginje.
            ===============
            Tudi čuden argument. Kdo pa plačuje davke? Ta isti kapital. Očitno pa ne moreš razumeti, da blaginja ni javna. Javna blaginja je pri nas že krepko deformirana in ne bo vzdržala. Slovenija spočeta z javno blaginjo bo splavila. Naša javna blaginja je le podkupnina za narod, da komunisti še naprej vladajo.

  2. Papež je potihoma nehal z imenovanji dvornikov in monsignorjev.

    Cerkev je še vedno zelo fevdalna. Častne in trajne funkcije. Tu si konzervativni GOSPODOVALCI pridejo nasproti s socialisti v Cerkvi (socializem =neofevdalizem po Ivanu Omanu).

    Da je Slovenija najmanj kvalitete naredila od vseh ex-komunističnih držav nosijo največ krivde :
    1.komunisti (a od njih je iluzorno pričakovati spremembe in ustvarjalnost)
    2. “desni” politiki, ki so bili dosedaj vsi socialisti
    3. “desni”, “prodemokratični” intelektualci, ki so vsi v resnici socialistični dvorjani, služeči rdeči mafiji
    4.Cerkev in kleriki, ker so ali tradicionalisti ali pa socialisti (nacionalni interes), ki malikujejo fevde socialne države, fašistično organizirano gospodarstvo… Ne samo, da so ekonomsko sužnji, ampak ta neofevdalizem duhovno sprejemajo in poveličujejo (malikujejo). Malikujejo moč (iščejo varnost pri pokvarjenih psihopatih v politiki), čast, oblast, denar… vse KONTRA kar je Jezus z zgledom živel in učil

  3. Všeč mi je tudi sporočilo naslova, ki učiteljstvu jemlje statičnost samostalnika in mu daje dinamičnost glagola.

    Italijani baje veliko glagolov govorijo. Nemci, nasprotni ekstrem pa veliko samostalnikov.

    V angleščini liberalci kličejo malikovalce države “statist” oz. franc. “etatist”.

    Tako kot učiteljstvu in življenju bi morali vsem dinamičnim pojmom dajati (se zavedati) glagolski pomen: ljubezni, veri, svobodi.

    Bolj realni postajamo, če tem pojmom damo pomen gibanja, dinamičnosti, razvoja, upanja, duha, ustvarjalnosti. Če pa obvisimo na pojmu samostalnika, pa nas statičnost potisne v predalčkanje in malikovanje.

    Tudi

  4. Ta školjka mi ne deluje kot bisernica, čeprav je zraven biser, ampak kot kamenica. Po naše ostriga. Nisem slišal, da bi v ostrigah našli bisere.

    Predvsem bi pa ne le gurman, ampak tudi marsikdo drug bil zgrožen nad predlogom patra Laha ob koncu članka, pa ne da se biser vzame in spravi drugam, ampak da se ostrigo zavrže. 🙂

  5. Ne le Cerkvenega učiteljstva ampak živega in čas presegajočega Jezusa Kristusa Boga in človeka nauk in učenje-kot glagolnik in nedovršnik.

  6. Zadnjič je bil članek o razlikah med religijo in ideologijo. Zdi se mi, da bi rabili članek o razlikah med religijo in teologijo. Danes je namreč veliko teologov zgolj naštudiranih. Sveto pismo je javna knjiga in mnogo vernikov bere teološke razlage. Oboje pa je izven življenja, kavarniško akademsko.

    • teologov naštudiranih in karieristov v cerkveni hierarhiji….. točno tako Zdravko. Potem se pa prepirajo za mrtvo črko in vejico na papirjo. Življenje pa je nekaj drugega

  7. zdravku in alfi:za prepoznavanje teh pojmov in razlik med njimi je potrebna vsaj osnovna splošna izobrazba in treba bo torej v dobro šolo.Na srečo je danes veliko več možnosti za to kot nekdaj.

  8. Čakajte no, najprej zvemo, da so zaprli enega monsinjorja in priprli eno piarovko, ki ju je oba lastnoročno imenoval papež Frančišek, potem pa beremo o tem, da so nasprotniki papežav Frančiška sneli rokavice, o “zaviračih” in “tradicionalistih”?

    Ali morda tu prihaja do izraza neka logična šibkost?

    In ti “zavirači” in “tradicionalisti” morda nimajo imen? Ali pa se vsi skrivajo kot tisti Poljak? Ni morda vse ena sama fatamorgana??? Razen seveda enega monsinjorja in ene piarovke, ki ju je oba lastnoročno imenoval papež Frančišek.

  9. Zaprti monsignor in piarovka naj bi bila povezana z “zavirači” in “tradicionalisti”. Na to namiguje Peter Lah, čeprav tega ne razloži in ne predloži nobenega dokaza za tako namigovanje.

    Pravzaprav to velja za vse zgoraj naštete osebe: mi lahko kdo razloži, kaj imajo tisti Poljak in tisti ducat kardinalov skupnega z “zavirači” in “tradicionalisti”???

    • V članku nisem zasledil, da naj bi bila zaprta piarovka in monsignor povezana s komerkoli razen z uhajanjem informacij. Z njima je, če prav razumem, Peter želel pokazati, da ni več svetih krav, ne glede na to, na kakšnih položajih so.

      • Peter Lah v prvem delu zgornjega članka najprej našteje nekaj konkretnih oseb, v drugem delu članka pa opisuje dve kategoriji papeževih nasprotnikov.
        Še vedno pogrešam odgovor na vprašanje: Kako se lahko to razume drugače kakor namigovanje, da so naštete konkretne osebe povezane z opisanima dvema kategorijama papeževih nasprotnikov?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite