Cerkveni davek

7

Skrajno desna soba v prvem nadstropju palače Gornji Belvedere na Dunaju je v celoti namenjen razstavi kipov glav – obraznih izrazov, katerih avtor je Franz Xaver Messerschmidt. Kipi so postavljeni v krogu in so tako natančno izdelani, da se za trenutek zazdi, da gre za resnične glave živih ljudi, ki so le zamaskirani kot nekakšne žive lutke in se napenjajo in pačijo v različne grimase. Zanimivo je, da je bil avtorjev namen ustvariti kanon osnovnih človeških obraznih izrazov. Pri tem si je med drugim pomagal tako, da je opazoval svoj obraz v ogledalu, ko se je npr. močno uščipnil v trebuh, razbolen zaradi Chronove bolezni, za katero je bolehal. Opazoval je tudi različne bolnike, komedijante itd. Messerschmidtovi izdelki po mojem mnenju niso lepi, delo ni umetniško, ker ne služi temu namenu. Služi le kot študija obraznih izrazov.

Če zelo poenostavimo misel sv. Tomaža Akvinskega, je lepo (ali dobro) tisto, kar služi svojemu namenu. Mislim, da tako velja tudi za vse druge pojave v življenju. Le če služijo svojemu namenu, so smiselni. V nasprotnem so pusti in prazni vsebine in celo oblike, saj so v resnici prevare, zmote ali napačna poimenovanja.

Z ozirom na to stališče se vprašam, ali je naša družba svobodna – ali je samo napačno poimenovana kot svobodna, ali služi svojemu namenu. Formalno sicer tako določa ustava pa seveda tudi dejstvo, da pripadamo zahodni civilizaciji z demokratično tradicijo, ki se je začela oblikovati v času, ko je Messerschmidt dokončeval svoj kanon.

Svobodi lastna je pravica do izbire, do svobodne volje in odgovornosti. Že v Svetem pismu je zapisano Sir(ah) 15,11 “Ne reci: Po Gospodovi krivdi sem odpadel” in naprej Sir 15,15 “Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi, in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje.”

Tako je tudi v civilnem življenju. Družba ne more veljavno predpisati ničesar, kar ni skladno s pojmom svobode. V nasprotnem družba ni svobodna. Pri tem seveda opozarjam, da omejevanje mojih pravic in svobode s pravicami  ni sporno, saj je, kot rečeno, v svobodi tudi odgovornost in spoštovanje do drugih.

Naša sedanja ustava je nastajala tako na hitro kot japonska, vendar s to razliko, da so našo zapisali med drugimi tudi profesorji ustavnega prava, ki so o družbenih vrednotah in naravnem pravu le brali kot o zanimivih zahodnih meščanskih pravnih teorijah. Če malo začinim: izkusili jih niso nikoli, rob obzorja je bil Konzum v Borovljah ali pa kakšna sindikalna ekskurzija. Vedeti moramo, da je bil študijski poudarek ustavnega prava na federativni in socialistični ureditvi, na republiški in zvezni ustavi in delegatskem ter samoupravnem sistemu. Ustavnosodne prakse seveda ni bilo. Po osamosvojitvi se je ta tabula rasa popisovala po sprotnem učenju, včasih tudi z napakami. To se kaže še posebej v odnosu do Cerkve,  ki je vodilo do malikovanja postulata o ločitvi Cerkve od države. Pri tem pa so bila argumentacija in učinki povsem napačni. Najbolj običajno in ob odsotnosti pravih argumentov še danes slišimo floskulo, češ, da bi to pa  bilo protiustavno, da je Cerkev  ločena od države, da gre tu  za pravico do zasebnosti itn.

To se pokaže tudi ob vprašanju uvedbe cerkvenega davka. O neustreznosti ali neprimernosti govorijo največ tisti, ki – čez prst rečeno – davka tako ali tako ne bi plačevali. Zakaj torej nasprotujejo? Ali ne razumejo, za kaj gre, ali pa se hudobno bojijo, da bi Cerkev pridobila kakšno korist.

Zadnjič je bilo spet nekaj malega medijske razprave o cerkvenem davku, čeprav v kontekstu javno finančnega varčevanja. Izpostavljeno je bilo, da bi morala tudi Cerkev manj dobiti, če dobijo manj upokojenci in javni uslužbenci itd. Torej spet nekakšno socialistično-solidarnostno upravičevanje.

Ob tem in iz predpostavke svobode, ki je deklarirana tudi z ustavo, razmišljam. Če sem svoboden, imam pravico sam izbrati, za katero versko skupnost plačam davek. Še toliko bolj imam to pravico v družbi, ki je sekularna. Protiustavno se mi zdi, da bi v državi, ki ločuje verske skupnosti od države, moral davek plačevati tudi v korist drugih verskih skupnosti, katerih nisem član. Nobenega družbeno opravičljivega razloga ni, da bi moral npr. musliman plačevati za hindujsko versko skupnost. Zakaj se ne smemo odločiti v skladu s pravico do izbire, komu plačujem – sploh pa tedaj, ko ne gre za skupno dobro, ampak za korist neke verske skupnosti. Tehnično bi bilo to mogoče lepo in enostavno urediti že pri dohodnini – za vsako versko skupnost se določi davčni konto, v korist katere zavezanec določi plačilo. Če zavezanec ne določi nobenega konta, pa naj se sredstva delijo po dosedanjem ključu. Torej – če zavezanec pravice do izbire ne uveljavi. S tem se ne bi nič povečala obdavčitev posameznikov, pa še verske skupnosti ne bi zašle v skušnjavo, da bi neplačnika izobčila iz skupnosti. Bolj kot ta finančni vidik, pa je po mojem mnenju pomemben tudi učinek uveljavitve pravice do izbire na zavest posameznikov. Če se odločim za plačevanje davka samo v korist določene verske skupnosti, se zagotovo potrdi moj občutek pripadnosti in v zvezi s tem bom zagotovo tudi kaj v duhovnem smislu storil za skupnost in od nje tudi pričakoval na duhovnem področju.

Delna izvotljenost slovenskega katoliškega telesa je stvarnost in je posledica intelektualne in politične predaje velikega števila katoliških laikov. Ti bi morali ves svoj intelektualni in poklicno politični potencial usmeriti v dobrobit skupnosti v skladu s krščanskimi vrednotami. V Pridite in poglejte, Slovenski pastoralni načrt SŠK iz leta 2012 pod točko 18. je zapisano, da formalna pripadnost katolištvu ni dovolj, če je ne spremljajo osebna vera v troedinega Boga, evharistična zavest, zakrament pokore in osebna ter družinska molitev.

Za trenutek v tem velikonočnem času pomislimo še na naše davne prednike, popotnike, na Jezusa in njegove učence in pomislimo, kaj je iz njihovih poti nastalo. Brez božje pomoči ne bi uspelo. Dvomim pa, da bi uspeli, pa čeprav z božjo pomočjo, kolikor njihova vera ne bi udejanjala pričanja o vrednotah svobode in ljubezni.

 

Slika: Wikipedia

7 KOMENTARJI

  1. Avstrijski levicarji tudi prakticirajo nagajanje Cerkvi in njenim institucijam, ce le morejo.
    V Avstriji se je takoj po izvolitvi novega papeza pojavila levicarska kritika, ces da je svoj cas jezuitski general Bergolio sodeloval z fasisticno hunto in o, grozota, celo ovadil dva svoja neposlusna jezuitska sobrata, ki sta bila potem zaprta.
    Za ateisticne levicarje dovoljsen razlog, takoj zaceti z gonjo, da bi komaj ustoliceni papez ze zacel razmisljati o odstopu.
    Ko so videli, da s temi napadi ne bo nic, se niso potuhnili, ampak po hudicevi navadi v teh dneh potegnili na dan drug star ucinkovit populisticen adut, ki lahko “pali” pri neumni mnozici, namrec ukinitev cerkvenega davka.
    Ukinitev “Kirchenbeitrag-a” bi v teh kriznih casih Cerkev gotovo se bolj prizadela kot vse druge.
    Cerkev v Avstriji kasira od svojih ovcic okrog 500 miljonov evrov letno.
    V okviru svojih raznoraznih institucij pa zaposluje precejsnje stevilo ljudi. Vse to bi cez noc postalo nelikvidno in propadlo.
    Vendar kakorkoli zloben clovek obraca, dobri Bog drugace obrne.
    K sreci gredo ure v Avstriji drugace kot v Sloveniji.
    Levicarski mediji “ne morejo” biti tako strupeni po zaslugi kardinalov Königa in Schönborna.
    Odnos levicarske javnosti do Cerkve je bil po vojni tudi zelo negativen.
    Avstrijska cerkev je vsaj toliko sodelovala z nemskim “okupatorjem” kot slovenska.
    Po zaslugi ugodnih okoliscin in diplomatskih sposobnosti kardinala Königa, ki se je dobro razumel z kanclerjem Kreiskim, se je odnos z temi svetohlinci zelo izboljsal. Tudi kardinala Schönborna, socijaldemokrati relativno dobro prenasajo in bi bili celo ponosni, ce bi postal papez.
    Vse to kaze, da se tista zgodba z don Camilom in Peponejem na cloveski razini lahko omili, ce ze ne resi.

    No, cerkveni davek ni nikjer popularen.
    V Avstriji je to barometer, koliko je kdo se kristjan in veren.
    Cim manj je nekdo veren, cimmanj prakticira, temvecja je skusnjava, da zaradi sklede lece, kot pri Jakobu in Ezavu, izstopi, se pozvizga na Cerkev in postane kompleten levicar.
    No, ta davek znasa samo 1,1% od normalnega davka.
    To pri normalnem zasluzkarju, ki zasluzi 1500 evrov na mesec znese do 100do 150 evrov na leto. Pa se znizati se ga da.
    Ce taksnemu “kristjanu” Cerkev niti toliko vec ni vredna, je ze dejansko suha veja, in nobena normalno izgubljena ovca, ki bi jo pastir se sel iskat.
    Zato Cerkev zaradi tega nima slabe vesti, ker so ti prostovoljno izstopljeni itak versko mrtvi in “ponosni” bodoci levicarji.
    Cerkveni davek je v Avstriji uvedel 1939 Hitler.
    V Nemciji pa ze 1933.
    Katolisko krsceni Hitler pa kot levicarski nacionalsocialist s tem ni hotel narediti Cerkvi uslugo, ampak ji samo skodovati.
    S tem je ucinkovito razvredinotil Cerkev in povzrocil pravi cunami izspisov iz Cerkve.
    To traje deloma do dandanes, saj letno izstopi 35 do 50 tisoc svetohlinskih lastnikov krstnega lista, ki se pocutijo veliko boljsi ljudje kot vsi papezi in kardinali skupaj.
    Predvsem cakajo ti ljudje, skupaj z mediji, zeljno na resnicne ali samo napihnjene skandale predstavnikov Cerkve.
    Pedofilni ali anti celibaterski prekrski so tem svetohlincem v najvecji uzitek in potrdilo, da je vse laz in prevara.

  2. Denar je dandanes pokazatelj pomembnosti neke zadeve za določeno osebo. Kamor daješ denar, tisto ti je najpomembnejše.

  3. Dobra iztočnica za razmislek. Upam, da se bo to odražalo tudi v dejanjih. Pogumna pričevanja vere v delih Slovenci še kako potrebujemo.

  4. Vse lepo in prav-toda pojasnite mi,zakaj mora državljan,ki npr.ne mara športa,kaj šele,da bi se z njim kakorkoli ukvarjal, obvezno plačevati prispevke za najrazličnejše športne discipline in še posebej nagrajevati športnike ob njihovih dosežkih kot npr.zadnjič Mazejevo Milko?Kar naj to plačujejo športni zanesenjaki sami.Prav enako velja za vse druge zadeve-umetnost in vsakovrstna kultura idr.,s katerimi se ukvarjamo Slovenski državljani.Odločite se:ali boste vse,ponavljam VSE-plačevali sami ali pa bomo delili stroške pravično.Kajti namesto tega danes žal velja:nekaterim vsi plačujemo vse,drugim pa osnovne in nujne dobrine tudi zaradi takih nepravičnih davkov raje odvzamemo.

  5. Ce v Avstriji in Nemciji nekdo nima potrebe po starodavni verski organizaciji, ki bi skrbela za njegove “dusne” potrebe, in si hoce prihraniti cerkveni davek, se lahkó izpisete iz organizacije, ki ga zeli sicer voditi v nebesa.
    Lahko se pridruzi kaksni ne cenejsi ampak drazji levicarski organizaciji,
    ki ga bo vodila v nasprotno smer, kjer je pekel.

    To so ljudje, ki si mislijo: Uzivaj dokler je kaj, po meni pa vesoljni potop.

    Sportne, sindikalne, zdravstvene in druge organizacije si lastijo levicarji kot svoje “tekovine” prosvetljenskih levicarskih revolucij.
    Ne zato, ker bi bili tako dobri in karitativni do miroljubne verske vecine,
    ampak, da bi narod lazje pozabil na Cerkev.
    Cerkev pa je za levicarje toliko vazna kot en krof v grlu.
    To lepo ilustrira, za kaj se levicarji trudijo kaj nameravajo z nami in kam nas hocejo s tem pripeljati.
    Zato je bilo za levicarje potrebno, da je vera postala zasebna stvar, Cerkev izrinjena najprej v zakristije, potem pa looena od drzave.
    Divide et impera, hura!
    Da ima njihovo prosvetljevanje poguben vpliv tudi na mir in vojne, splave in locitve v druzinah, je jasno.
    Za visek, da bi bila zmeda se vecja, pa nas hocejo osreciti z istospolnimi pederskimi in lezbijskimi zakoni.
    Vse zato, da bi bil nas narod se bolj zmeden.
    Ce bi nasi volilci malo bolj razumeli kam ta- levicarski pes taco moli, ne bi vec volili levicarjev.

  6. svobodno veruj v boga

    samo jaz moram kljub tvojemu svobodnemu verovanju nesvobodno financirat tvoje župnike

  7. Zgodovinar tozi, da mora financirati nase zupnike?
    No nasi slovenski Cedermaci so si v tisoc letih nabrali toliko zaslug za slovenski narod, da tudi njihovi nasledniki zasluzijo prezivetje.
    Edina njihova napaka je, da nasega (levicarskega)zgodovinarja niso vprasali za dovolenje, ce to smejo.
    Kljub temu je hvaleznost lepa lastnost, mar ne?

Comments are closed.